Preberite tudi drugi del o Gradcu.
Čeprav v avstrijski literaturi tega skoraj ne boste zasledili, so Slovenci z glavnim mestom avstrijske Štajerske, ki je hkrati tudi drugo največje mesto naše severne sosede, zelo tesno povezani. Konec koncev so mu v davnih časih zaradi manjšega gradiča nadeli tudi ime. Gradec je postal Graz šele v prvi polovici 12. stoletja, ko so oblast prevzeli vojvode Babenberški.
Mesto se je sprva razvilo v trgovsko središče, ko so mu v 14. stoletju zavladali Habsburžani, pa je grad Schloßberg postal kraljeva rezidenca, od koder so vladali Vojvodini Štajerski, Vojvodini Koroški, pa tudi slovenskima pokrajinama Kranjski ter Goriški in Gradiški. Mesto se je postopoma razvijalo tudi v kulturno in izobraževalno prestolnico, najhitreje v 16. stoletju. Podobno kot v marsikaterem drugem avstrijskem mestu so tudi graški vladarji arhitekturo raje kot domačim mojstrom, zaupali italijanskim renesančnim umetnikom.
Tako je nastala deželna hiša Landhaus, največja stavba v zgodovinskem strogem centru mesta, ki je znana predvsem po ogromnem dvorišču in krasnem obokanem trinadstropnem pročelju. Ko se je arhitekt Domenico dell’Allio ukvarjal z deželno hišo, pa je mimogrede nadzoroval še gradnjo utrdbe na grajskem griču. To je bila zaradi pogostih turških vpadov nadvse pomembna pridobitev in dejansko je ostal Gradec edino Turkom nedosegljivo mesto v regiji.
Univerzitetno mesto
Konec 16. stoletja, ko je po zaslugi habsburškega nadvojvode Karla II. dobilo svojo prvo univerzo, postalo tudi za izobraževanje pomembno mesto. Zaradi Karlove tesne veze z jezuiti je bila univerza dolgo pod nadzorom katoliške cerkve, v času njegove vladavine pa so iz mesta izgnali tudi protestante, vključno z Johannesom Keplerjem, astronomom, astrologom in matematikom, ki je v Gradcu deloval kot učitelj matematike.
Med svojim raziskovalnim delom je med drugim potrdil tudi Kopernikovo domnevo o heliocentričnem sistemu osončja, ki pravi, da je v središču osončja pač sonce. To seveda ni bilo v skladu s krščansko doktrino, ki je v središče postavljala Zemljo, zato klerikalni Gradec Keplerju prav gotovo ni nudil potrebne svobode pri raziskovanju. Kakorkoli, tudi v Gradcu je zmagala pravica. Karl II. je moral slednjič podpisati pogodbo, po kateri je mesto toleriralo tudi protestante. Graško univerzo pa je uspel razsvetljeni cesar Jožef II. sekularizirati šele slabih dvesto let po njeni ustanovitvi, torej leta 1782.
Čeprav drugo največje avstrijsko mesto, šteje Gradec le 250 tisoč stalnih prebivalcev. Zato je dejstvo, da v njem deluje kar šest univerz, ki izobražujejo prek 44 tisoč študentov ali osmino skupnega števila meščanov, vsekakor impresivno. Morda je Nikola Tesla dobil idejo za izum radia že v Gradcu, saj je elektrotehniko študiral na graški Politehniki.
Tudi Slovenci so se pred letom 1919, ko so dobili svojo Univerzo v Ljubljani, na študij napotili na Dunaj ali pa v bistveno bližji Gradec, ki je bil takrat še precej slovensko mesto oziroma je bila tudi zgornja Štajerska polna slovenskega življa. Kakšna ironija je, da so se narodno zavedni kulturniki, ki so kasneje rešili slovenski jezik pred izumrtjem, izobraževali v deželi, ki jim je želela materni jezik odvzeti!
Mali kazalec je minutnik
Zaščitni znak Gradca je stolp z uro – Uhrturm. Prvič ga omenjajo v 13. stoletju, današnjo podobo pa je dobil med gradnjo obzidja v 16. stoletju, ki je ponos Gradčanov zaščitilo med vsemi Napoleonovimi obleganji. Ker je francoska vojska zmagala na Dunaju, pa je bil cesar prisiljen v predajo, s tem pa tudi mesto Gradec. Napoleonova vojska je neosvojljivo utrdbo porušila, stolp z uro pa je zaradi visoke mestne odkupnine ostal nedotaknjen. Nevedneže utegnejo zmesti kazalci – minutni in urni sta namreč zamenjana: daljši kaže ure, krajši pa minute.
Poleg stoji še drugi ohranjeni stolp, Glockenturm. Zjutraj ob sedmih zbuja, opoldne kliče k južni, ob sedmih zvečer pa poštenjake opozarja, da je že čas za spanje, vedno z natančno 101 udarcem. Zvon je tretji največji na Štajerskem, večina avtodomov pa se lahko pred njegovo težo skrije. 4632 kilogramov.
Grič na zahodnem bregu Mure v samem središču mesta že od sredine 19. stoletja zaznamuje romantični park z mediteranskim rastlinjem, ki v podnebju okrog Gradca prav dobro uspeva. Na vzpetino, kjer se lahko ob pogledu na spodaj ležeče mesto okrepčate v kavarni ali najeste v restavraciji, vodijo poleg različnih poti tudi znamenite stopnice Schloßbergtreppe. Točno 260 jih vodi od utesnjenega Schloßbergplatza, trga na južni strani griča. Med sprehodom bodite pozorni na veverice! Za tiste, ki jim rekreacija ne diši, z istega trga na vrh vodi stekleno dvigalo. Najbolj priljubljena pa je razgledna vzpenjača. Njena predhodnica je prve potnike po strmem, 61-odstotnem pobočju popeljala že leta 1894, danes pa z velikimi steklenimi stenami nudi prelep razgled nad mestom. Spodnja postaja vzpenjače je ob Muri, na Kaiser-Franz-Josef-Kai.
Zaljubljenci v Gradec pravijo, da se je potrebno na vrh povzpeti vsaj dvakrat: podnevi in še ponoči. V vsakem primeru je pogled na spodaj ležeče strehe starih hiša iz renesančnih in gotskih časov posebno doživetje, saj strma pobočja nudijo tako rekoč nemoten pogled tudi na Hauptplatz, ki še danes velja za osrednjo točko mesta, čeprav ni več mesto eksekucij z obglavljanjem.
Cingljajoči spektakel
Eden izmed ponosov vsakega uspešnega mesta je mestna hiša, in ta je v Gradcu zelo velika. Ni bilo vedno tako, Rathaus je namreč rasla skupaj z mestom. Za stavbo, ki jo na Glavnem trgu (Hauptplatz) občudujemo danes, so morali pred gradnjo porušiti kar nekaj hiš. Ne pa tudi vseh. Na bližnji Herrengase, glavni nakupovalni ulici z vsemi najprestižnejšimi trgovinicami, bodite pozorni na tri hiše tipično štajersko trmastih lastnikov, ki se niso uklonili volji mestnih oblasti. Snovalca mestne hiše so konec 19. stoletja izbrali na tekmovanju, kjer sta graškega arhitekta premagala Dunajčana.
Poraženec ni izgubil volje, kasneje je zrisal načrte mestne hiše v Monakovem, ki pa ni nič manj impozantna, pa še tako imenovani Glockenspiel ima.
Tudi Gradec se lahko pohvali s takšno znamenitostjo. Nekdanji Fliegenplatz je, potem ko je proizvajalec alkoholnih pijač Gottfried Maurer na stolpu svoje hiše namestil 24 zvonov in v štajerske narodne noše oblečene figurice, dobil ime Glockenspielplatz. Figurice ob pritrkovalni spremljavi svoj ples izvedejo trikrat dnevno: ob enajstih dopoldne, treh popoldne in ob šestih zvečer. Ko je lastnik predstavo prvič izvedel na božični večer leta 1905, je šlo gotovo za prvovrstni spektakel, danes pa je to znamenitost, ki jo sicer morate videti, a se je boste naveličali bistveno prej kot v petih minutah, ko ples zaključi petelinovo kikirikanje.
Preberite tudi drugi del o Gradcu.
