"Potrpežljivosti in ponižnosti je konec!"

Vsestranska Lada Zei je v času festivala pridno skrbela za redno obveščenost medijev, ki smo tudi z njeno pomočjo lažje in ažurneje pridobili celostno sliko dogajanj 9. festivala za tretje življenjsko obdobje.

V svojem zaključnem govoru pa je poudarila, da je konec ponižnosti starejših in čas za korenite družbene spremembe ter širši medgeneracijski konsenz.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=4xiW0MW10jM[/youtube]

Za tiste, ki raje berete – transkript govora:

Dober večer!

Težko bi vam v petih minutah prebrala vse bistvene in udarne zaključke oziroma zahteve panelnega dela in spremljevalnih okroglih miz 9. festivala za tretje življenjsko obdobje, ki je imel morda eno samo napako: da je kakovost predavanj, strokovnih razprav in zaključkov največkrat presegala dovoljene časovne okvire v napolnjenih dvoranah Cankarjevega doma, zaradi česar je ostalo komaj kaj prostora za razpravo zainteresiranega poslušalstva, ki bi imelo marsikaj grenkega povedati ob so-doživljanju turbulentnega časa, v katerem smo se znašli in krize, ki jo družba poskuša premagati.

Ti, ki nas vodijo, z različnimi ukrepi, mi, ki bi ukrepe morali hvaležno sprejemati, pa se branimo z znanjem in modrostjo. Ne pa tudi s ponižnostjo. Kajti, potrpežljivosti in ponižnosti je konec. Festival starejših je to pokazal, zaključki so v velikem številu kar zahteve.

Panelna predavanja so v svoji intenziteti naredila polkrog: od največjih napetosti prvega dne, ko se je zgodil nežni konflikt, kot so ga poimenovali, med predsednico Zveze upokojencev Slovenije in predsednikom vlade, ki je nastal zaradi njune različne globine poznavanja sprememb v družbi. Napetost prvega se je do zadnjega dne festivala prelila v umirjene ugotovitve o bistvenih segmentih, za katere se bo treba odločiti, če hočemo izplavati. In, izplavati je mogoče, vedeti je treba, da smo kljub vsemu še vedno na boljšem, kot so drugod, posebno še v postsocialistični Evropi.

Če grem po vrsti: Ekonomske vidike participacije starejših v družbi so nam prvi dan predstavili strokovnjaki, in ker je šlo za denar, so bili vsi seveda moškega spola, in temu primerno udarni, tudi s spoznanjem, da tista pokojnina, ki pride vsak mesec, ni socialna kategorija, ampak lastninska in se je do nje treba tako tudi vesti. S pravičnostjo, individualizacijo, fiskalno vzdržnostjo, politično nevtralnostjo in preglednostjo. Drugi pol teh razprav predstavlja ženska posadka doktoric znanosti, ki je zadnji dan festivala z raziskavami dokazala vire skrite moči naše družbe, mnogo pomembnejše od denarja. V delovnem sožitju in solidarnosti generacij, ki predstavljajo zdravje, vitalnost in znanje, so zbrane tri lastnosti, ki združene, predstavljajo strašen vir moči. Žal ta vir ni združen sam po sebi, ampak se bo morala družba in za njo še država zanj odločiti in ga sprejeti kot novo pot v prihodnost. Tudi dan prej, na panelni konferenci drugega dne, o solidarnosti in prostovoljstvu med ljudmi v času recesije, je prevladalo enako spoznanje, da bo treba sprejeti povsem novo družbeno pogodbo, ki ne bo temeljila na denarju in trgu, dveh elementih, ki so si podredila človeka in ga ponižala skoraj do nerazpoznavnosti. Kar pomislite na delavke v Gorenju in Muri.

V tem čutim bistveno sporočilo 9.festivala za tretje življenjsko obdobje, ki je v posameznih segmentih postavil vrsto konkretnih zahtev: od tiste o dolgo obljubljanem in nikoli dodelanem oziroma sprejetem zakonu, ki bo zaščitil prostovoljce, tiste tisoče Slovenk in Slovencev ki nesebično pomagajo pomoči potrebnim, a jih zakonsko nezaščitene, preganjajo advokati in obsojajo sodniki, zato, ker so hoteli delati dobro.

Skoraj enako velika množica je nedavno upokojenih strokovnjakov, ljudi z najvišjo strokovno izobrazbo, diskriminiranih z zakonodajo, ki jim prepoveduje aktivno staranje, se pravi delo. Ne zaslužek, ampak delo, intelektualno, raziskovalno. Ljudje, ki bi s svojim znanjem lahko pomagali poriniti ta iztirjeni vlak na drugo pot, ostajajo zunaj zakona, nevidni. Ko so se upokojili, so izginili. Včeraj dr. znanosti, danes anonimni upokojenec. Spet je zakonodaja tista, ki drži vrata tesno zaprta.

In eden bistvenih sklepov te konference je, da ne bomo več govorili o upokojencih, ampak o starejših. O ljudeh, ki se aktivno starajo, ki jih mlada generacija podpira podpira in servisira, a se hkrati od njih uči.

Ne samo visoke znanosti, ampak tudi „šparanja“ z vodo in energijo, skromnosti in preživetvenih znanj. Pa tudi spoštovanja drugačnosti in olike v govoru. Prikriti konflikt med generacijami, ki ga je razgaljal ta festival vsak dan, je mogoče premagati, ga spremeniti v medgeneracijsko sodelovanje, naj bo v družini ali družbi, to je mogoče, če bo na to pristal tisti del aktivne družbe, ki še vedno stereotipno gleda na starejšo generacijo kot na nemočno „penzionersko združbo“, ki se tukaj nekaj repenči.

Čas je, da skupaj poiščemo vrednote, ki so se v liberalni ekonomiji izgubile! Za kar smo najbrž krivi vsi.