Rodil se je nekega junijskega dne leta 1508 v mlinu na Rašici, ko je bila ta vas še najpomembnejša na Velikolaškem. Poleg tega je bil njegov oče Miha pomemben mož: ne samo mlinar, ampak še cehmošter – cerkveni ključar in po nekaterih podatkih tudi mitničar, kajti na prometni cesti skozi Rašico so imeli Turjaški gospodje postavljeno mitnico. Primož je že z dvanajstimi leti odšel v svet in od takrat ni imel več miru. Najprej je šel na Reko, odondod pa za dve leti v Solnograd, kjer se je, čeprav je bilo mesto zelo strogo katoliško, prvič srečal z idejami reformacije. Kot petnajstletni deček se je že sam preživljal s cerkvenim petjem, preden je leta 1524 prišel Trst, kjer je v stolnici dobil službo pevca. Priljubil se je za nove ideje odprtemu tržaškemu škofu Petru Bonomu in sklenila sta odnos, ki ni zatajil do škofove smrti: kadarkoli je želel, je Trubar pri njem našel zavetje. Pod Bonomovim okriljem se je spoznaval tako s kalvinističnimi kot cvinglijanskimi idejami, bral pa je tudi spise Erazma Rotterdamskega. Že ko je bil star 19 let, še preden je bil posvečen za duhovniški poklic, mu je škof podelil župnijo v Loki pri Radečah.
A vedoželjni Trubar ni dolgo zdržal – odšel je študirat naprej na Dunaj, a so ga tam zmotili Turki, ki so ravno v tem obdobju prizadejali hude rane tudi na Kranjskem. Takrat se je Trubar prvič vrnil v Trst, bil leta 1530 že posvečen za duhovnika in dobil službo v Laškem. Tam je v pridige vnašal tudi elemente protestantske miselnosti, med drugim je kritiziral gradnjo novih in novih cerkva. Novi nauki so bili slabo sprejeti, zato se je čez pet let preselil v Ljubljano, kjer je pridigal v stolnici sv. Nikolaja, še vedno ne v skladu z idejami, ki bi bile všeč cerkveni oblasti, in spet je moral poiskati tržaškega škofa, ki je v dveh letih poskrbel, da je Trubar postal kanonik v Ljubljani. Toda prav v tistem času je začel na ljubljanski škofiji službovati škof Tekstor, ki je z zagrizeno protireformatorsko dejavnostjo leta 1548 (Bonomo je umrl dve leti prej) dosegel, da so Trubarja izobčili iz krščanske cerkve. Trubarju ni preostalo drugega, kot da pobegne; v Nürnbergu je še istega leta prestopil v protestantizem in začel pridigati v Rothenburgu nad Taubero. Že naslednje leto se je, kar je nova veroizpoved omogočala, poročil. S Slovenko, Barbaro Sitar iz Kranja. Kasneje se je oženil še dvakrat.
Njegovi “lubi Slouenci” dobijo prve knjige
Postal je pravi protestant in eden od najpomembnejših reformatorjev z nezanemarljivimi uspehi ne samo za Slovenijo, ampak tudi za vso Evropo. Bližalo se je leto 1550, letnica, ki jo vsi Slovenci dobro poznamo. Kot je velevala reformacija, je želel svojim “lubim Slouencem” napisati knjigo v njihovem jeziku. V Abecedniku je učil rojake branja, v obsežnejšem Katekizmu, ki je izšel naslednje leto, je pojasnjeval protestantske nauke in dodal pesmi, molitve ter pridigo o veri. Napisati in izdati takšne knjige je bilo težje kot si lahko predstavljamo. Prvo vprašanje je bilo že, kakšno slovenščino uporabiti? Saj poznamo občutek, ko se nečesa lotimo prvič in ne vemo, ali bi zadevo prijeli za glavo ali za rep. Trubar se je odločil za svoje domače, osrednjeslovensko narečje, kot so ga govorili v rodni Rašici. Pisal je v gotici. Tiskarja je našel daleč, v Tübingenu, kajti protestantizem niti v Nemčiji ni imel popolne svobode in vsak tiskar mu ni hotel natisniti verskih knjig. Podpisal se je s psevdonimom, kot Philopatridus Iliricus – Rodoljub Iirski. Medtem ko je Abecedarium manj obsežna knjiga, ki je le v manjšem delu posvečena učenju slovenščine, vsebuje pa še krajši katekizem oziroma razlago protestantskih verskih vprašanj, je Katekizem obsežnejši in teološko na tako visoki ravni, da je med boljšimi deli tudi v evropskem merilu. Poleg verskih vprašanj je Trubar v tej knjigi objavil tudi prevode odlomkov iz Svetega pisma. Vseeno je bila knjiga takrat praktično ekskluzivna dobrina – menda so znali brati pičli trije odstotki Slovencev!
Od leta 1553 je služboval v Kemptnu, kjer je imel svojo župnijo. Prijateljeval je s koprskim škofom Vergerijem, ki mu je leta 1555 pomagal ponatisniti Abecednik in Katekizem, a mu je svetoval, da ju tokrat napiše v latinici. Istega leta je izdal Ta evangeli Svetiga Matevža in prevod Vergerijevega (ki ni znal slovensko) dela Ena molitev tih krščenikov. Kasneje se je s škofom sprl in leta 1557 izdal še Ta pervi deil tiga Noviga testamenta s prvim slovenskim koledarjem (Ta slovenski koledar) in Postilo, razlago evangelijev.
Bolj cenjen v tujini
Med Trubarjevim skoraj petnajstletnim službovanjem v Nemčiji se je protestantizem razširjal tudi po njegovi domovini, zato so ga na začetku 60. let kranjski deželni stanovi povabili, da bi organiziral protestantsko cerkev na Kranjskem. Leta 1561 so ga v Ljubljani veličastno sprejeli. A ostal je le dva meseca, vrnil se je v Nemčijo, kjer je napredoval v predstojnika protestantske cerkve. Leta 1564 je sestavil Cerkovno ordningo, v kateri je uveljavljal cerkveni red za slovensko cerkev. Po njegovem bi se morale Štajerska, Koroška in Kranjska upravno poenotiti, kar pa je šlo seveda v nos deželnim knezom. Komaj tri leta po povabilu v domovino so ga obsodili na smrt in ga izgnali. Samo še enkrat se je za kratek čas skrivaj vrnil v Slovenijo, da bi od turških ujetnikov pridobil podatke iz Korana. Dokončno se je ustalil v Deredingenu, kjer je še naprej pisal slovenske knjige in 1586. umrl v za tiste čase lepi starosti 78 let. Tam so ga z velikimi častmi tudi pokopali.
Stati inu obstati
Primož Trubar ni bil samo pisec z za tiste čase neverjetno obsežnim opusom (ne samo knjig, ampak tudi raznih predgovorov in drugih besedil). Bil je pionir slovenske književnosti, s katerim smo Slovenci dobili prvo resno pisano besedo po starodavnih Brižinskih spomenikih. Bil je tudi učitelj mlajšemu rodu Slovencev, ki so vse do pomladi narodov (in tudi po njej) s težavo obdržali slovenski jezik na površju. Po Trubarju se je pojavila cela množica piscev: Sebastjan Krelj je že leta 1566 in 1567 napisal nekaj slovenskih del, ki jezikoslovno celo presegajo kakovost Trubarjevih. Tudi Adam Bohorič je v osemdesetih letih 16. stoletja pisal v slovenščini, po njem pa se imenuje bohoričica, čeprav naj bi imel zanjo več zaslug Jurij Dalmatin, Trubarjev učenec. Dalmatin se je že zgodaj odločil, da bo prevedel Sveto pismo. On je leta 1565 na begu s Kranjske spremljal Trubarja. Nekatere svetopisemske knjige je natisnil v Ljubljani že v drugi polovici sedemdesetih let, prevod Biblije pa leta 1584 v Wittenbergu, zibelki protestantizma. Slovensko Biblijo je torej dočakal tudi Primož Trubar, ki je že pred tem prevajal Novo zavezo.
Bil pa je še vse kaj več. Zaradi Trubarjevega domoljubja in vere smo Slovenci obstali. Morda nekajkrat klecnili pod težo oblastnikov, a vedno vstali. Pravzaprav razmišljam, da je lahko Primož Trubar pravi simbol slovenstva. Smrt je dočakal v izgnanstvu, a ni obupal. Mi pa moramo biti srečni, da smo Slovenijo doživeli.
Bravo
Navdušili ste me z zgornjim tekstom. Dobro je, da se Slovenci spomnimo svojih knjižnih korenin.
Dobila sem misli, da čez čas tudi sama dodam kakšen prispevek, ampak kakšno drugo temo.
Lep pozdrav in dobro oranje ledine v tem letu.
Alenka