Naiva je po nekaterih pogledih stara toliko kot svet, po drugih virih pa za utemeljitelja naive velja Henri Rousseau (1844 -1910). Naiva naj bi nastala kot reakcija na akademsko umetnost v 19. stoletju, kaže pa se kot iskanje navdiha v primitivni, izvorni umetnosti. Za dela kot jih vidimo pred sabo je značilno, da so pogosto rezultat umetnikov brez formalne slikarske izobrazbe, umetnik k slikanju ali kiparjenju pristopi z poenostavljanjem, opazi se velika količina drobnih detajlov, velika pripovednost…. Rousseau je najraje upodabljal džungelske scene, ki so tudi najbolj znane. S svojim popreproščenim pristopom do upodabljanja, pa je tudi vplival na sodobne umetnike, kot je npr. Picassso.
Na področju bivše Jugoslavije je najbolj poznan umetnik naive Ivan Generalić, ki je že pred II. svetovno vojno skupaj z Mirkom Viriusom in Franjem Mrazom slikal na steklo. Tako je nastala svetovno znana Hlebinska skupina, imenovana po mestu Hlebine v Podravini. Omenjeni slikarji se zelo razlikujejo v svojem upodabljanju, vseeno pa prvič skupaj razstavljajo leta 1931 in predstavljajo prvo generacijo Hlebinske šole. Za Generalića je značilno upodabljanje mirne pokrajine, realizem, medtem ko se Virius raje ukvarja z nepravičnostjo, trdim kmečkim življenjem, resignacijo, itd., to je verjetno tudi posledica njegovega političnega udejstvovanja, zaradi katerega je na koncu tudi prenehal slikati.
Druga in tretja generacija Hlebinske šole, razen nekaj izjem, poskušata doseči ideal Ivana Generalića in posnemata njegovo slikarstvo. Pojavi pa se tudi nekaj slikarjev, ki delujejo vzporedno s Hlebinsko šolo. Tako Ivan Lacković – Croata razvije povsem samosvoj slog slikarstva, ki ga zaznamujejo liričnost, predelana podravinska pokrajina, ritmičnost in omejena barvna paleta. Matija Skurjeni pa se nagiba k nadrealističnim upodobitvam sveta.
V Sloveniji se je zanimanje za naivo organizirano razmahnilo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko so se v Trebnjem odločili prirejati vsakoletne Tabore likovnih samorastnikov. Nekaj lep pozneje pa je bila ustanovljena tudi Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, ki je edina galerija v Sloveniji, ki se ukvarja s naivno in nešolano – samorastniško umetnostjo. Tradicija prirejanja taborov se vleče že vse od leta 1968.
Za slovensko naivno, nešolano umetnost ne moremo reči, da ima neke skupne značilnosti kot to lahko trdimo za Hlebinsko šolo. Slikarji so nastopali in se umetniško izoblikovali neodvisno drug od drugega. Tako med slikarje naive v Sloveniji štejemo Konrada in Jožeta Peternelja, ki upodabljata prizore iz domačega okolja Žirov (npr. kmečkih običajev), kakor tudi Greto Pečnik, ki svoje videnje fantastično predela in nam s slikami sporoča več o svoji psihi, kot pa o svetu okoli. Vsekakor pa ne moremo mimo avtorja Jožeta Horvata – Jakija, ki ustvarja včasih mračne, vedno pa popolnoma samosvoje podobe.
V zbirki Galerije likovnih samorastnikov se nahajajo tudi dela slikarjev iz skoraj vseh celin sveta. Prihajali so kot gostje Tabora likovnih samorastnikov in pomagali ustvariti zbirko naivne umetnosti, ki je precejšnja tudi v svetovnem merilu. Tako lahko omenimo Bollarja Gorkija in Gonzala Endaro Crowa, ki sta vsak na svoj način dojemanje sveta preoblikovala v edinstveno doživetje za opazovalca.
Delovanje tabora pa ni bilo omejeno samo na nekaj let, ampak se še vedno prireja in leta 2008 je potekal že 41. po vrsti. Sodelovalo je več umetnikov, tudi umetniki iz več evropskih držav, ki so ustvarjali in dokazali, da nešolane umetnosti še ni konec.
Foto: Studio 5 Mirna, dela iz zbirke Galerije likovnih samorastnikov Trebnje.
