Če v Google vtipkate geslo »piranski zaliv«, praktično ne boste našli zadetka, ki ne bi bil obremenjen s politiko. Kot da v bistvu ne gre samo za kos morja, kjer si želimo predvsem uživati naravo, svobodo, ki jo ponuja okno v svet, in si nalovljene ribe začiniti s soljo sečoveljskih solin. Da bi vso to lepoto videli iz zraka, se je najbolje odpeljati do Aerodroma Portorož, kjer ponujajo panoramske lete nad obalo. Ampak še bolje je, če imate za letalo enosmerno vozovnico, ki velja do višine štiri tisoč metrov …
Zavarovana območja Piranskega zaliva
Najjužnejši kos slovenskega morja, ki ga na severu zapira Rt Madona, na jugu pa hrvaški Savudrijski rt. Podvodni svet okrog rta Madona (pravijo mu tudi piranska punta) je zavarovan kot naravni spomenik, a ogrožen, tudi zaradi turizma. Z ohranitvenimi težavami se, denimo, srečuje morski polž veliki svitek, saj njegove hiške na obalnih stojnicah kupujejo ljubitelji kiča. Bolj znani prebivalci med skalami valobrana, ki obdaja punto, so še morski konjički in slastne škarpene … Da se ne bo treba potapljati, je najbolje obiskati Akvarij Piran v središču mesta.
Tik ob meji priteče v Piranski zaliv reka Dragonja, ena najbolj skrivnostnih rek v našem zalivu, kjer smo se v iskanju mlinov potepali januarja. Severno od njenega izliva so najstarejše in največje slovenske soline, 650 hektarov veliko območje, ki so ga zavarovali kot Krajinski park Sečoveljske soline.
To je pravzaprav za mokrišče, nastalo s pomočjo človeka, ki je znal ceniti naravo in jo izkoriščati toliko, kot je za preživetje moral. In nič več. Danes pa je treba takšna območja varovati z zakonom. Od leta 2001 so krajinski park tudi Sečoveljske soline. Na tem območju so našteli 272 vrst ptic, med drugimi živalmi pa je precej takih, ki imajo pač rade slana območja – recimo solinarski rakec ali riba solinarka, komaj pet centimetrov dolga ljubiteljica komarjev. Ki jih je zvečer na solinah preklemansko veliko, kot smo se prepričali. Če ste že na solinah, si obvezno oglejte še Muzej solinarstva v eni od obnovljenih solinskih hiš. Jaz sem ga videl le iz zraka …
Fantje so povsem normalni
Še ko sem v tisti znameniti dvajsetkilometrski koloni počasi napredoval v Portorož, sem raje kot o skoku s padalom razmišljal o zemeljskih rečeh. Navsezadnje je bila pot na obalo statistično bolj nevarna, kot je skok s padalom v tandemu. Če smo že pri statistiki … Na fakulteti so me naučili, da verjetnost narašča s številom ponovitev. Kaj torej pomeni, da je imel moje (in svoje, seveda) življenje v rokah fant, ki je z menoj na trebuhu skočil jubilejno 1800. ? No, cinizem na stran. Kaj pa vendar lahko gre narobe?
Padalci Padalske šole Paranoia so pisana druščina, ki ob portoroškem letališču kampira pod velikim šotorom vojaške barve. Vodja Aleš Debeljak, izkušen padalec, ki izvaja tandemske skoke tudi na Dolenjskem v Novem mestu in v Bovcu, je nekoč tekmoval in med drugim padalskih veščin učil tudi slovenske vojake. Zame pa naj bi v zraku poskrbel Jernej Sever. Ko sva si z mladeničem krepko stisnila roke, sem pomirjeno ugotovil, da je kar normalen.
Ko smo čakali na primerno večerno svetlobo, sem opazoval, kako fantje skrbno zvijajo svoja padala, kar je precej zapleteno, kot je povedal Jernej, pa tudi fizično zahtevno opravilo, ki utrudi veliko bolj kakor sam tandemski skok – ko je zvečer zadnjič skočil z menoj, je bil to njegov sedmi skok tistega dne! Padala za tandemske skoke so približno trikrat večja, kot jih fantje uporabljajo za šport, in merijo po površini kar štirideset kvadratnih metrov, oprema pa je težka okoli petindvajset kilogramov.
Ozračje je v bazi sproščeno, kot da bi nas čakalo fijakanje s kočijo. Ko sem se pred tednom dni dogovoril za skok, sem bil prepričan, da se bo moj strah skokovito stopnjeval in da bom v letalo vstopil popolnoma prestrašen. Da gre zares, sem vedel šele, ko mi je čez rumeni kombinezon Jernej pripel močne nosilne pasove. Ko mi je pojasnil, kako skok poteka, smo se zresnili. Tam gori pač ni časa za pretirano improvizacijo. Osnove sem si seveda zapomnil, predvsem, da je treba po odskoku telo upogniti nazaj in odročiti roke takoj, ko me vodnik potreplja po ramenih.
Enosmerna letalska vozovnica
V propelerskem letalu brez vrat sem sedel ob odprtini in bi nogo brez težav pomolil ven. Vzleteli smo. Strah se še kar ni usedel v moje kosti. Pa verjetno ne zato, ker bi bil tako pogumen, ampak ker mi je sapo takoj vzel razgled na soline in više v zraku na megličast Piranski zaliv, pa še dlje, na Koprski zaliv za piransko punto. Med dvajsetminutno vožnjo smo naredili krog čez hrvaško ozemlje; čez Umag z nezgrešljivim valobranom, pa nad Brtoniglo in Bujami. Že panoramska vožnja je doživetje samo po sebi!
Pet minut pred odskokom je Jernej zategnil trakove, s katerimi sva za nekaj časa postala en človek s štirimi nogami, štirimi rokami in dvema glavama. In brez možganov? Kje pa! Fantje imajo razčiščeno pri sebi, tudi Matevž, ki je v trenutku, ko sva se z Jernejem nerodno privlekla na rob letala, že ves visel iz letala. Ko so mi noge zabingljale in sem glavo pomolil na plan, sem zaplaval v neko drugo dimenzijo, verjetno me je bilo strah, a bil je drugačen strah. A saj ni trajalo dolgo …
Užitek življenja
Prvih trenutkov se ne spomnim. Nisem imel pojma, kje sem, niti kaj se dogaja. Spomnil sem se, da moram odročiti roke, in pomislil, da sem doslej gotovo vse naredil narobe. Ampak ko sem se spravil k sebi, se prilagodil neverjetni hitrosti in se pomiril, da mi zračni upor ne bo utrgal kože z obraza, sem ugotovil, da v svojem življenju še nikoli nisem tako užival. Vpil sem od užitka. Od nekod se je vzel Matevž, ležeč na vetru se je z natančnim gibanjem telesa sukal točno tako, kot je hotel. Postalo mi je jasno, da se ti fantje v zraku znajdejo vsaj tako dobro kakor jaz na trdnih tleh. Seveda, element presenečenja je ob prvem skoku in zaresnem prostem padu (tiste igrače, ki naj bi v zabaviščnih parkih simulirale prosti pad, se temu niti ne približajo!) enostavno prevelik, da bi sploh razumel, kaj se dogaja. Preveč dela imaš s seboj. Vse je novo: zemeljski pospešek, mraz, veter, bučanje …
… in potem sunek. Prej kot v minuti sva preletela 2500 metrov v prostem padu. Padalo je Jernej odprl 1500 metrov visoko, in v 200 metrih sva s 180 km/h zavrla na komaj 15 km/h. Zajadrala sva, med nogami sem zagledal letališko pisto. Zanke na nogah sem si popustil tako, da sem se nanje usedel. Dva ali tri zavoje s krmilnima vrvema sem naredil tudi sam, potem sva poskusila s spiralama – najprej v desno, potem v levo. Preprosto je, le krmilno vrvico moraš povleči z vso močjo. Z desno zaviješ v desno, z levo v levo. V spirali sva pospešila vse do 80 km/h, in ker se ob tem vrtiš, je občutek v želodcu kar … zanimiv. Priporočam, da se pred skokom ne najeste. Če kdo o skoku pomišlja zaradi pristanka, nikar! Ponavadi se še usedem bolj na silo.
Mehak pristanek
Pravijo, da dol še nihče ni prišel nesrečen, pa če je bil pred začetkom še tako prestrašen. Občutki so pravzaprav nepopisni in jih najbolje oriše prvinski izraz na mojem obrazu. Lahko sem odkljukal še eno postavko iz svoje črne knjižice. Po mojem mnenju bi morali to poskusiti vsi. Ni tako hudo, kot se sliši, sem pa zadovoljen, da berete ta članek in ne nekrologa, ki sem ga (vključno z njegovim avtorjem) predvidel, če bi šlo kaj narobe.
