Takrat sem že imela sladkorno bolezen, vendar pomena še nisem razumela. Kmalu pa mi je postajalo vsak dan bolj jasno, kaj ta rek pomeni. Življenje se mi je s to boleznijo popolnoma spremenilo in dobilo drug pomen in veliko večje razsežnosti.
Prej sem delala tako rekoč noč in dan, pozabila na sebe, nisem živela življenja in nisem vedela, da obstaja še kaj drugega kot skrbi, služba …
Nato pa kot strela z jasnega – najprej obolenje ščitnice in po nekaj letih neuspešnega zdravljenja s tabletami tudi operacija.
Nato še isto leto sladkorna bolezen in stiska, skrb, nemoč in depresija. To je bilo leto, ki ga ne bom nikoli pozabila in si ga tudi nikoli več ne želim.
Najprej zdravljenje s tabletami in dieta. Shujšala sem 18 kg in bila s 54 kg pravi bolnik. Sladkor pa kar ni hotel v meje normale in sledil je inzulin in nov način življenja.
Začela sem hoditi – vsak dan. Najprej samo nekaj kilometrov na dan, nato pa so me potegnile planine in višje gore. Najprej Slovenija, nato pa počasi tudi sosednje republike in lani prvič Himalaja. Čudovito in nepopisno lepo. Planine so me tako očarale, da sem vsak dan komaj čakala trenutka, ko sem vzela v roke palice, obula pohodniške čevlje in jo mahnila čez drn in strn. Prve dni sem imela pogoste hipe, ker si nisem znala izračunati, koliko inzulina in hrane potrebujem. Tudi ta problem sem rešila in se podala še višje.
Kmalu sem začela osvajati naše dvatisočake in pri tem čutila tako zadovoljstvo, da sem še ponoči sanjala, da hodim. Narava je res nekaj izjemnega in samo prisluhniti ji je treba, pa ti odgovori skoraj na vsa vprašanja.
Le kaj sem počela toliko let, da tega nisem videla? Zakaj sem se 50 let mučila in se vrtela v začaranem krogu? Ta vprašanja so sedaj brez pomena.
Lani sem šla prvič na daljšo pot – na treking okoli Anapurnv nepalski Himalaji. Hodili smo 18 dni, začeli pri 30 stopinjah nad ničlo in na višini 640 m in po desetih dneh pristali na 5416 m višine in na minus 25 stopinjah. Prvič po desetletjih sem spet spala v sobi z ledenimi rožami na šipah. Merilec za krvni sladkor sem ponoči imela v topli spalni vreči, v kateri sem spala, podnevi pa ob telesu, za majico. Inzulin sem skrbno zavijala v tople šale.
Brez večjih težav sem prehodila to dolgo pot in bila neznansko srečna in ponosna nase. Skrbi so bile prve dni še prisotne, a vedno višje kot sem bila, bolj so ostajale zadaj. Na koncu je ostal samo še božansko lep občutek – ko sem poslušala škripanje snega pod nogami in ko sem zavita v topla oblačila gledala, kako zahaja sonce v Himalaji.
Nepal me je tako očaral, da sem že ob odhodu nazaj v Slovenijo razmišljala, kako bi prišla do sredstev, da bi lahko prehodila še druge dele te čudovite dežele zelenih riževih polj, nepreglednih cvetočih gozdov rododendronov, bučnih slapov, divjih rek in mogočnih himalajskih vrhov. Želja se mi je uresničila in letos sem se odpravila na pot pod Everest.
Tokrat sem imela z zdravjem več težav, vendar sem se hitro odločila za nižje predele Himalaje. Nameravala sem do baznega tabora pod Everest, a sem se na višini 4910 m počutila izjemno slabo. Imela sem vročino, krvni sladkor pa mi je narastel do 18 mmol. Odločila sem se za povratek v Namche Bazar, mesto na 3440 m, do koder vodi le pot in od koder je do letala dva dni hoje, do ceste pa še kakšen dan zraven.
Šele ko sem se po nekaj urah hoje zavedala, da sem ostala sama, v popolnoma tujem kraju, s popolnim tujcem, spremljevalcem, ki me je spremljal, ko sem se ločila od ekipe, in da me ni nič strah, sem bila spet ponosna in srečno spoznala, da sem postala prava zmagovalka.
Končno sem spoznala, da bolezen ni ovira, da lahko z voljo in potrpljenjem premagaš vse ovire in spoznavaš nove poti, dosegaš nove cilje. Spomnila sem se besed Nejca Zaplotnika, ki je natanko pred tridesetimi leti, ko je kot prvi Slovenec stopil na Mount Everest, hodil po teh istih poteh: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
kako in kje se organizirajo v sloveniji take odprave
namreč razmišljam da bi tudi jaz odšela na treking pod everest…
kako in kje se organizirajo v sloveniji take odprave
namreč razmišljam da bi tudi jaz odšela na treking pod everest…