Vsi se staramo, to je neizpodbitno dejstvo. Hkrati pa se človekova življenjska doba vsako desetletje zviša za približno tri leta. Torej ne samo, da se staramo, tudi vse višjo starost dosegamo. V pravljici bi to pomenilo idilo, saj smo z načinom življenja, z dobrim razvojem tehnoloških, medicinskih in drugih pripomočkov poskrbeli zase.
Tu pa se pravljica konča in začne kruto realno življenje. Ne verjamete? Čisto preprosta logika nam pomaga pri razmišljanju: upokojimo se pri približno istih letih, doživimo jih pa več. Torej je upokojencev vse več. In če prištejemo še tiste, ki se potrudijo in predčasno upokojijo, se ‘vojska’ upokojencev še poveča. Pravzaprav bi bilo to še vedno lepo in tudi je lahko lepo, če ne bi bilo tistega žalostnega drobiža, ki ga upokojenci dobijo enkrat na mesec – gre za pokojnino.
V pokojninsko blagajno se steka denar tistih, ki zdaj aktivno delajo, teh pa je vse manj. Mladi se namreč vse kasneje zaposlujejo, razlogov za to pa je več: nekateri podaljšujejo izobraževanje, ker so npr. večni študenti ali pa se zavedajo, da na trgu dela še ne bodo našli zaposlitve. Veliko je tudi mladih, ki so sicer že končali izobraževalni proces, zaposlitve pa še niso dobili. Vse bolj na udaru so tudi tisti (pa ni nujno, da so še mladi), ki so zaposlitev imeli, pa so jo izgubili.
Delno je tudi recesija vplivala na to. Če so dovolj stari, si že računajo, koliko let še imajo do upokojitve, če so srednjih let, pa so ali aktivni iskalci zaposlitve ali pa sprejemajo drugačne vrste zaposlitev, ker ne morejo dobiti redne in za (ne)določen čas. Tako nič od njihovega skromnega zaslužka (če ga imajo) ne priteka v pokojninsko blagajno.
Center za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani, Kapitalska družba in Mediana so pred dvema letoma opravili raziskavo, v kateri se je sicer pokazalo, da Slovenci realno razmišljamo, kako bomo živeli po upokojitvi oziroma da si ne delamo utvar, da bodo naši žepi polni denarja. Pokazalo pa se je tudi, kar velja še danes, da za starost premalo varčujemo, takrat, ko to lahko.
Videti je, da država s svojo reformo in približevanjem evropskim in svetovnim trendom ne skrbi za žepe upokojencev, ampak za svojega. Torej moramo sami poskrbeti zase. Fenomen staranja iz prvega odstavka – strokovnjaki predvidevajo, da bo v svetu število starejših od 65 let do leta 2040 doseglo 1,3 milijarde, kar pomeni 14 odstotkov svetovne populacije, že čez nekaj let naj bi bilo prvič v zgodovini število starejših prebivalcev višje od števila otrok, starih pod pet let – bo izredno negativno vplival na zdravstveni in pokojninski sistem, kar je Evropska komisija ugotovila že leta 2006.
Večina ljudi po upokojitvi tako ne bo uživala v sadovih svojega dela, ker ne bo imela dovolj denarja. Žal je tako, da se stroški ne zmanjšujejo, kvečjemu zvišujejo, pokojnine pa so v primerjavi s plačami vse nižje.
Od tega zavedanja pa je treba narediti korak naprej. Če namreč vidimo oviro, še ne pomeni, da smo jo preskočili. Treba si je vzeti zalet, zajeti sapo, steči in skočiti. Ni se dobro zanašati le na pokojnino, ki bi jo dobili iz prvega pokojninskega stebra (gre za obvezno pokojninsko zavarovanje), in dodatno rento iz drugega pokojninskega stebra.
Ne smemo pozabiti, da veliko tistih, ki imajo nizke dohodke in so zaposleni v delovno intenzivnih panogah, ni vključenih v drugi steber, ker imajo tako nizke dohodke.
Vsi pa bi morali varčevati še sami. Priljubljena oblika varčevanja za starost oz. za dodatek k pokojnini je obročno varčevanje v skladih, pri tem lahko govorimo o različno visokih zneskih, ki jih mesečno dajemo na stran za boljši jutri, temu sledi bančno varčevanje, naložbe v nepremičnine in delnice.
Saj lahko računamo tudi na to, da bomo ob upokojitvi še dovolj čili in zdravi, da bomo lahko delali tudi po uradni upokojitvi – a kaj, ko raziskave kažejo tudi na to, da delodajalci za opravljanje dela rajši iščejo mlajšo in srednjo populacijo kot pa starejšo. Računajo pač na večji učinek dela od mlajših kot od starejših.
Saj bi lahko po neki logiki podaljšali delovno dobo, tako da bi se ženske in moški upokojevali kasneje. A znajdemo se v začaranem krogu: če bodo starejši delali dlje, bodo mladi težje dobili zaposlitev in tako posledično ne bo njihovega prispevka v pokojninsko blagajno.
Kako že pravijo – vsak mora sam poskrbeti zase! To se vse bolj izraža tudi pri načrtovanju, kakšno pokojnino bomo imeli.
NoMercy, si bom za domačo nalogo ogledala film …
Verjetno bomo res delali do groba oz. do onemoglosti, te si jaz pravzaprav ne želim.
hja v zgodovini človeštva se je ta socialni medgeneracijski sporazum uravnaval z boleznimi, naravnimi katastrofami in vojnami.
Če ne pogruntamo kaj drugega bodo/mo morali pač delati do groba.
————-
Zelo grob prikaz tega dogajanja (čedalje več starejših) je prikazan v filmu iz 1970_ih => Zeleno sonce.