Fotografije in podobe na njih nas spremljajo takorekoč od rojstva do smrti. Šest mesecev staremu sinku že kažemo fotografije živalic in zraven spuščamo ‘muu’, ‘čiv čiv’, ‘kikiriki’, ‘mijav’. Ne bom natančno opisoval kako si potem sledijo podobe, ki jih gledamo v različnih obdobjih življenja. Najstniki si lepijo fotografije idolov na stene, mamice fotografije svojih otrok v albume, fantje kupujejo revije z erotičnimi fotografijami in jih vneto skrivajo, z jumbo plakatov v nas zrejo izdelki, ponogavičene mladenke, jagode in bodoči ministri. Po 15 letih zakona zakonca še vedno obujata spomine ob poročnem albumu, in tudi dedek v domu za ostarele težko shaja brez fotografij svojih vnučkov.
Skoraj bi lahko zapisal, da če nisi na fotografiji – ne obstajaš. Fotografije na osebnih dokumentih, na facebook-u … Fotografije nas definirajo v prostoru in času, moč fotografije pa je precejšnja. Lahko nas straši, pomirja, pretrese, šokira, razveseli ali do solz nasmeji. Lahko tudi marsikaj spremeni. Ima moč vpliva na množice in spreminjanje javnega mnenja. Npr. fotografija nekega priljubljenega politika, ko vara ženo, lahko vpliva na marsikaj. Ali pa na primer fotografija cerkvenega dostojanstvenika z ljubico. Da, fotografija je zelo močan medij.
Fotografijo dobimo z zanimivim pripomočkom – fotoaparatom. Včasih smo uporabljali fotoaparate na film, sedaj uporabljamo takšne na čip – digitalni fotoaparati. Imamo kompaktne, z optičnim iskalom, zrcalnorefleksne, srednjega ali velikega formata. Kaj pa pravzaprav sploh je fotoaparat? Fotoaparat je zatesnjena škatla v katero pride preko objektiva svetloba in se vtisne na določen medij (steklena plošča, film ali čip). Potem je potrebno le z ustreznim postopkom odtis spraviti na papir, računalnik, v revijo, plakat … in fotografija – podoba je tu.
Fotoaparati, objektivi, stojala, bliskavice in še kaj, so le pomagala za to, da dobimo takšno podobo kot želimo. Pri fotografiji je še vedno najpomembnejši tisti, ki sproži na sprožilec. Pravzaprav on in njegov um.
Fotograf. Fotografi se delijo podobno kot šoferji. Imamo nedeljske fotografe, ljubiteljske fotografe – fotoamaterje in profesionalne fotografe. Vsakega od njih pa lahko delimo na veliko podskupin. Kakorkoli že, preden začnemo fotografirati je pomembno vedeti, kaj nas pravzaprav zanima in v kateri smeri bi radi začeli, kam nas bo peljala pot pa je vedno presenečenje. V kolikor bi radi delali lepe fotografije za domači album, potem se bo potrebno spoprijeti z lepimi fotografijami, če bi radi dokumentirali potek gospodarske krize, bo potrebno konceptualno razmisliti, kako bi naredili to zgodbo v 20 fotografijah. Če bi radi postali fotograf za oglase, bo potrebno veliko tehničnega znanja o studijski fotografiji. Vse je pač odvisno od naših potreb in želja.
Zamislimo si, da smo fotografski začetnik in bi radi fotografirali svet okrog sebe tako kot ga zaznavamo. Brez odvečne filozofije bi radi delali lepe fotografije za domači album in objavljanje na raznih fotografskih portalih. Če bi bili zadovoljni s seboj, bi morda celo postali člani kakšnega amaterskega fotokluba in pošiljali uspešne fotograije na različne natečaje.
Vendar kje začeti? Vedno v glavi in z glavo! Ponavadi gre približno takole. Kupimo kompaktni footaparat, ki nam je kmalu premalo, zato presedlamo na cenejši zrcalno refleksni aparat z zum objektivom. Fotografiramo, učimo se s posnemanjem – torej se hočemo približati fotografijam, ki so nam všeč in za zgled. Počasi ugotovimo, da je naša oprema premalo za vse, kar bi radi sproducirali in dokupimo še drugi objektiv. Počasi zamenjamo prvega za svetlobno močnejšega. Potem ugotovimo, da obstajajo fiksni objektivi in dokupimo klasični 50mm objektiv, eksperimentiramo in odkrivamo, kako se da igrati z zaskonkami in časi. Postajamo že tako spretni, da sledi specializacija. Nekateri se odločijo za študij fotografije, drugi pristanejo pri kakšnem časopisu, tretji zaidejo v studijsko fotografijo,… In tako naprej.
Fotografija praktično ne pozna meja. Možnosti je neomejeno, vse omejitve pa so le v glavi. Nekateri kasneje opustijo digitalne fotoaparate, se vrnejo na film, imajo na fotoaparatu le en 35mm objektiv in se ne obremenjujejo več z opremo. V bistvu ne trenirajo več, ampak le še iščejo motive in svoje predhodno vizualizirane stvaritve iz glave prenesejo na medij. Ne delajo lepih fotografij, ampak fotografije iz duše fotografije, ki ostanejo kot zapis o času v katerem živimo. Predlagam ogled fotografij Martina Parra. Za začetek serijo o Sloveniji.
Se nadaljuje z »Zakaj bi fotografiral? Kaj bi fotografiral?«
Tekst in fotografije: Samo Rovan
Lepo si tole spisal, Samo! Se veselim novih prispevkov.
Vedno me je zanimalo, kako recimo tak fotograf (kot je Parr) reši zagato o intimnosti subjekta. A kdaj vpraša, če lahko fotografira? Vpraša, če lahko objavi? Ali je pač “paparazzo”? Kaj je pa zate etika v tem smislu?
Kadar najdem kakšen moment, ki se mi zdi mamljiv, se vedno to sprašujem… in tehtam, da že vse mine… 🙂
Lepo si tole spisal, Samo! Se veselim novih prispevkov.
Vedno me je zanimalo, kako recimo tak fotograf (kot je Parr) reši zagato o intimnosti subjekta. A kdaj vpraša, če lahko fotografira? Vpraša, če lahko objavi? Ali je pač “paparazzo”? Kaj je pa zate etika v tem smislu?
Kadar najdem kakšen moment, ki se mi zdi mamljiv, se vedno to sprašujem… in tehtam, da že vse mine… 🙂
“Fotografija praktično ne pozna meja. Možnosti je neomejeno, vse omejitve pa so le v glavi.”
Resnica in nič drugega kot resnica.
Ne dvomim, da nas čaka zanimivo branje.
“Fotografija praktično ne pozna meja. Možnosti je neomejeno, vse omejitve pa so le v glavi.”
Resnica in nič drugega kot resnica.
Ne dvomim, da nas čaka zanimivo branje.