Družba jim omejuje ali celo prepoveduje vsako ekonomsko aktivnost, čeprav bi jo opravljali le občasno ali v skrajšanem času v svojo in skupno korist.
Pri nas se, mogoče celo nezavedno, pozablja na omejeno razpoložljivost delovne sile v bodočnosti. Slovenija ima eno od najnižjih stopenj rodnosti, le 1,3 otroka na eno žensko, torej je novo delovno silo, poleg Balkana, možno dobiti le v državah v razvoju, kar pa ustvarja vrsto kulturnih, socialnih in drugih posledic. Ocene bodočega števila razpoložljive delovne sile kažejo na to, da je bo najkasneje do leta 2020 začelo resno primanjkovati. To pri absolutnem zmanjšanju števila prebivalcev v Sloveniji.
Dodatno vedno večji delež študentov pomeni zmanjševanje razpoložljive delovne sile. Uvedba Bolonjske reforme bo kljub drugačnim pričakovanjem dodatno podaljšala čas študija vsaj za dve leti, to pomeni kasnejši vstop mladih v aktivno življenje. Postavlja se torej vprašanje, kje bo Slovenija pridobila manjkajočo delovno silo v ne tako oddaljeni bodočnosti. Podaljšanje časa zaposlitve, kot to predvideva predlog modernizacije pokojninskega sistema, je ena od možnosti za omilitev grozečega pomanjkanja delovne sile.
Osnovni prigovor obstoječemu zakonu je torej prepoved delne zaposlitve starostnim upokojencem ob ohranitvi cele ali vsaj delne pokojnine. Večina držav v svetu to dovoljuje, večina pa celo stimulira. Ta prepoved je zaradi več razlogov neustrezna: družba se po nepotrebnem odpoveduje znanju in izkušnjam upokojencev, v bližnji bodočnosti bo manjkalo delovne sile, istočasno pa se daje upokojencem utemeljeno prepričanje, da se jim je družba odpovedala in le čaka, da prenehajo trošiti državni denar (čakanje na Matildo). Pri tem je le del starejših upokojencev, predvsem v zgodnjem starostnem obdobju, zainteresiran za delno zaposlitev po upokojitvi.
Vendar pa le spremembe pokojninskega zakona, diskriminacije upokojencev ne bodo odpravile.
Vključevanje v poslovno delovanje je starejšim zaradi administrativnih ovir, ki so vključene v različne druge zakone, zelo oteženo. Posamezne oblike samostojnega podjetništva so v Sloveniji upokojencem dovoljene (npr.“d.o.o.”), druge ne (npr. “s.p.”, ki ni pravna oseba). Urejen ni niti prenos podjetij na naslednike družinskih podjetij.
Prepričanje, da bo s prepovedmi delne zaposlitve upokojencev ostalo več prostih delovnih mest mladim iskalcem zaposlitve, se je pokazalo za napačno. Iskalci prve zaposlitve niso zamenjava za starejše izkušene delavce, najprej morajo dobiti znanja in delovne izkušnje. Dodatno je v dosedanjem času pred finančno krizo velik uvoz tuje delovne sile predstavljal skoraj izključno nekvalificirano delovno silo, kar starejši delavci praviloma niso.
Raziskovalni in univerzitetni standardi v Sloveniji so se tudi pri reševanju problema staranja prebivalstva pokazali kot neustrezni. Študije v slovenščini so za raziskovalce in pedagoge nezanimive, saj jim ne prinašajo točk za napredovanje, večina institutov je za poglobljene raziskave nezainteresiranih, niti nima ustreznih raziskovalcev, nekaj posameznih resnejših študij v angleščini pa ostaja večini nepoznana.
Analize življenja starejših oseb po starostnih skupinah brez izvedbe ustreznih ciljnih anket niso izvedljive. To so npr. podatki o poklicu upokojencev, o preteklih zaposlitvah, o stanovanjskih pogojih, o velikosti gospodinjstev, o številu otrok in vnukov ter o njihovem varovanju, podatki o pomoči staršev pri nakupu stanovanja/hiše otrok, o mesečni pomoči mladim družinam, o pomoči pri gospodinjstvu, podatki o porabi starejših gospodinjstev, o potovanjih starejših, o honorarnem delu (podjemne pogodbe) ali delu na sivem trgu, o pomoči na domu, podatki o prostovoljnem delu starejših, o uporabi interneta, o načinu prevoza do zdravnika in državnih organov, o plačilih zdravniku ali zobozdravniku in drugo.
Tudi Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS) se je aktivno vključila v raziskave ekonomske participacije starejših. Da omenimo le referat na Državnem svetu RS leta 2007 in na Statističnih dnevih v Radencih leta 2008. Pripravljeno je bilo tudi nekaj raziskav, tako v začetku leta 2008 in leta 2009. Ugotovitve so zelo zanimive, čeprav bazirajo na podatkih lastnih anket in avtorji zaradi formalnih omejitev niso priznani kot raziskovalci. Zadnja študija iz leta 2009 vključuje analizo zanimive ankete ZDUS o prispevkih starejših oseb k razvoju družbe. Vprašalnik z 12 vprašanji je izpolnilo 866 upokojencev na Festivalu za tretje življenjsko obdobje leta 2008. Groba ocena ekonomske participacije starejših med 65 in 84 leti je kljub nekaterim metodološkim dilemam preko 7,6 milijard EUR. Več o tej anketi je na Festivalu leta 2009 prikazala dr. Mateja Kožuh Novak.
OECD ima resne prigovore k slovenskemu pokojninskemu sistemu. V publikaciji Ekonomski pregled Slovenije julija 2009, je navedla, da pokojninski sistem v Sloveniji zaradi staranja prebivalstva dolgoročno ni vzdržen, ni dovolj transparenten in ne spodbuja zaposlenih, da bi dlje časa vztrajali v delovnem razmerju. V Sloveniji se to demagoško tolmači kot zahtevo OECD po zniževanju pokojnin.
Pri tem Slovenija občasnega dela na splošno, pa tudi občasnega dela upokojencev niti ni sposobna spremljati, še manj urejevati ali davčno zajemati. Nestimulativna davčna politika jih peha v “sivo ekonomijo” (popravila gospodinjskih aparatov, dela v stanovanju, oddajanje stanovanj, sob ali občasno počitniških hišic, male osebne in obrtne storitve, nabiranje gozdnih sadežev in drugo), to pa ne velja za večino intelektualnih storitev. Izjeme so redke, npr. nekateri zdravstveni, zobozdravniški in tehnični poklici, ki jih je možno izvajati v sivi ekonomiji. Tudi za Slovenijo velja splošno pravilo, da visoki in neživljenjski davki pospešujejo sivo ekonomijo.
Iz navedenega odnosa do upokojencev mogoče niti ni presenetljivo, da po Eurobarometru kar četrtina anketiranih oseb v Sloveniji meni, da so starostniki breme za družbo.
