Sanja Leban: Vsak od nas bi si moral vzeti čas za sočloveka

Ime in Priimek: Sanja Leban
Poklic oz. dejavnost: vodja Študentske svetovalnice ŠOU v Ljubljani
Starost: 31

1. Naštej tri asociacije na pojem ‘medgeneracijsko povezovanje’.
Sočutje, toplina, sobivanje.

2. Kaj bi lahko ti, ali vsak od nas, naredil za boljše medgeneracijsko sožitje?
Prav vsak od nas bi si v prvi vrsti moral vzeti čas za sočloveka. Naš tempo življenja je tako prekleto hiter, da prepogosto ne vidimo nič, razen sebe in svojih lastnih potreb. Kava pri babici, klepet z ostarelo sosedo v bloku, časopis za teto, ki živi v stavbi, kjer imamo pisarne, vse to so malenkosti, ki pa pomenijo veliko. Ne nujno drugim, ampak predvsem – meni. Ko gledam svoje stare starše, ki so močno zaznamovali moje odraščanje, ko gledam, kako počasi sivijo in upogibajo svoje hrbte, me včasih stisne pri srcu. Sem si vzela dovolj časa zanje? Sem se jim znala zahvaliti? Sem jim kdaj povedala, koliko so mi dali? In mi še vedno dajejo? Predvsem to – vzeti si čas, prisluhniti in spoštovati, izkoristiti vse dane trenutke in ceniti čas, ki nam je dan skupaj, to je zame največ, kar lahko dam in predvsem – dobim.

3. Kateri je tvoj najljubši spomin na babico ali dedka?
Huh, ogromno jih je in vsak posebej je čudovit. Izleti z dedkom v Goriška brda, ko sva skupaj lezla po drevesih, nabirala češnje in pljuvala koščice. Vse hiške iz vej, ki mi jih je postavljal na obveznih nedeljskih piknikih, babičina kava s kupi sveže stepene (in presladke) smetane in štorkljanje po hodniku v njenih čevljih z visoko peto. A če že moram izbirati, bi izbrala sobotna jutra, ko sem spala v babičini postelji. Čisto vsako jutro sva se zbudili, naslonili glave na posteljno vzglavje in čakali na dedka. Nikoli ni zamudil, nikoli pozabil. Prav vsako jutro je svoji ženi prinesel kavo v posteljo. Po več kot petdesetih letih skupnega življenja je to vedno počel z neizmerno pozornostjo in ljubeznijo. In to počne še danes.

4. Katera je največja dragocenost, vrednota ali nauk, ki si ga prejel od babice, dedka ali druge starejše osebe?
Najboljša popotnica, ki sta mi jo lahko dala dedek in babica je bil čas, ki smo ga preživeli skupaj. Vedno se je nekaj dogajalo, nič ni bilo pretežko, nič nemogoče. Vedno sta si vzela čas zame, me vozila naokoli, mi razkazovala svoj svet in mi pomagala ustvarjati mojega. Naučila sta me, da je najpomembnejša stvar na tem svetu družina in da si je zanjo vedno potrebno vzeti čas.

5. Moja babica je skuhala/spekla najboljše/i/o:
Babica je bila dobra kuharica, kot so pač vse babice, in večino dni je kuhala ona. Mogoče sem prav zato toliko bolj cenila dneve, ko se je za štedilnik spravil dedek in pripravil polento. Tisto pravo, domačo, rumeno polento, ki je v loncu naredila hrustljavo skorjo. Nič ni bilo boljšega od tiste skorje, ki sem jo hrustala, med tem ko sem čakala, da bo dedek polil polento z omako iz jurčkov, ki sva jih nabirala celo jutro.

6. V čem so glavne razlike med odraščanjem danes in časom, ko si bil/a sam/a otrok?
Danes so vsi odnosi veliko bolj hladni, mimobežni, včasih se mi celo zdi, da jih ni. Moje odraščanje je bilo odraščanje v veliki, razširjeni družini. Za isto mizo smo jedli mame in očetje, babice in dedki, prababica, bratranci in sestrične. Vse sorodstvo je bilo tesno povezano, prav vsi smo bili del življenja drug drugega.
Danes so družine okrnjene. Mama, oče in otroci, pa še to ne nujno vedno. Družine so vse manjše, k sorodstvu se hodi zgolj na obiske, vse je dogovorjeno, urejeno, skoraj formalizirano. Družina izgublja svoj pomen, zanjo se zdi skoraj ‘nevredno’ vzeti čas, vse drugo je bolj pomembno. Žalostno, a resnično.

7. Kaj ti pomeni internet, za kaj ga uporabljaš?
Internet je nepogrešljiv del mojega življenja. Brez njega ne morem v službi, brez njega ne morem doma. Je vir informacij, prostor za izražanje mojih misli in čustev, prostor socializacije in prepogosto – moj edini stik s svetom. Priznam, brez interneta in računalnika ne znam več živeti.

8. Kako gledaš na starost, te je kdaj strah zrele dobe?
Če pogledam svoje stare starše, bi morala verjeti, da so zlata leta čas, ko lahko dejansko polno zaživiš. Ko imaš dovolj časa zase in za svoje bližnje, za stvari, ki jih v življenju najraje počneš, za izlete in popotovanja. A to je zgodba in sreča mojih starih staršev, ki imajo okoli sebe družino in ki so v aktivnih letih lahko poskrbeli zase, za svoje pokojnine in prostor pod soncem.
Nimajo vsi te sreče in bolj kot gledam okoli sebe, več vidim osamljenih, revnih in žalostnih ljudi, ki bi morali preživljati najbolj mirna leta svojega življenja, pa životarijo po prenapolnjenih domovih za ostarele, če sploh imajo to srečo, da tam najdejo posteljo zase.
Ne vem, kaj čaka mene in le upam lahko, da nekaj podobnega, kot moje stare starše. Vseeno – iskreno priznam. Strah me je ‘zrele dobe’, strah trenutka, ko ne bom več polno aktivna, ko me ne bo vsak dan čakala služba, ko moj otrok več ne bo spal v sosednji sobi in ko zanj več ne bo treba skrbeti.

9. Kako vidiš sebe v zlatih letih – s čim se ukvarjaš, če zavrtiš čas v prihodnost?
Srčno si želim, da bom svoja zrela leta preživela v razdajanju. Že kot otrok sem si želela sodelovati v kaki dobrodelni organizaciji in pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo. V zrelih letih se tako vidim nekje na drugem koncu sveta, mogoče v Afriki, med gručo otrok, s katerimi se učim, skrbim zanje in jim stojim ob strani. Lepo bi bilo v zrelih letih uresničiti otroške sanje in s tem še komu pomagati.

10. Ponosna sem:
Na svojega sina, jasno. Rase v prijetnega, iskrenega človeka in najbolj na tem svetu si želim, da bi bil, kjerkoli že bo in karkoli bo počel, srečen.