Preberite si tudi prvi del teksta Več kot dotik.
Kranio-sakralna terapija
Je veja osteopatije, ki se je postopno razvila v samostojno metodo. Njeno ime je sestavljeno iz grške besede kranion (lobanja) in latinske besede sacrum (križnica), kar nam pove, da so v ospredju te metode lobanjske kosti, hrbtenica, hrbtni mozeg in križnica (t. i. kranio-sakralni sistem).
Zdravljenje izhaja iz dejstva, da možgansko-hrbtenjačna tekočina (likvor) kroži v individualnem ritmu (kranio-sakralni utrip). Terapevt določi ta utrip s tipanjem v predelu lobanje in medenice, spremembe v utripu pa mu pokažejo na motnje, ki so lahko tudi zunaj kranio-sakralnega sistema: v živčevju, tkivu in posameznih organih.
Spekter zdravilnih učinkov kranio-sakralne terapije je zelo širok. Neposredno učinkuje na zdravje gibal, posredno vpliva na notranje organe, deluje pa tudi pri drugih težavah, kot so stres, depresije, strahovi, motnje pozornosti pri mladostnikih ipd. Primerna je kot dopolnilo psihoterapiji, saj osvobaja telo nakopičenih somatsko-emocionalnih energij.
Kranio-sakralno terapijo so skupaj z osteopatijo uveljavili v Sloveniji strokovnjaki podjetja Higeja, ki izvaja tudi izobraževanja.
Tui-na
V tradicionalni kitajski medicini (TKM) je masaža pomemben sestavni del zdravljenja in se je zato začela razvijati že zelo zgodaj. Izhaja iz istih teoretičnih osnov kot akupunktura: obe delujeta po načelih življenjske energije »chi« (či), ki se pretaka po meridianih ali energijskih poteh po vsem telesu.
Če se na teh poteh pojavijo kakršne koli ovire ali zastoji, pride do telesnih in duševnih težav. Zdravnik (v TKM masaže ne izvaja pomožno zdravstveno osebje temveč zdravnik) ugotovi, v katerem meridianu je prišlo do motnje pretoka energije, s pomočjo posebnih diagnostičnih metod: pogovora in spraševanja, poslušanja in vonjanja, pregledom obraza in jezika ter tipanjem utripa.
Ko določi težavo, vzpostavi ponovni pretok energije s stimuliranjem akupunkturnih točk vzdolž določenega meridiana z rokami in komolci. Pri tem uporablja zelo različne gibe, od stiskanja, ščipanja in drgnjenja, do tresenja, tolčenja in udarjanja. Prav iz osnovnih gibov te masaže izvira tudi njeno ime: tui = potiskanje, na = prijemanje, gnetenje.
Če si pod masažo predstavljate predvsem nežnost in sprostitev, potem si tega ne obetajte od tui-ne, saj gre za precej krepko metodo, pri kateri vas temeljito pregnetejo. Lahko pa si od nje obetate veliko koristi tako pri težavah z gibali (ob otrdelih mišicah, bolečih sklepih, težavah s hrbtenico) kot pri prebavnih boleznih, boleznih sečil, astmi in težavah z dihanjem, deluje pa tudi kot blažilo bolečin.
V TKM vsakemu bolniku individualno predpisujejo masažo kot dopolnilo drugim metodam zdravljenja (npr. zeliščnemu ali z akupunkturo). Pri tem ne upoštevajo le bolezenske slike in splošnega stanja bolnika, temveč tudi njegov način prehranjevanja, starost in spol.
Šiatsu
Beseda šiatsu pomeni v japonščini »pritisk s prsti«, kljub temu pa ta vrsta masaže ne uporablja le prstov, temveč pritiska tudi z dlanmi, komolci, koleni in nogami. V svojem bistvu združuje tako elemente starih japonskih masažnih tehnik kot načela življenjske energije či in meridianov pri TKM.
Terapevt zato tudi pri tej masaži najprej določi, kje je prišlo do blokade energijskega pretoka, kar stori s pomočjo akupresurnih točk. Nato pa v nasprotju z akupresuro ne pritiska le določenih točk, temveč se posveti meridianom v celoti, z različnimi načini pritiskov vzdolž njih. Vse skupaj poteka počasi in narahlo, zato ni boleče, kljub temu, da so nekateri pritiski s koleni in celo stopali videti precej grobo.
Pri tovrstni masaži smo oblečeni v lahka oblačila, kar še dodatno prispeva h globoki sprostitvi, še posebno pri tistih, ki so bolj občutljivi na dotike na golo kožo.
Z odpravljanjem energijskih blokad šiatsu krepi dobro telesno in duševno počutje ter spodbuja sposobnost samoregulacije. Zelo učinkovit je pri mišični napetosti, bolečinah hrbta in tilnika, kroničnih bolečinah ramen in rok, glavobolih zaradi napetosti, stresu in nervozi. Posredno pa izboljšuje tudi telesne zmogljivosti, prebavo, krvni pretok, menstruacijski ciklus, spanec in samozdravilno moč.
Refleksna masaža stopal
Indijanci in stari Egipčani so v stopalih videli celotno sliko človeškega telesa in sodobna znanost jim lahko le pritrdi: na območju naših stopal namreč leži veliko refleksnih točk, ki so preko živčevja povezane z notranjimi organi in drugimi deli telesa.
Kar pomeni, da lahko s stimuliranjem teh točk vplivamo na organske funkcije in odpravljamo nekatere težave.
Terapevt najprej preizkusi občutljivost vaših stopal, saj bolečine ob pritisku na določene točke natančno povedo, kje v telesu se nahaja težava. Dodatne informacije za postavljanje diagnoze ponuja tudi zunanji videz stopala – koža, tkivo, prekrvitev, temperatura, trdnost ipd., seveda pa tudi pri tej vrsti masaže ne manjka uvodni pogovor o vaših težavah.
Terapija nato poteka s pritiskanjem na problematične točke s pomočjo palca in včasih tudi kazalca. Priporočljivih je 6 do 12 obiskov (trajajo približno pol ure) enkrat do dvakrat tedensko, saj izboljšanja ni mogoče pričakovati že takoj na začetku.
Refleksna masaža stopal je dokaj blaga oblika zdravljenja za ljudi vseh starosti. Akutnih obolenj z njo ni mogoče zdraviti, zelo učinkovito pa deluje posredno pri raznih motnjah delovanja notranjih organov, zastojih in napetostih v območju gibal, bolečinskih stanjih vseh vrst in pri psihosomatskih motnjah.
Masaže uradne medicine
V naši uradni medicini se je masaža kot dopolnilna tehnika zdravljenja uveljavila na področju fizioterapije in jo zdravnik po potrebi predpiše na osnovi medicinskih indikacij. V večini primerov gre za klasično (švedsko) masažo in limfno drenažo, ki sta večini že dobro znani, zato podrobneje o njiju tokrat ne bomo pisali.
Manualne tehnike diagnosticiranja in zdravljenja so več kot le dotiki – kljub temu, da jim dostikrat pravimo masaža in pri tem naivno mislimo le na sprostitev.
Med terapevtovim dotikanjem doživljamo svoje telo in samega sebe na drugačen, intenzivnejši način kot sicer, zato tovrstnih izkušenj ne gre podcenjevati – so toliko dragocenejše, kolikor smo pripravljeni na takšno zdravljenje in odprti za refleksijo izkustev.
Nobena od opisanih metod ne zagotavlja, da lahko ozdravi vse težave (nekatere dejansko ne zdravijo, temveč spodbujajo k samozdravljenju), zato je izbor odvisen predvsem od narave vaših težav.
Pri vseh oblikah pa je pomembna vaša zahteva, da se med postopkom in po njem počutite dobro in varno, da zaupate svojemu terapevtu (zdravniku) in da se lahko med zdravljenjem prepustite procesom, ob katerih bodo na površje prišla vaša čustva. Zato se pri odločanju za to ali ono obliko manualne »obdelave« zanesite tudi na svoj notranji občutek.
Večina opisov posameznih oblik manualnega zdravljenja je povzeta iz knjige Alternativna medicina: Praktični in strokovni priročnik; avtorja: Christof Jänicke in dr. Jörg Grünwald; založba Modrijan, 2009.
Preberite si tudi prvi del teksta Več kot dotik.
