Praznična žalost

Kako drugače je bilo lansko novo leto, ko so bili še družina, ko je  bil še poleg nje in sta zvečer skupaj spila kozarec vina ter si zaželela še eno srečno skupno novo leto. Poleti je umrl v prometni nesreči in ona je ostala sama z otrokoma. Skozi vsakdanjik se še prebije, prazniki pa v njej vzbudijo nepopisno bolečino in željo po …

V koliko domov potem, ko se pogasnejo luči, ko se vse umri, ko otroci pospijo in starši ostanejo sami, potrka žalost. Ko se tiho usede poleg človeka in z njim obsedi v tišini. Kako težki so lahko prazniki … V Sloveniji je veliko starejših ljudi, ki so sami in osamljeni, ki nimajo nikogar, s komer bi podelili misli, čustva, srečo in žalost. Veliko je tudi enostarševskih družin, v katerih se tako otroci kot starš na glas ali tiho vsak zase sprašujejo zakaj je to novo leto drugačno, zakaj drugega starša več ni kako drugače je bilo, ko so bili še skupaj. Pa družine, v katerih so nasilneži in alkoholiki, kjer se ostali člani družine poskrijejo v svoje kote, če jih imajo, in skoraj otrpnejo v upanju, da vsaj ta večer ne bo padla roka nanje, da ne bodo bežali z doma, da bodo vsaj ta večer mirno zaspali. Koliko žalosti …

Sama ne maram novoletnih praznikov. Ne maram vsiljenega veselja, ne maram prijaznosti, ki je bolj izraz prazničnega pritiska kot resnične prijaznosti. Obdarovanje mi ne gre od rok, prav tako ne peka in priprava kuharskih specialitet. Če bi bilo po moje bi postavila malo smrekico in si za novoletni večer postregla s piškoti, ki jih imam najraje. V miru bi se zvečer stisnila s hčerama in si zaželela še eno skupno novo leto, kot smo ga preživele.

Novoletni prazniki me že od nekdaj, pravzaprav od najstniških let dalje, navdajajo z žalostjo prav posebne sorte in zame so dokaj veliko psihično breme. Očitno sem take sorte in mi je v tem času težko biti vesela in nasmejana, a moram biti, ker živim s hčerama, ki pa se praznikov zelo veselita in imata tudi letos polno načrtov kako jih bosta preživeli. Za vsak dan že vesta s kom in kam bosta šli, samoumevno se jima zdi, da bomo šle tudi skupaj okrog, da bomo okrasile stanovanje, skuhale kaj prazničnega … Zdi se, da sta srečni, da jima je vse super, pa vendar tudi pri nas, kljub temu, da z njunim očetom že 11 let ne živimo skupaj, pridejo trenutki, ko katera mimogrede pomisli kako bi bilo, če bi bili skupaj, če bi praznovali kot »prava« družina.

Prazniki niso samo čas veselja, sreče in radostnega pričakovanja. Ne veselijo se vsi novega leta in na odhajajoče ne gledajo vsi z zadovoljstvom. Nekaterim je žal za odhajajočim letom, ker je bilo mogoče njihovo zadnje z njim/njo, med tistimi ljudmi, v tistem okolju. Nekateri v njem puščajo razbitine svojih zakonov, drugi gredo na novoletni večer na grob svojega prerano umrlega sorodnika, tretji vzamejo v roke družinske albume in obujajo spomine na čase, v katerih so se počutili srečne, ljubljene, sprejete. Koliko je ljudi, ki se bojijo novega leta, ker vejo, da ga zaradi bolezni ne bodo preživeli. Koliko je tistih, ki ležijo v  bolnicah in se borijo za svoje življenje, pa tistih, ki si želijo dočakati le še pomlad? Vsi ti ljudje si zaslužijo srečo in zdravje v novem letu, pa je vsi ne bodo imeli. In zato je ta praznična evforija zanje  toliko bolj boleča.