Ime in priimek: Ana Jud
Poklic oz. dejavnost: Izbrisana
Starost: 30 let
Naštej tri asociacije na pojem ‘medgeneracijsko povezovanje’.
Prva asociacija je nedvomno obče razumevanje med starejšimi in mlajšimi generacijami na vseh ravneh in zlasti med tistimi, ki so si v določenem življenjskem okolju najbližje, denimo, v družini. Druga asociacija je solidarnost, ki je že tako povezana z razumevanjem in skozi katero poteka vzajemna izmenjava življenjskih tokov, na raznorazne načine in sicer tako, recimo, da starejše generacije mlajšim prenašajo zlasti izkušnje in nasvete, mlajše generacije pa starejšim omogočajo, denimo, lažje preživljanje časa, tako da jim pomagajo pri integraciji v sodobnost, da jim nudijo pomoč pri zdravstvenih težavah in podobno. Tretja asociacija na pojem medgeneracijske povezanosti je pa kar internet, ki je izjemno priročen, danes že vsakomur dostopen, ne glede na leta in ravno internet, vsaj zdi se mi tako, lahko – ob pravilni uporabi, seveda – povezuje generacije bolj kot kar koli drugega. Vaš spletni portal je pri tem zelo dober, kar je lepo videti in je vredno pohvale.
Kaj bi lahko ti, ali vsak od nas, naredila za boljše medgeneracijsko sožitje?
Predvsem lahko vsakdo od nas to stori pri drobnih vsakodnevnih rečeh, recimo tako, da ostarelemu sosedu pomagamo nesti vrečke iz trgovine, da starejšo gospo, če vidimo, da težko stoji, na pošti spustimo pred vrsto in podobno. Prijazna dejanja se vedno ne izplačajo, a zelo pogosto pa se izplačajo. Tako tistemu, ki mu pomagamo, kot tudi nam samim – vsak ego potrebuje malo hrane, če ne drugega. Predvsem pa bi bilo dobro – ker govorim kot mlajša oseba -, če bi se mladi ljudje zavedali, da tudi njih nekoč čaka starost. Vse nas, če bomo živi, čakajo zrela, starejša in nazadnje stara leta in misel na neizbežno dejstvo je lahko lepša, če prenašamo sporočilo solidarnosti, pomoči in s tem boljšega sožitja iz generacije v generacijo. Kdo ve, mogoče bomo pa ravno mi nekoč potrebovali pomoč pri nošenju vrečk iz trgovine in nam bodo tisti, ki prihajajo za nami, z veseljem priskočili na pomoč, ker jim bomo zavedanje, da je tako prav, s svojimi današnjimi dejanji vcepili ravno mi.
Kateri je tvoj najljubši spomin na babico ali dedka?
Težko rečem, v družini si nikoli nismo bili blizu, zato danes tudi posebnih spominov ne nosim s sabo. Šele ko nekdo odide za zmeraj, se zamisliš, kaj vse si mu v resnici hotel povedati, pa nekako nikoli nisi našel prave priložnosti, časa ali česarkoli že.
Katera je največja dragocenost, vrednota ali nauk, ki si ga prejela od babice, dedka ali druge starejše osebe?
Preprosti in najlepši nauk, ki sem ga prejela od starejše osebe, katero sem imela nekoč zelo rada, je: da je do drugih potrebno biti kolegialen in jim pomagati, ko vidiš, da so potrebni pomoči ali podpore. Ta vrednota se mi je vtisnila v spomin in če se le da, jo vsakodnevno uresničujem, čeprav osebe, ki mi jo je vcepila, nimam več niti najmanj rada. Se zgodi.
Moja babica je skuhala/spekla najboljše/i/o:
Se opravičujem, ampak kot sem že prej rekla, žal nimam nobenih spominov. Ne zato, ker jih ne bi želela imeti, ampak zato, ker jih ni. Preteklosti pa se nikoli ne da popravljati, zato o njej več niti ne razmišljam. Obstajajo ljudje, ki me kar naprej hočejo spominjati nanjo, ampak iz tega kruha ne more biti moke. In v tem tudi ne vidim nobene tragedije.
V čem so glavne razlike med odraščanjem danes in časom, ko si bila sama otrok?
Ko sem odraščala, je Berlinski zid še stal. In če danes komu od mladih govoriš o tem, kako je bilo sijajno in čustveno, ko je Berlinski zid padel, te gledajo začudeno. Njim se zdi to tako daleč, da ne rečem ravno nekje v prazgodovini, skratka, v neki nedoživeti zgodovini, ki jo dojemajo hladno, jaz se pa spomnim, kot bi bilo včeraj. Ravno tako se sama včasih čudim, ko pri kakšnih svojih Facebook prijateljih vidim letnice rojstva, ki se začnejo s 1990, recimo, in se čudim, o, kje smo že, ti ljudje znajo že hoditi, govoriti in celo volilno pravico že imajo. Ko sem odraščala, so oni komajda privekali na svet. Čas res presneto hitro teče … Mislim, da je to glavna razlika med odraščanjem prej in zdaj. No, če ne drugega, je to najbolj očitna razlika. Vse ostale razlike pa so odvisne od številnih drugih reči, predvsem od tega, v kakšni družbi se kdo rodi in v kakšnem okolju odrašča. Ne bi rada posploševala po posameznih primerih.
Kaj ti pomeni internet, za kaj ga uporabljaš?
Internet uporabljam praktično 24ur na dan, tudi ko potujem, nesem laptop vedno s sabo, wireles je pa že tudi skorajda povsod dostopen. Sicer pa uporabljam BlackBerryja, kamor poleg običajnih telefonskih storitev prejemam tudi elektronsko pošto in pa seveda spremljam Facebook. Težko si predstavljam življenje brez interneta. Uporabljam ga pri svojem delu, pisanju, in uporabljam ga pri zasebni komunikaciji, skratka, kot sem rekla, skorajda 24ur na dan. Nazadnje mi je prijatelj na Dunaju, ko sva uživala v lepih rečeh, dejal, no, a lahko to igračo vsaj malo odložiš iz rok, ko si z mano … In sem BlackBerryja odložila. Čez dva dni je on primahal naokoli z novim iPhonom in mi ves navdušen kazal uporabno vrednost njegovih funkcij. No, tako nekako to gre. Internet je preprosto nepogrešljiv.
Kako gledaš na starost, te je kdaj strah zrele dobe?
Glede na to, da mi je ravno včeraj nekdo rekel, pa kako to, da imaš ti zmeraj tak babyface, pa res ne. Staranja me ni strah, v zreli dobi sem pa, vsaj zdi se mi tako, že kar nekaj časa, če ne že kar celo življenje. Vsaj mentalno, čeprav mi vcasih povsem ustreza, da si lahko privošcim tudi otročje obnašanje. Slovenija je itak tako čudno introvertirano okolje, da je vseeno, kako se obnašaš: če nisi hlapček, nisi zaželen. Vsakršno odstopanje od ubogega povprečja je kaznovano. In leta s tem nimajo nobene povezave.
Kako vidiš sebe v zlatih letih – s čim se ukvarjaš, če zavrtiš čas v prihodnost?
Pišem knjige, ki jih, kot danes, nihče ne bere, in crkljam vsaj dva razvajena mačka. Hkrati učim vnuke sestavljati najtežji puzzle na svetu, jim vmes pripovedujem o tem, kako nizkotna je bila tedaj še obstoječa slovenska družba in poleg tega pecem še najboljši jabolčni zavitek daleč naokoli – tistega, ki se mu v nadev dodajo še rozine in sir. Sem superbabica, se razume. In še vedno nimam nobenega sivega lasu, ceprav sem verjetno že dvakrat ločena in tretjič porocena. Samo civilno, seveda, ker sem smrtno osovražena tudi od vedno pravične katoliške Cerkve in mi noče dati zakramentov. Tretji mož pa je po vsej verjetnosti itak vsaj pol-musliman. Ampak glavno je, da sem jaz srečna, četudi so zaradi moje “muhavosti” kdaj pa kdaj kakšni ljudje iz okolice nekoliko nesrečni. Vse kar sem napisala, se seveda ne bo moglo zgoditi v Sloveniji. Ta minorna in nerelevatna država, kjer je idiotov toliko, da bi v primeru, če bi jih merili s števcem na kvadratni meter, števec počil, prihodnosti nima. Na srečo.
Ponosna sem na …
Sem tako velik ego, da sem itak ponosna na vse, česar se dotaknem, kajti razumljivo je, da v istem hipu vse postane zlato, enako kot se vse sfiži v hipu, ko svoj dotik umaknem. Če ironijo prevedem v Slovencem razumljivi jezik: ponosna sem, da znam stati za svojimi besedami in dejanji, in da jih znam argumentirati, česar kopica ljudi na žalost ne zna početi. Ravno to je eden glavnih razlogov za vsesplošno nesožitje v svetu, ne samo za medgeneracijsko. Dobri dialogi so redki, koristni pa še manj. Žal.
