Pri ljudeh, ki se že izobražujejo, opazimo raznoliko množico najrazličnejših spodbud, želja, interesov in potreb; od praktičnih razlogov do najbolj dolgoročnih ciljev, ki se že dotikajo samouresničevanja in razvoja osebnosti. Raznolik nabor razlogov in vzrokov; od pomanjkanja časa ali denarja, do nezmožnosti za učenje; navajajo tudi tisti, ki se izobraževanja ne udeležijo.
V praksi tako opazimo, da je udeležba odraslih v procesu izobraževanja odvisna od mnogih dejavnikov. Na eni strani so takšni, ki udeležbo odraslih v izobraževanju pospešujejo, na drugi strani pa so negativni dejavniki in ovire, ki udeležbo v izobraževanju zavirajo.
Pomembno je, da posameznik pozna dejavnike, ki vplivajo na njegovo ravnanje, saj le tako lahko z njimi učinkovito upravlja (odpravlja ovire ali dodatno krepi svojo motivacijo). Poznavanje motivov in ovir za izobraževanje pa je pomembno tudi za vse, ki se ukvarjamo z izobraževanjem odraslih, saj lahko s primernim ravnanjem spodbudimo udeležence k dodatnemu izobraževanju ali s spremembami v organizaciji izobraževanja (npr. vpeljava novih metod dela, nove vsebine) zvišamo motivacijo za nadaljevanje izobraževanja.
Razvili so se različni teoretski pogledi na motivacijo: behavioristični, psihoanalitični, humanistični in kognitivni, ki na različne načine pojasnjujejo naše ravnanje.
Za področje izobraževanja je posebno pomembna učna motivacija, ki zajema vse vrste motivacij v učni situaciji; vse, kar daje pobude za učenje, ga usmerja in mu določa intenzivnost, ter trajanje in kakovost (Marentič-Požarnik 2003). Glede na to, kateri dejavnik prevladuje pri odločitvi za izobraževanje, je Houle (1989) razvil tipologijo motivov za izobraževanje odraslih, v kateri razlikuje tri osnovne kategorije:
- ciljno orientirana motivacija za učenje,
- motivacija, orientirana na izobraževalno aktivnost in
- želja po nadaljnjem učenju.
Za ciljno orientirano motivacijo za učenje je značilno, da se posamezniki izobražujejo, da bi dosegli jasno postavljen cilj. Vsebina jih zanima toliko, kolikor je povezana s ciljem, ki ga želijo doseči. Učijo se v epizodah – najprej nekaj časa intenzivno, da dosežejo svoj cilj, potem prenehajo. Izobraževanje pogosto uporabljajo kot sredstvo za doseganje svojih ciljev, saj imajo s tem dobre izkušnje. Tako se pogosto vračajo k učenju, in le-to je bolj ali manj njihova stalna karakteristika. Za posameznike v tej skupini je značilno, da veliko berejo, predvsem literaturo, vezano neposredno na temo izobraževanja. Glede na izvor pri razlogih za učenje prevladuje zunanja motivacija.
Drugi tip motivacije za izobraževanje, ki jo izpostavlja Houle, je motivacija, orientirana na izobraževalno aktivnost. Posamezniki se odločijo za izobraževanje zaradi želje po druženju z ljudmi, zaradi socialnih stikov in zadovoljstva, ki jim ga daje sam proces izobraževanja. Vsebina izobraževalnega programa za udeležence v tem primeru ni tako pomembna. Učijo se bolj zato, da zadovoljijo nekatere svoje osnovne socialne potrebe, da se npr. izkažejo pred drugimi v skupini, zadovoljujejo občutek pripadnosti itd. Udeleženci s prevladujočim tovrstnim tipom motivacije se ponavadi ne učijo veliko in samemu znanju ne posvečajo posebne pozornosti, ampak se osredotočajo predvsem na medosebne odnose v učni skupini. Tukaj gre za preplet zunanje in notranje motivacije.
Pri tretjem tipu motivacije gre za to, da se posamezniki v izobraževanje vključujejo predvsem zaradi želje po nadaljnjem učenju, ne da bi se točneje opredelili, kakšno znanje želijo. Njihovo učenje je ciljno, vendar jih ne zanimajo konkretni zunanji cilji, ampak predvsem pridobivanje širokega spektra znanja. Celotna izobraževalna dejavnost je usmerjena k nekemu končnemu, bolj oddaljenemu cilju, integrirana je v osebnosti sami. Učenje povezujejo s svojimi drugimi dejavnostmi. Podlaga za tovrstne motive jim je osebna vedoželjnost.
Izobraževanje je pri tako motiviranih ljudeh kontinuiran, nepretrgan proces, ki stalno spremlja druge človekove dejavnosti. Posamezni opravljeni učni programi postopoma tvorijo celoto in se povežejo na poti uresničevanja bolj dolgoročnih ciljev – pri tej skupini lahko govorimo o notranji motiviranosti za vseživljenjsko učenje v vseh njegovih dimenzijah.
Motivi za izobraževanje se razlikujejo glede na starost, izobrazbo, socialno okolje in spol udeležencev. Razlikujejo se od posameznika do posameznika, pa tudi pri samem posamezniku se spreminjajo. Motivi se med sabo prepletajo, včasih si celo nasprotujejo. Kateri motivi prevladujejo, ni odvisno le od posameznika samega, ampak od celotne situacije, v kateri se nahaja. Motiviranje udeležencev na področju vzgoje in izobraževanja (pa tudi drugih področjih) zaradi svoje spremenljivosti (p)ostaja znanost in umetnost, ki privlači mnoge teoretike in praktike.
Literatura:
- Marentič-Požarnik, B. (2002): Notranja učna motivacija kot pogoj in cilj kakovostnega izobraževanja. V Vzgoja in izobraževanje, 33, št. 3, str. 8-13.
- Houle, C. (1989): The Design of Adult Education. Jessey Bass Publishers, London.
