Dragi starši, drage babice in dedki.
Prispevek ki je pred vami pišem kot mama, kot otroška kuharica in kot velika prijateljica otrok. Marsikatero besedo ste že slišali ali prebrali nekje drugje. Le vseh posledic dobre ali manj dobre vzgoje še niste doživeli. Vse to pride za nami, če to hočemo ali ne.
Enotna, odločna in spoštljiva vzgoja je po moje najboljša. Neenotna, »mlačna« ali pa tista »trda – vse z grda« pa je najslabša. Še mnogo načinov vzgoje je še vmes, za katere nihče ne ve, razen tistih, ki so jo ali smo jo doživljali v živo, na sebi. Jaz sem imela to veliko srečo, da sem imela spoštljivo vzgojo in dober zgled mame in očeta.
Starši se kasneje radujemo in občudujemo svoje otroke, hvaležni smo vzgojiteljici, ki se je v vrtcu trudila z mojim otrokom in pozneje učiteljici v šoli, pa babici in dedku tudi, če smo le imeli to srečo, da so nam pomagali vzgajati – ne razvajati. Sami sebi se čudimo, kako smo znali in zmogli »zamesiti« nerazvajenega ali vsaj manj razvajenega sina ali hčer. Vsi skupaj.
Če ni vsaj približno tako, kot si mislimo, da bi moralo biti, udrihamo po vrtcu, po lastnih otrocih, po času v katerem živimo. Le po sebi ne. Ulica vzgaja po svoje, in otroci gredo na tisti vlak, ki pelje v pravo ali v napačno smer. Lahko se nam zgodi, da se tudi nazaj pripeljejo z napačnim vozilom in seboj pripeljejo razvajenega partnerja ali partnerico. Ko sta bila otroka še majhna mi je moja mama vedno govorila, bodi pozorna kakšne otroke boš oddala – imaš sina in hčer.
Čeprav sem kot mama sedaj zadovoljna tako s sinovim kot s hčerinim odnosom do hrane, do spoštovanja narave, do ljudi in do dela bi sedaj, ko mi lasje že počasi sivijo vzgajala še bolj delovno, še bolj radovedno in bolj odločno. Posebno pri praktičnem delu vzgoje sem prav gotovo nekaj zamudila, ker sem preveč opravil sama postorila.
Mala in nenevarna gospodinjska dela kot je lupljenje česna, trganje solate ali peteršilja, lupljenje krompirja, jajc, obešanje perila, to ni težko delo. Nabava samo najbolj nujnih živil in drugih potrebščin odvrne otroke od potrošniške zasvojenosti – hočem vse in to takoj. Pa skrbno ravnanje z denarjem, lahka dela na vrtu in na njivi, enostavna popravila v hiši, pomoč ostareli babici ali sosedi in še kaj praktičnega in poučnega bi se lahko izmislila, pa se takrat nisem.
Včasih se sprašujem, zakaj sem toliko delala, pa čeprav sem komaj sešila dan z dnevom. Velikokrat sem črpala zadnje moči, marsikdaj že rezervo. Nisem hotela, nisem želela ali nisem znala. Le zakaj nisem poslušala nasvetov mame, moža, prijateljice. Tudi vzgojiteljica v vrtcu mi je večkrat glasno šepetala »vaša hčerka je že malo razvajena. Ne je ne fižola, nobene zelenjave, ne je ne tega ne tega, tudi za seboj ne pospravlja prav rada«.
Otroška zdravnica je ugotovila, da je slabokrvna. Kaj ne bo, saj ni jedla pestre hrane ne doma ne v vrtcu. Jaz pa sem ji slepo verjela, da ne more (kako ne more, saj je zdrava punca, so mi govorili) in sem ji skrivaj, da mož ni videl ne vedel, naredila nekaj po njenem okusu. Pa čeprav sem se zavedala, da ne delam prav. Da njeno razvajenost sama povečujem in ji jaz, njena mama, kličem bolezen.
Takrat nisem točno vedela, zakaj delam tako kot delam. Po nekaj kratkih letih sem ugotovila, da sem zasvojena z otrokom, da je ne znam pravilno vzgajati, da se mi smili in da če ji ne bom ustregla vse po njeno, bo umrla od žalosti, od lakote in od žeje. Noben nasvet ne iz knjig ne od ljudi okoli mene ni bil pravi.
Vsakič, ko sem se zavedla, da ne delam prav sem si rekla, jutri jo začnem vzgajati drugače. Jedla bo tisto, kar bom skuhala, saj me vsi hvalijo, da dobro kuham. Mogoče me je zavedlo to, da sin, eno leto starejši od nje ni bil zahteven, ni bil razvajen. Doma in v vrtcu je pojedel vse, pomagal pri vsakdanjih opravilih, znal se je zahvaliti »mama, hvala za dobro kosilo«. No, vesela sem, da sem spregledala in to še pravočasno. Sedaj sem ponosna na oba in ne bo me sram, ko bo kdo od njiju odšel ali ostal doma in si ustvaril družino.
Opažam, da nisem bila edina in da je te vrste zasvojenosti z otroki tako staršev kot starih staršev še zelo velika. Marsikdo se tega niti ne zaveda in še manj prizna. O tej vrsti zasvojenosti se premalo govori.
Čeprav še nimam vnukov, sem trdno odločena, da jih ne bom razvajala ampak vzgajala po svojih močeh. Saj sem se iz življenja svojih otrok naučila, da je vzgajati zelo težko in odgovorno delo. Žal, po toči zvoniti je prepozno. Večkrat slišim kako je sedanja mladina, nekoč majni otroci, razvajena, da nočejo delati, nočejo jesti doma skuhane hrane. Kakšni da so. Naši otroci so naše ogledalo, v katerem se hočemo ali nočemo prepoznati.
Marsikdo od nas staršev bi moral pljuvati po sebi – pomesti pred svojim pragom in ne toliko udrihati po otrocih, po ustanovah, državi … čeprav, včasih tudi kakšna vzgojiteljica in učiteljica naredi otrokom krivico, ki boli. Žal tudi kakšen ravnatelj ne opazi napak, ki so v škodo otrok.
Zakaj nekatera mlada dekleta ne znajo skoraj nič kuhati, ne znajo gospodinjiti, ne znajo vzgajati …? Tega jih ne more naučiti ulica, vzgojiteljica v vrtcu ali učiteljica ampak mama. In sinovi, ki ne znajo gospodariti niti v majhnem stanovanju, kaj šele v malo večji hiši. Za vsako malenkost kličejo mojstra. Kje je bil oče, ki bi ga moral naučiti »loviti ribe«, da bo lahko preživil družino, ko jo bo imel.
Če hčerka dovolj zgodaj opazi, kako mama z lastnim trudim, spoštljivo in s težko zasluženim denarjem skuha skromen obrok, ničesar po nepotrebnem ne vrže v smeti, se teh vrednot »naleze«. Sinu je učitelj bolj oče, oba skupaj in složno pa lahko naredita največ. Ko je otrok majhen se mesi kot testo in vse kar vidi posrka vase kot goba. Dogodki, dobri ali manj dobri se zapišejo in nikdar več se ne izbrišejo. Potem znaš kuhati, znaš plesti, znaš hišico pomesti ali pa ne znaš skoraj nič od tega. Torej smo starši edini pravi mentorji otrokom.
Dragi starši. Ne pišem te vrstice in ne modrujem za to, ker bi mislila, da vem več kot vi. Ne. Vsi se celo življenje učimo na lastnih napakah in tudi na napakah pri drugih. Največjo moč imajo nasveti, ki jih dobimo od živih ljudi. Od ljudi, ki nam želijo dobro, vendar jih včasih preslišimo, zamahnemo z roko rekoč moj sin pa že ne bo tak, moja hči tudi ne. Bo že kuhala, ko bo morala, bo že delal, ko bo brez denarja.
Žal je včasih že prepozno. Razvajenost povzroči lenobo, lenoba brezdelje, brezdelje bolnega invalida. S vsakodnevnim kuhanjem preženemo vsaj nekaj o tega, saj je treba jesti vsak dan.
V zadnjem času srečujem veliko otrok, ki še nimajo niti deset let, pa so pri kuhanju, pospravljanju in pri gospodinjskih in gospodarskih delih že zelo samostojni in samo zavestni. Sporočilo in nasvet njihovih staršev je, da so otroke naučili lepo jesti, preproste in zdrave jedi, piti vodo … že sami doma, da je bilo potem v vrtcu in šoli bolje. Da so jim pomagali pri delu v hiši, na vrtu ali na njivici, pri nabavi živil (ne že kuhane hrane), in kuhanju že ko so bili zelo majhni.
Taktno in dosledno, po načelu vsak dan je treba jesti, vsak naj prispeva nekaj lastnega truda in vsak naj pospravi za seboj. To ni garanje in izkoriščanje otrok, ampak je vzgoja za življenje. Vse drugo je starševska napaka. To je vzgoja za delo, za samostojnost in kasnejšo neodvisno življenje. To zmoremo narediti le starši. Babice, dedki, vzgojiteljica ali učiteljica, prijatelji so nam lahko le v pomoč in oporo.
Naši otroci so naši učenci, marsikdaj tudi naši vzgojitelji in učitelji. In obratno. Pustimo se prilagajati drug drugemu, vendar ne razvajati. Razvajenost je kronično neozdravljiva bolezen. Lahko jo, če le hočemo s preventivo preprečimo in prihranimo marsikatero solzo otrokom in sami sebi.
Napisanih je veliko strokovnih knjig, lepih slikanic o sadju in zelenjavi, mleku, ribah. Veliko svežega in suhega sadja in zelenjave je lepo zloženo na policah, lepo servirano, pa ga veliko otrok ne mara. Včasih iz razloga. Morda, ker je že zdavnaj obrano, diši – smrdi po zdravilih, je preveč kuhano in smrdi po pomijah, je ponujeno na prevelikem krožniku, brez maminega, očetovega ali vzgojiteljičinega nasmeha in brez njenega prijaznega pogleda.
Sedaj pa še nekaj mojih nasvetov, ki vam bodo mogoče prišli prav.
Kdo pravi, da je skodelica za kavo samo za kavo. V njej lahko otroku ponudim mleko, čisto juho, mineštrico, kompot …
Ali pa majhen steklen kozarček z ročajem ali brez ni narejen samo za aperitiv, vanj, če se jaz tako odločim natočim mleko, jabolčni sok, vodo iz pipe ali limonado. Da ga bo otrok raje spil ali vsaj poskusil.
Majhen krožnik ni samo za desert. Otroku je lahko za glavno jed.
Tudi klešče za sladoled niso samo za sladoled. Z njimi lepo oblikujem kepico polente ali pire krompirja.
Majhne vilice niso le za torto, otrok z njimi lažje je zeljnato solato, testenine…
Kos kruha, narezan na več majhnih koščkov je otrokom (in tudi meni) bolj vabljiv in bolj praktičen.
Tudi prava višina stola ob pravi mizi je za majhnega ali večjega otroka velika motivacija, da vidi v krožnik od zgoraj, kot ptiček, ne kot mucka ali psiček, ki prosi.
Vsaka družina, vsaka vzgojiteljica ali učiteljica, vsak človek ima priložnost in dolžnost pomagati otrokom, da lažje in rajši pojedo. Zato, da bodo zdravi, kulturni in zato, da bodo znali in hoteli pomagati nam odraslim, ko bomo potrebovali njihovo pomoč.
Emilija Pavlič, otroška kuharica in avtorica knjig ZA OTROKE KUHAJMO ZDRAVO
in MAMICA, NAUČI ME KUHATI. 
EMILI - samozaložba in svetovanje za prehrano
Pot v gaj 7 Koper Slovenija 6000
(+386) 05/ 628 43 76 (+386) 041/ 748 972
