Otok Kefalonija je dobil ime po grškem mitološkem junaku Kefalu. Beseda kephalos v grščini hkrati pomeni glavo – Kefal naj bi dobil svoje ime ker je bil glava družine, ki ji je kasneje pripadal tudi sam Odisej. Vsekakor je izpeljava imena Kefalonija tudi posledica geografske oblike, saj pravijo, da je to otok z glavo. Preden so stari Grki ustanovili Kefalonijo, je bil otok skoraj neposeljen. V naslednjih letih pa so dosegli velikansko rast prebivalstva, ki je do danes ustalila pri številki 36 tisoč. Priimki otočanov so si precej podobni, vsi pa se končajo s končnico -atos, kot se tudi večina mest, izjeme so ravno največji kraji, končnico s končnico -ata.
Pristali smo v kraju Fiskardo. Dobil sem vtis, da so tam domačini najbolj veseli turistov z jahtami, za avtodome imajo parkirišče nekje na drugi strani hriba. Zato je bila pred parkiranjem pri trajektnem pristanišču potrebna nekajminutna verbalna bitka. Zmaga tisti, ki bolje obvlada angleščino, in k sreči so domačini v tej kategoriji šibki. Fiskardo je sicer ena sama velika restavracija, razdeljena na majhne gostilnice ob morju. No, da ne bom krivičen; ima tudi nekaj lepših vil v beneškem slogu in še več trgovinic s tipično neizogibno turistično ponudbo. Prav veliko avtokampov Kefalonija nima, kolikor je meni znano, ima le enega. Zato pa je tam toliko več lepih plaž, kjer so avtodomi že udomačen pojav. Iz Fiskarda sva se odpeljala mimo polotoka Asos do plaže Kiriakis, ki je bila tako prazna, da sva se komaj odločila in dogovorila, kje parkirati. Dekle iz bližnjega kafiča je razložilo, da stane prenočevanje pet evrov in da lahko plačam tudi kasneje, vsekakor pa je v tej ceni vključeno tuširanje. Prha da stoji čisto blizu, tam nekje za prvim grmovjem.
Fantomska prha
Popoldne in ponoči je še vedno pihal močan veter, zato so bili valovi veličastni, hrup ki so ga povzročali vso noč, pa tudi. Ker nisva pretirana zagovornika kopanja za vsako ceno, sva se naslednje jutro mirne duše odpeljala s te lepe plaže novim dogodivščinam naproti. Ko sem plačeval, me je gospodična vprašala, ali sem izkoristil edinstveno priložnost in se tuširal. Iz vljudnosti sem se zlagal, da sem se tuširal, nato me je dekle začudeno pogledalo in vprašalo, ali sem ga našel. Ker z lažmi nerad pretiravam, sem priznal, da ga nisem našel.
Pot sva nadaljevala skozi mestece Agia Evfimia. Nakupila sva nove zaloge sadja in vode in našla kavarno, kjer natakarica, prava Angležinja, po želji pripravi angleški zajtrk. Kavarna stoji na kraju, kjer glavna ulica pripelje do obale. Ime lokala pa sem, tako kot večino koristnih podatkov, do nadaljnjega nekam založil.
Pot sva nadaljevala proti znameniti podzemni jami Spileo Melissani. Med prvimi raziskavami so leta 1951 v jami našli antično svetilko, kasneje pa še več dokazov o obstoju minojske kulture na Kefaloniji, med drugim različne predmete s poslikavami boga Pana in njegovih nimf. A jama z jezerom, odkar se je zrušil strop, ni več podzemna. Zato je dobro, da jo obiščete sredi dneva, ko jo osvetljuje sonce. Barve kamnitih sten so zaradi odboja svetlobe od gladine jezera ob tem času nadnaravno lepe. Voda v jezeru pa ni sladka, temveč deloma slana. Jama je namreč od morja oddaljena le okoli 500 metrov, gladina jezera pa je le meter nad morsko. Zaradi podzemnih rovov se sladka in slana voda ves čas mešata. Čolnar je ves čas vožnje dajal podatke o globini vode, ki znaša največ 39 metrov. Tam, kjer se je udrl strop, je, začuda, globina jezera najmanjša. Ta podatek je na nekaj svetovnih popotnikov v našem čolniču naredil zelo močan vtis.
Na plaži, kjer sta se zaljubila Penelope in Nicholas
Po ogledu jame sva se odpeljala še nekaj kilometrov naprej do kraja Sami in tam zavila v tisti edini avtokamp na Kefaloniji. Tako, za kakšen dan. Ali dva, morda tri … Zlato je Sami tako začaral, da sva tam obvisela kar dvakrat tri dni. Mislim, da zato, ker so v tem mestu leta 2001 snemali sila romantičen film Korelijeva Mandolina (Captain Corelli’s Mandoline) z glavnima igralcema Penelope Cruz in Nicolasom Cageom. Zdi se mi, da skoraj ni ženske, na katero ta film ne bi naredil globokega vtisa.
Avtokamp se imenuje Karavomilos Beach in je neverjetno lepo urejen, med parcelami cvetijo oleandri. Še pedantni Nemci bi težko nergali. Vendar plaža ni med najlepšimi. Očitati ji sicer ni kaj, a pravi poznavalci in ljubitelji se čez dan odpeljejo proti vzhodu, na pet kilometrov oddaljeno plažo Antisamos.Od Samija je avtokamp oddaljen točno kilometer, ravno prav za večerni sprehod. V mestu ne manjka kavarn in restavracij. V eni z imenom Delfini (Dolphins) sva odkrila skupino grških glasbenikov, ki so na prvi pogled sedeli za mizo, kot bi bili gosti. Izkazalo se je, da so v resnici zelo zabavni glasbeniki, ki so neutrudno igrali in peli kefalonsko glasbo. Poenostavljeno rečeno so igrali v značilnem grškem dvodobnem enakomernem ritmu. Zvezda večera je bil tenorist, bil je kot Pavarotijev brat na dopustu. Ko je izčrpal grške melodije, se je z grškim pridihom lotil napolitanskih skladb.
Otok je najbolje raziskovati s skuterjem
V Samiju sva se tako udomačila, da je postal center za raziskovanje celega otoka. Za to sva najela skuter in zbarantala ceno na petnajst evrov na dan. Ko najemate skuter, najprej poudarite, da izpit imate … že dolgo … Šele potem, ko že izpolnijo formular, vprašajte, ali je sprednja zavora na levi ali desni ročici (je na desni). In nikar ne poskušajte vžgati motorja, ko je noga za postavljanje motorja še na tleh. Ker iz varnostnih razlogov, če motor še ni popolnoma zmahan, ne bo vžgal. Čelade v Grčiji, enako kot v južni Italiji, nosijo le turisti. Pa še mi samo iz dveh razlogov. Malo zaradi občutka varnosti in, to je še bolj pomembno, da ne bi dobili sončarice.
Razdalje na Kefaloniji so prijetne. Otok je idealen za kratka potepanja, Sami pa ima dobro izhodiščno lego. Midva sva se odpeljala pogledat samostan in baziliko Agiou Gerasimou. Sredi dolgega ravnega drevoreda pred samostanom je prijetna restavracija, če se boste tam smukali v času kosila. V samostanu sva zavila v prikupno malo cerkvico, bogato okrašeno z ikonami. Domačini imajo to cerkev za božjo pot, ker je v njej pokopan sv. Gerasimou. Na samostanskem vrtu dela močno zaželeno senco velika platana, ki jo je pred okoli 400 leti zasadil prav svetnik, ki mu je posvečena cerkev. Samostanski vrt je poln fotografskih motivov, zato je bilo Zlati kar nekaj časa zelo dolgčas. Poleg samostana so zaradi množice obiskovalcev zgradili novo, veliko baziliko. Trud obiska samostana in bazilike je bil dodatno poplačan, ko sem v bližini opazil smerokaze za vinarno Robola. Je največja na otoku, škoda le, da tega obiska nisva naredila z avtodomom. Če bi, bi lahko kupila dobro zalogo robole in san gerassima, dveh zelo dobrih, lahkih in svežih belih vin.
Labirint cest
Potepanje sva nadaljevala proti jugozahodu in okoli treh popoldne, ko je bila vročina na višku, rinila na ostanke gradu Kastro Agiou Georgios. Utrdbo so zgradili v času bizantinske prevlade. Po izgonu Turkov okoli leta 1500 so jo popolnoma prenovili Benečani in Grki in na njenem višku je v utrdbi živelo 14 tisoč prebivalcev. Kastro je bilo glavno mesto Kefalonije še do leta 1757. Iz trdnjave so veličastni razgledi, njena velikost naredi mogočen vtis. Pot naju je zanesla tudi v mesto Argostoli. Potresi so na Kefaloniji precej pogosti. Zadnji potres z rušilno močjo je bil leta 1953, zato so večinoma vse zgradbe na Kefaloniji, razen v mestecu Fiskardo, novejšega datuma. To je razlog, da Argostoli ni nič posebnega, zato sva se okoli zaliva, ki se seveda tudi imenuje Argostoli, kar hitro odpeljala na zahodno obalo pogledat še najlepšo kefalonsko plažo Petani, ki je res lepa, prenočevanje z avtodomi pa žal (oziroma na srečo, ker nekateri ne poznajo meja), ni dovoljeno.
Malo cest je na Kefaloniji speljanih ob morju. Edina, ki je na naju naredila vtis s spektakularnimi razglednimi točkami, je panoramska cesta nad zalivom Mirtos in nad polotokom Asos. Če se odločite tako kot midva in po otoku iščete zanimive bližnjice po stranskih cestah, boste ugotovili, da je teh stranskih cest kar naenkrat trikrat več kot na zemljevidu. S tem se verjetnost, da zavijete na napačno, naraste na več kot 66 odstotkov. Tako si torej ogledate trikrat več, kot ste načrtovali, morate pa vzeti v zakup negodovanje sopotnice in očitke, da bi bilo dobro, če bi vsaj približno vedeli, kam greste, da se ne bi mimo istih hiš, vrtov in cerkva vozili po trikrat.
Blizu Samija je še druga podzemna jama, z imenom Drogarati. Odkrili so jo pred približno 300 leti, ko je močan potres razkril vhod v okoli 60 metrov globoko dvorano. Najbolj znamenita je osrednja dvorana, velika kar 900 kvadratnih metrov, ki navdušuje predvsem z akustiko, zato Drogaratiju pravijo tudi »koncertna jama«. Najprijetnejši v jami pa je hlad – stalna temperatura znaša 18 stopinj Celzija, vlaga pa je 90-odstotna. Sprehod navzdol v jamo, križem po jami in spet navzgor, vključno s slikanjem pred kapniki bele, rumene, modre, zelene in rdeče barve, traja manj kot uro.
Gost, a nelogičen ladijski promet
Sami ima še eno prometno zanimivost. Vanj lahko priplujete z grškimi trajekti iz Igoumenitse ali iz Patre. Z ladjarjem Endeavor Lines pa v dvanajstih urah tudi iz Brindisija na peti italijanskega škornja. Na Itako odpluje trajekt iz Samija dvakrat na dan, ob 8.30 in 14.45. A vrača se le enkrat na dan, ob 15.20, razen ob nedeljah, ko izpluje tudi ob 9.15 in 21.20. Logično to nikakor ni. Rešitev se skriva verjetno v tem, da zapleten vozni red navaja tudi otoke, kot so Kastos, Kalamos in Meganisi.
Preberite tudi: Jonski otoki: Lefkada | Jonski otoki: Itaka | Jonski otoki: Zakintos
