Za tiste, ki jih razganja od radovednosti, bomo kar takoj obelodanili predlagani itinerarij: pokopališče školjk in polžev v Ankaranu, Škocjanski zatok pri Bertokih, Muzej ozkotirne železnice Parenzana in zbirka modelov vlakov v Izoli, Akvarij in Potapljaški muzej v Piranu in za konec čofotanje v Aquparku v Žusterni. Preden se odpravite “na morje”, pa velja upoštevati še nekaj koristnih nasvetov o tako rekoč obvezni opremi. V nahrbtniku ne smejo manjkati: fotoaparat, daljnogled, plastična vrečka ali škatlica, majhna lopatka ali grabljice, kopalke in brisača. Predvsem začetni del izleta bo imel precej raziskovalni pridih, zato naj bosta tudi obutev in oblačila temu primerna.
Sipina z 234 vrstami mehkužcev
Ste vedeli, da imamo v Sloveniji edinstveno pokopališče školjk in polžev, ki je posebna zanimivost območja med Ankaranom in Luko Koper? Tega izjemno zanimivega koščka kopnega ni enostavno najti, ker je lokacija dokaj skrita. Z avtoceste zavijte proti Ankaranu in se vozite do levega odcepa za zaliv sv. Katarina, ki se nahaja nekaj sto metrov za vojašnico, nasproti avtopralnice. Stranska cesta nas pripelje do majhnega mandrača za plovila domačinov in nogometnega igrišča, kjer parkiramo vozilo. Bodite pozorni na shojeno stezico, ki vodi mimo pomolov v smeri proti pristanišču, tik za zabojnikom kajak in kanu kluba Orka Ankaran. Pot je precej zaraščena in poteka ob robu carinskega območja, kjer Luka Koper skladišči avtomobile.
Obrežno sipino sestavljajo ohišja školjk in polžev. Po zadnjih podatkih so strokovnjaki našteli kar 234 vrst mehkužcev, ki jih je na obalo naplavilo morje. In kako se je začelo? Pred več kot petnajstimi leti je Luka Koper med poglabljanjem morja ob drugem pomolu prečrpala mulj z morskega dna v predel pred opuščeno ankaransko bolnišnico. Dež je z usedlega mulja kmalu spral blato in zasvetila so se apnenčasta ogrodja davno preminulih mehkužcev. Še bolj presenetljivo je bilo dogajanje na morskem obrežju, na stiku sipine z morjem. Zaradi neprestanega spiranja ob valovanju morja je mulj počasi polzel v vodo, na kopnem pa so ostajala trdnejša apnenčasta ogrodja.
Otrok seveda ne gre dolgočasiti s podatki, zato je najbolje, da jih ob prihodu na sipino spustite z vajeti. Pa ne pozabite jim pomoliti grabljic in lopatk v roke, da boste domov odšli s kakšnim lepim primerkom polžje hišice ali školjke. Pa še to: spomnite se vzeti škatlico ali vrečko (iz obvezne opreme v nahrbtniku), saj so nekatere vrste precej krhke in bi bilo škoda, da bi na cilj prispele poškodovane.
Rosa in Rižana sta vajeni močvirja
Naslednji postanek je v zeleni oazi, Škocjanskem zatoku, ki velja za največje polslano mokrišče v Sloveniji. Iz Ankarana se odpravite proti Kopru in izberite izvoz za Bertoke. Na križišču zavijte desno proti industrijski coni Sermin in po nekaj sto metrih levo na manjše gramozno parkirišče tik pred vhodom v naravni rezervat. Zanj že od leta 1998 skrbijo dejavni člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki so nekdaj zapuščenemu in zanemarjenemu območju vdahnili novo dušo. Zaradi dolgoletnega zasipavanja in načrtnega izsuševanja je namreč območju v 80. letih prejšnjega stoletja grozilo uničenje. K sreči se ta črni scenarij ni uresničil, zato se oborožite z daljnogledom in fotoaparatom in se podajte na raziskovalni pohod. Otrokom svetujte, naj imajo oči na pecljih, kajti na vsakem koraku jih lahko preseneti kakšen zanimiv živalski prebivalec, najsibo žaba, kačji pastir, ptica ali kaj tretjega.
Zagotovo pa bosta največ pozornosti pritegnili Rosa in Rižana, prijazni kamarški kobili, ki so ju pripeljali iz deželnega naravnega rezervata Isola della Cona na izlivu Soče v Italiji. Za kamarške konje. ki izvirajo iz francoskega naravnega parka Camargue (delta reke Rone), je značilno, da so se prilagodili življenju v močvirju in se lahko pasejo tudi v globoki vodi. So neke vrste »živalske kosilnice«, ki z redčenjem travnatih bilk poskrbijo za bujnost drugih rastlinskih vrst v okolici. Za dodatno krmo v zimskem času je primerno le seno, druga krma, ki bi jim jo morda prinesli obiskovalci, pa je nezaželena, saj jima lahko povzroči zdravstvene težave. Kmalu naj bi se kobilama pridružil še žrebec Trifoglio, ki bo poskrbel za naraščaj.
Sicer pa jima na obsežnem mokrišču vse leto dela družbo še Primo, mogočni istrski boškarin, poleti pa krave in telički iz enega od okoliških hlevov. Boškarini so staro istrsko govedo, ki so ga v te kraje pred stoletji pripeljali Huni. Ker so bile te živali zelo močne, so jih domačini uporabljali za vprege vozov in delo na polju. Žal jih je modernizacija kmetijstva odrinila na rob preživetja, zato nekaj časa v Sloveniji ni bilo niti enega boškarina več. Pred leti so se domači kmetje domislili še zadnje možnosti, kako v hleve znova naseliti to avtohtono govedo. Iz Italije so uvozili njihove embrije in prvi potomec tega podviga je bil prav Primo, ki je privekal na svet 1. avgusta 2007.
Informacijske table, krožna učna pot in lesene opazovalnice bodo popestrile sprehod v naravi, z daljnogledom pa si boste olajšali iskanje številnih pernatih prebivalcev, ki se zelo radi skrivajo v nekoliko bolj oddaljenem trstičju in se ne pustijo motiti. Zanimivo, da so pred osmimi leti v zatoku opazili 132 vrst ptic, po zadnjem štetju pa se je številka povzpela na 220 vrst, med katerimi je 45 gnezdilk.
Sedem ur od Trsta do Poreča
Ko se boste vozili po cesti ob morju v Izolo, se z mislimi preselite v zgodovino. Nekoč je prav tu potekala trasa ozkotirne železnice Parenzane, ki je v začetku prejšnjega stoletja povezovala kraje od Trsta do Poreča. Prvi vlak je po tirnicah zapeljal 1. aprila 1902, zadnji pa 33 let kasneje. Po njej so poleg potnikov prevažali kmetijske pridelke, ribe, sol in kamenje iz kamnolomov. Potovanje med Trstom in Porečem je z vsemi postanki trajalo okoli sedem ur, saj je bila zaradi številnih ovinkov in vzponov povprečna hitrost vožnje le 25 kilometrov na uro. Ob izbruhu gospodarske krize je sredi prve polovice prejšnjega stoletja in tudi zaradi vse bolj konkurenčnega pomorskega ter cestnega prometa 123 kilometrov dolga proga postala nerentabilna in je bila po ukazu iz Rima avgusta 1935 ukinjena. Danes je pot Parenzane na slovenskem ozemlju preurejena v kolesarsko in pešpot. Poimenovali so jo Pot zdravja in prijateljstva.
V starem jedru Izole je na ogled Muzej Parenzana, kjer so razstavljene fotografije, zanimivi podatki in makete povezane z zgodovino te železnice. V prostorih pa je med drugim razstavljena še zbirka modelov vlakcev z vsega sveta, ki jo že vrsto let dopolnjuje domačin Josip Mihelič. Kakšne lego kocke in kitajske plastične igrače neki, vaši nadebudneži se kar ne bodo mogli načuditi redkim in unikatnim železniškim modelčkom vseh barv, velikosti in oblik.
100-kilogramska potapljaška oprema
Od vlakov pa k potapljačem. Iz Izole nas bo pot vodila v Piran, natančneje v Muzej podvodnih dejavnosti, kjer boste lahko vstopili v skrivnost morskih globin in si ogledali bogato zbirko potapljaških starin dolgoletnega zbiratelja Žarka Sajiča. To bo spet nekaj, kar bo zagotovo navdušilo najmlajše družinske člane in potešilo njihovo vedoželjnost. Na tla jih bo prikoval že podatek, da je starodavna potapljaška oprema s svinčeno okovanimi čevlji in bakreno naglavno kupolo nemalokrat tehtala skoraj sto kilogramov.
Človeška podvodna zgodovina se je po nekaterih virih začela pisati že v 17. stoletju, ko so iznašli prve podvodne zvonove. Prvi potapljaški podvigi pa segajo v čas okoli leta 1875, ko so na dunajskem razstavišču širši javnosti prvič predstavili prototip potapljaškega skafandra. Muzejska zbirka obiskovalce seznanja z zgodovino potapljanja v skafandrih, s potapljaškimi nesrečami, športnim potapljanjem, potapljanjem v vojnih mornaricah, z reševanjem iz potopljenih podmornic, delovanjem podmornic in zanimivimi podvodnimi fotografijami.
Radoveden morski pes in sramežljiva želva
Morsko obarvan sprehod po Piranu sklenite v akvariju, ki je po 45 letih dobili novo podobo. Obiskovalci se lahko sprehodijo med 28 akvariji in si v njih ogledajo bitja, značilna predvsem za severni Jadran. Med njimi so že dobro znani riboni, jastogi, električni skati, salpe, pici, orade, klapavice, sipe, morske zvezde, konjički in ježki, pa šparji, leščurji, hobotnice, brancini, ciplji, murene … Za radovedneže so namestili tudi posebne tablice s fotografijami in napisi, iz katerih lahko razberemo nekatera zanimiva imena morskih bitij, kot so veliki morski pajek, morska žogica, bukva, progasti krulec, grbasti čeladnik, morska bogomolka, morski bič in še bi lahko naštevali. Zaščitena želva kareta v največjem akvariju sicer nerada priplava na plano, zato pa je mogoče občudovati igrivega malega morskega psa, ki rad pomoli glavo iz vode.
Tako, zdaj pa je skrajni čas, da potrpežljivost in raziskovalni duh vaših otrok tudi nagradite. Mislim, da ne bodo imeli nič proti, če v Žusterni zavijete v tamkajšnji vodni park, kjer bodo iz nahrbtnikov potegnili še zadnja dva rekvizita iz tako imenovane obvezne opreme: kopalke in brisačo. Čooof!
