Nataša Smerdelj: Povem, kar mislim

Ime in priimek: Nataša Smerdelj
Poklic oz. dejavnost: po izobrazbi univ. dipl. teologinja, po poklicu (trenutno) maserka, po statusu bankrotirana optimistka
Starost: 37

Predstavitev v 200 znakih: Če bom kdaj pristala v domu upokojencev, bom najprej ustanovila pevski zbor. Po enem letu rednih vaj bomo šli na gostovanje na Kubo in mimogrede še obiskali Fidela C., ki bo takrat zagotovo še živ.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=o0qJlGx3ClQ[/youtube]

Naštej tri asociacije na pojem ‘medgeneracijsko povezovanje’.
Posedanje za veliko mizo in prepevanje ob kozarčku rujnega.
Gradimo mostove med generacijskimi prepadi.
Nona vleče vnuka za uho, ker ve, da permisivna vzgoja ne obrodi sadov.

Kaj bi lahko ti, ali vsak od nas, naredila za boljše medgeneracijsko sožitje?
Najprej bi poudarila, da morajo pri tem sodelovati obe strani. Starejši morajo razumeti, da se svet spreminja in da se skupaj z njim spreminjajo tudi vrednote, mlajši pa spoštovati izkušnje starih, čeprav, roko na srce, spoštovanje si je potrebno prislužiti! Sem zelo proti temu, da živijo stari in mladi pod isto streho, zagovarjam pa redna srečanja in druženje. Pa ne samo med sorodniki. Mlajši lahko navežemo stike tudi z drugimi starejšimi ljudmi in jim polepšamo življenje. Z druženjem ali s pomočjo pri hišnih opravilih.

Kateri je tvoj najljubši spomin na babico ali dedka?
Zamislite si tole: na fotelju sedi nona in poskuša zadremati po kosilu. Poleg nje stoji vnukinja z očali v eni roki in debelo knjigo v drugi. Čaka, da se bo nona prebudila in ji brala. Po nekaj dolgih minutah čakanja vnukinja noni potisne očala na nos, odpre knjigo in začne glasno brati namesto nje. Zgodba sicer ni enaka kot v knjigi, je pa dovolj glasno povedana, da se nona prebudi.

Katera je največja dragocenost, vrednota ali nauk, ki si ga prejel/a od babice, dedka ali druge starejše osebe?
Težko govorim o največji dragocenosti ali vrednoti, ki sem jo prejela od starih staršev. Mislim, da gre kar za cel paket. Glede na to, da sem z nono preživela dobršen del otroštva, so se nekatere njene lastnosti pošteno zasidrale v moj značaj: ljubezen do knjig, trma, nagnjenost k prepevanju kvantaških pesmi, silna želja po popolnem nadzoru situacij in ljudi, izbirčnost pri hrani … No, ena večjih vrednot, ki mi pa večinoma ne dela usluge, je ta, da povem, kar mislim. In kar je še huje: brez olepšav.

Moja babica je skuhala/spekla najboljše:
Pokojna nona je skuhala zelo dobro govejo juho (čeprav sem že dolgo nemesojeda, se še spomnim njene juhe), še živa nona pa je nekoč delala super šmorn, ki sem ga ljubkovalno poimenovala »podplat«.

V čem so glavne razlike med odraščanjem danes in časom, ko si bila sama otrok?
V mojem otroštvu svet še ni bil zasičen z materialnimi dobrinami in otroci nismo imeli potrebe po dokazovanju pred vrstniki s kupi igrač, oblačili priznanih znamk in podobnim. Bili so zlati časi socializma, ko ljudi ni skrbelo, da bodo končali na cesti. To se je odražalo tudi na psihi otrok. Zdi se mi, da smo bili bolj srečni kot so današnji otroci. Da ne govorim o tem, da so naši starši imeli neprimerno več pravic, da smo učitelje spoštovali in da ni nobenemu padlo na pamet klicati odvetnika, če smo od staršev dobili par vzgojnih po riti. Vesela sem, da sem se rodila takrat, res.

Kaj ti pomeni internet, za kaj ga uporabljaš?
Internet je postal okno v svet. Ni mi treba več kupovati časopisov in pisati pisem na papir, s pomočjo facebooka se pogovarjam z znanci, ki jih v realnem življenju zelo redko srečam, kot samooklicana tajnica ženskega pevskega zbora Kombinat pošiljam svetu obvestila in fotografije iz nastopov, oglašujem svoje storitve, skratka, same koristne stvari. Od leta 2006 pišem blog in tako vadim svoje ustvarjalne sposobnosti, ki bodo mogoče nekoč prešle v papirnato obliko. Čeprav … pri pisnem ustvarjanju pride večkrat na dan moja lenoba. Ah, ne, recimo temu ustvarjalne krize!

Kako gledaš na starost, te je kdaj strah zrele dobe?
Odkar sem bankrotirala, me niti smrti ni več strah. Ne zanima me, kaj bo pojutrišnjem, mogoče malce razmišljam kaj bo jutri, pretežno pa sem skoncentrirana na danes. Zrela doba mi ne pomeni nikakršne varnosti, ker vem, da pokojnina ne bo več to, kar zaenkrat še je. In že zdaj nekateri upokojenci živijo v revščini. Mogoče ni tako opazna, bo pa vedno bolj. Žal. Ne vem, kdo bo skrbel zame, če bom kdaj stara in obnemogla, upam le, da bo takrat evtanazija malce bolj popularna kot je sedaj.

Kako vidiš sebe v zlatih letih – s čim se ukvarjaš, če zavrtiš čas v prihodnost?
Če mi bo ponos dopuščal in bom naredila kariero kot »prodajalka duhovnih nebuloz«, bom imela imidž modre žene, oblečene v laneno haljico, z dolgimi sivimi lasmi (mogoče belimi), ki bo v kamniti hiški nekje v Brkinih ali Čičariji vsak dan za 100 € delila modrosti in kak zeliščni zvarek raznim premožnim bebcem, ki ne vedo, kam bi sami s sabo. Z odvečnim denarjem bom preživljala življenjske sopotnike: partnerja, kozo, kravo, mačke in jack russel terierja. No, bolj verjetno je, da bom klošarila, ampak pustimo se presenetiti.

Ponosna sem na:
Ponosna sem na to, da pri skoraj 37ih vem za kup stvari, ki jih ne maram oziroma nočem. V drugi tretjini življenja pričakujem, da bom ugotovila, kaj imam rada. V zadnji tretjini mi bo pa itak vseeno.

Povezava do lastne spletne strani, bloga (neobvezno):
salonitka.blog.siol.net