Revni in starejši pa imajo, ne le v krizi, potrebo po kulturi in potrebo po izobraževanju, saj na ta način konstruirajo svoje dostojanstvo in krepijo družbene vezi.
Potreba po novi družbeni pogodbi sredi krize in starajoče se družbe
V času slovenskega predsedovanja Evropski Uniji je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v sodelovanju z organizacijami civilne družbe, pripravilo odmevno konferenco na temo novih oblik solidarnosti med rodovi, novih oblik za vzpostavljanje solidarnosti, te starodavne družbene vezi. Solidarnost namreč zagotavlja, da se tisto, kar imamo, preteče k onim, ki tega nimajo. To je lahko marsikaj, to sta lahko tudi znanje in kultura.
Brez solidarnosti se prekinejo vezi med preteklimi rodovi in z onimi, ki šele prihajajo.
Vrhu tega ne smemo pozabiti, da so rodovi, da so vse generacije pomembne, kajti zagotavljajo nadaljevanje družbe in zagotavljajo njeno trdnost in povezanost.
Krizni časi, pa naj jih imenujemo kakorkoli: kriza, recesija, kriza finančnega kapitalizma, družbena kriza, itd., pa so predvsem kriza vrednot; človeštvo je zašlo v slepo ulico, kajti dovolili smo, da človek postane podreden pojem, podrejen nadrejeni ekonomiji; da zavlada ekonomski liberalizem, ki temelji na tezi, da naj bi trg, ki je sicer ekonomska institucija, začel regulirati družbo in človeško življenje, trg naj bi celo nadomestil manj učinkovito politično sfero. Zavladala je predstava o družbi kot trgu, značilna za ekonomski liberalizem.
Vrhu tega smo dovolili, da izničimo vrednost skupnosti. Tedaj ni nenavadno, da so vse glasnejše zahteve po t.i. novi družbeni pogodbi, ki naj bi določila razmerja med nami in državo, ki naj bi vsakomur naložila odgovornost do soljudi in sodelovanje pri vzpostavljanju in delovanju države. Kajti stara družbena pogodba, tako se zdi, ni več dovolj. Trg pa tudi ni več dovolj, da bi lahko na trgu upravljali z družbo.
Zdaj, sredi prerazporejanja bogastva in družbene moči se zdijo mnogi vse bolj odrinjeni na družbeni rob. In tako se veča neenakost, neenakost vseh vrst; med spoloma, med starostnimi skupinami, neenakost po gmotnem položaju, segregiranost v urbanem prostoru, neenakost v udeležbi v kulturi in izobraževanju. Težko je tedaj pričakovati, da se bodo oni na družbenem robu dobro vključili v družbeni in gospodarski razvoj, kar seveda prizadene vso družbo. Od tod skrb v Evropski Uniji, skrb za izobraževanje “ranljivih skupin” in družbeno trdnost, ki naj bi jo v Evropi, na različne načine, tudi s pomočjo kulture in izobraževanja, dosegli.
Če je vrst neenakosti tako veliko, tedaj ni nenavadno, da na vrata naše države trka tudi njena skrajna posledica: revščina. Če je “absolutna” ali “relativna”, ni pomembno. Pomembno je, da se tega pojava zavemo, da vemo, da ga gospodarska rast, za katero si prizadevamo, ne bo odpravila, kajti ta pojav ni posledica enega, marveč vrste dejavnikov.
Če pristanemo na izključenost revnih iz družbe, s tem pristajamo na lahko “rešitev” tega vprašanja, tj. podpiranje revnih, vzdrževanje revnih v odvisnosti. Podobno velja za mlade, starejše in še za mnoge družbene skupine, ki niso sredi glavnega toka družbenega dogajanja. Če pristanemo na to, da te skupine ostajajo izločene na družbenem robu, potem pristajamo na podpiranje teh skupin, na vzdrževanje teh skupin v odvisnosti.
Ekonomisti so napovedali, da bomo zdaj v septembru 2009 v Sloveniji dosegli dno krize in da se bomo iz nje zlagoma pobrali. Bomo tudi v prihodnje prisegali zgolj na gospodarsko rast, rešiteljico vseh težav, ali bomo morda spoznali, da ta ni dovolj, da bo verjetno treba priseči na družbene odnose, njih podpreti?
Vendar nismo le sredi krize, smo tudi sredi starajoče se družbe in drugih prebivalstvenih sprememb in iz krize se ne bo moč izviti z zamrznitvijo pokojnin, z umikom in upadom socialne države. To bi nas pripeljalo v divjo družbo. Nikakor, iz krize se lahko izvijemo le, če družbena razmerja, postavimo na nove temelje.
Pomembno je torej, da o krizi in posledični revščini v starajoči se družbi razmišljamo, jo preprečujemo in odpravljamo, vsi, ne le država. Da si vsi skupaj prizadevamo za to, da se revni vključijo v družbo, da se starejši vključijo v družbo, da znova stkemo razvezane družbene vezi.
Če želimo vključiti v družbo čim večje število revnih, ali čim večje število mladih, starejših, je pomembno, da se sleherni župan, sleherni občinski svetnik, sleherni predsednik tega ali onega društva, sleherni socialni delavec, sleherni državni uradnik, sleherni direktor podjetja, zavzame v primeru revnih proti revščini, v primeru mladih in starejših pa zato, da imajo enak dostop do virov kot druge generacije. Iz dolge vrste za to “zadolženih” izobraževalci odraslih nismo izključeni!
