Preberite si tudi prvi del prispevka Lizbona na koncu sveta.
Blišč belih palač in cerkva
Lizbonski razcvet se je začel šele po končni zmagi rekonkviste, ko so leta 1492 vitezi zavzeli še zadnjo mavrsko postojanko v Granadi. To so bili časi velikih pomorskih odkritij, ki so vzpodbudila trgovanje z deželami vsega sveta. Portugalska je imela seveda vrhunsko izhodišče za pot na odprto morje, v Afriko, pa okoli Rta dobrega upanja v Indijo in kasneje celo v Brazilijo. Bogatija se je odražala tudi v Alfami, ki je bila sicer zatočišče revnejšega sloja in ribičev. V 17. stoletju sta se na griču v nebo vzpeli bleščeči sakralni zgradbi. Samostan São Vicente de Fora je nad Tejom nadomestil stari avguštinski samostan izven mestnega obzidja. V notranjosti samostana je panteon, kraljeva grobnica, kjer so pokopani vsi kralji dinastije Braganza.
Skoraj bi lahko rekli čez cesto, stoji cerkev Sv. Engracije (Igreja de Santa Engrácia), enako bela, enako bleščeča, a manjša, skoraj kvadratne oblike, s kupolo. Njena predhodnica je stala samo nekaj več kot stoletje, potem se je začela rušiti. Še istega leta so začeli gradit novo, a je ostala nedokončana do srede 20. stoletja, ko so ji dodali še kupolo. Takrat jo je portugalski diktator Salazar spremenil v narodni panteon (Panteão Nacional), kamor so pokopavali pomembne Portugalce.
Portugalske oblasti so se dobro zavedale pomena, ki so ga imele pomorske ekspedicije. Vsaj dve stavbi iz lizbonskega predela Belém je nujno omeniti, seveda že zato, ker sta vpisani na Unescov seznam kulturne dediščine. Stolp Belém (Torre de Belém, ki ga lahko vidite v prvem delu Lizbone) so v manuelinskem stilu, gre za poseben stil portugalske pozne gotike, zgradili v počastitev da Gamove poti v Indijo. Hkrati je pomenil glavno obrambno zmogljivost, preprečeval je vdor v Lizbono po estuarju navzgor. A leta 1580 ni prav nič pomagalo, Španci so zasedli Lizbono za celih 60 let. Samostan sv. Hieronima (Mosteiro dos Jerónimos), še en biser manuelinske (po kralju Manuelu, ki je dal tudi odlok za gradnjo samostana) arhitekture pa so postavili le nekaj streljajev proč.
Nasproti tega zadnjega bivališča Vasca da Game stoji osrednji belémski trg, Praça do Império, nekaj korakov vzhodneje pa nekdanja kraljeva, danes pa predsednikova rezidenca, Belémska palača.
Novo mesto
Srce mesta je Baixa. V celoti so jo postavili po velikem potresu. Sestavlja jo pravilna mreža med seboj vzporednih in pravokotnih ulic med Alfamo in trendovsko Chiado. Pobudnik geometrijsko pravilne zasnove mesta je bil tedanji prvi minister markiz Pombal, ki je od inženirjev zahteval potresno varno gradnjo. Sprehod bi lahko začeli ob reki, na največjem lizbonskem trgu Praça do Comércio, nekdanjem inkvizitorskem središču, kjer je do potresa stala kraljeva palača. Sredi trga je spomenik kralja Joséja I., proti severu pa se lahko pod slavolokom zmage podamo na mozaično tlakovano Rua Augusto, živahno in trgovin polno ulico. Samo kakšnih 500 metrov više se ulice na severu odprejo s trgoma Rossio in Praça da Figueira. Tudi trg Figueira zaznamuje konjenik, isti kralj José I. kot na trgu ob reki.
Kako iz Baixe na ravnini v Chiado, najzabavnejši del Lizbone? Preprosto, z dvigalom, ki ga je zasnoval učenec znamenitega Gustava Eiffela. Ko so ga leta 1902 postavili, se je na 45 metrov visoko teraso, kjer je danes tudi kavarna z razglediščem, vzpenjal s pomočjo parnega stroja, že pet let kasneje ga je poganjala elektrika. Po mostiču potem preprosto vstopite v Chiado, ki je svojo katastrofo doživela s požarom nedavnega leta 1988. Danes je obnovljena, polna galerij, kafeterij in knjigarn, zvečer je vedno nabito polna, kot tudi četrt Bairo Alto, ki ne slovi samo po klubih s fado glasbo, tam je tudi središče alternativne scene.
Pravljica o uspehu
Dolgujem še zaključek lizbonske pravljice. Pravljice o uspehu? Samo na kratko. Trgovanje z začimbami je prekinila španska okupacija Portugalske. Njihove kolonije so v tem času zasedli drugi narodi. A vendar. Ostala jim je Brazilija. Ko so se rešili španske nadvlade, so na daljnem kontinentu odkrili zlato in v mestu so zrasla nova bogata poslopja. Spet padec. Že stokrat omenjeni potres. In v 19. stoletju Napoleonova zasedba, kraljeva družina se je morala odseliti v Brazilijo. Leta 1910 pa republikanska vstaja in nastanek Portugalske republike. Kasneje je zavladala diktatura, ki so se je z demokratično vstajo rešili šele leta 1974. Portugalska si le počasi utira pot k nekdanji slavi. Od vstopa v Evropsko unijo je nekoliko bolje, tudi na račun turizma. In Lizbona je turistično zanimivo mesto.
Če ste ljubitelj karavaninga in potujete na Portugalsko, je postanek v 2500 kilometrov od Slovenije oddaljenem obatlantskem mestu skoraj obvezen. Tudi zato, ker Lizbona, ki je sicer na vseh področjih bolj razvita kot ostali deli Portugalske, ponuja enega od najbolj urejenih kampov. En dan bo premalo, dva dovolj, tri dni ali več pa si vzemite za podrobnejši obisk.
Javni prevoz
Za udoben javni prevoz v Lizboni skrbita dve podjetji. Metropolitano de Lisboa skrbi za podzemno železnico s štirimi različnimi linijami in skupno 39 kilometri prog s 46 postajami. Proge tečejo v glavnem v smeri od severa proti jugu. Možno je kupiti enkratno vozovnico za 0,80 evra (notranji obroč, ki pokriva večino mesta). A boljša rešitev je dnevna karta za 4 evre, saj vključuje tudi možnost prevoza z mestnimi avtobusi in tramvaji, s katerimi sicer upravlja družba Carris (tudi z dvigalom Santa Justa in s tremi mestnimi vzpenjačami). Za čim bolj celovito doživetje Lizbone je obvezna vožnja z dvigalom Santa Justa in s tramvajem na progi 28, ali vsaj 25 na krajši progi, ki pelje mimo večine mestnih znamenitosti.
Preberite si tudi prvi del prispevka Lizbona na koncu sveta.
