Tržič: Če ne do čevljarja, pa k frizerju

V kraju, poznanem po čevljarski obrti … Frizerji? Zakaj jih je tako veliko in kako to, da se kljub ogromni konkurenci v mestu obdržijo? Odgovor na to vprašanje sem dobila na Turistično promocijskem in informacijskem centru Tržič (TPIC). Tržič leži blizu slovensko-avstrijske meje in še pomembneje, blizu mejnega prehoda Ljubelj. Nekaj let nazaj, pred vstopom Slovenije v EU, so bile cene te dejavnosti v Tržiču cenejše kot v Avstriji, zato so mnoge ženske hodile sem po novo pričesko. Danes razlik v ceni menda skoraj ni, zato je obisk manjši, a frizerski saloni so še vedno tu. Čevljarjev pa veliko manj kot nekoč.

Rokodelsko mesto se industrializira

Angelska nedelja je prva nedelja v septembru, ko se spet prebudijo pozabljena znanja. Na šuštarsko nedeljo, v preteklem letu že 42., se v Tržiču odvija celodnevni dogodek, ki ima v ospredju sejem s ponudbo obrtnih in kulinaričnih izdelkov, predstavitve društev, ustvarjalne delavnice in podobno. Prvo šuštarsko nedeljo so priredili že leta 1968 na pobudo Tržiškega društva in z njo želeli ohraniti spomin na dan, ko so bili šuštarski vajenci, imenovani “jungri”, vsako leto sprejeti med pomočnike, “ksele”. Pred posebno mojstrsko komisijo so morali pokazati svoje izdelke in znanje. Ta običaj se je imenoval »frejšprehunga« in je bil v čevljarstvu najbolj pomemben v obdobju cehov, ki so začeli z industrializacijo izgubljati svoj pomen. A v tem obdobju se je v Tržiču pojavilo nekaj drugega, kar je zaposlovalo ljudi. Peter Kozina, rojen sicer v Dolenji vasi pri Ribnici, je leta 1903 z novimi družabniki ustanovil podjetje Peter Kozina&CO in tri leta kasneje je v Tržiču stekla proizvodnja čevljev. Po dozidavah in vodilnih spremembah je leta 1917 postal edini lastnik podjetja, ki ga je poimenoval Peko. In zgodba Peka se še vedno nadaljuje s prepoznavnimi poševnimi pisanimi črkami imena in z žlahtno oznako “since 1903”. Več o zgodovini čevljarstva si lahko preberete in ogledate na stalni razstavi v Tržiškem muzeju. Tam so na ogled še druge obrtniške zbirke kot na primer usnjarska, ki je tesno povezana s čevljarsko, kolarska, tekstilna, oglarska, gozdarska in gasilska. Najnovejša pa se ne navezuje zgolj na lokalno zgodovino, temveč na širši razvoj zimskega športa v Sloveniji. Gre za Nacionalno športnozimsko zbirko. Muzej skrbi tudi za Kurnikovo hišo, ki stoji takoj ob mostu čez Tržiško Bistrico. Poimenovana je po ljudskemu pesniku in kolarju Vojtehu Kurniku, ki so mu v spomin na vogal hiše postavili spominsko ploščo in kip. Glavne značilnosti te hiše so lesen gank, sušilne odprtine na s skodlami kriti strehi, črna kuhinja in krušna peč.

Kopica muzejev

Če ste že pri Kurnikovi hiši, si morate ogledati še Tekčeve jaslice. Daniel Zupan vam prijazno odpre vrata svoje hiše vsak dan v letu ter vam skozi doživeto pripoved zgodbe o Kristusovem rojstvu razkaže jaslice svojega zdaj že pokojnega tasta Jožefa Ravnikarja. Figure jaslic so iz lipovega lesa, visoke približno 25 centimetrov in delno gibljive. Nekateri pastirji se premikajo, sekajo drva, črpajo vodo, Marija ziblje dete v jaslih, nad katerimi krožijo angelčki. Pokrajina se zatemni in na nebu se pojavijo zvezde. Med njimi najmočnejša zvezda repatica svetim trem kraljem kaže pot do Jeruzalema. Do hlevčka, v katerem počiva sveta družina.

Vendar, pozor! Če želiš na ogled Tržiča kot turist, ki pričakuje že izoblikovano turistično ponudbo, ne hodi sem med vikendi! Deževna nedelja. Dan, ko si večina vzame dan za oddih in predvidevaš, da boš lahko takoj obiskal Turistično informacijski center, od koder te bodo usmerili naprej do mestnih zanimivosti. Čeprav je sprehod čez staro mestno jedro na hrib do gradu Neuhaus, kjer je prva najboljša razgledna točka v mestu, ter na drugo stran, kjer je vzpon do cerkve sv. Jožefa, ki nam prav tako odpira pogled na Tržič, prav prijeten, je bolje priti med tednom. Takrat bo odprt TIC, kar je najpomembneje, saj prijazne uslužbenke poskrbijo, da si lahko ogledate stalno zbirko Lovci na mamute. Razstava v petih sobah s postavitvijo ljudi, živali in bivališč prikazuje razvoj človeške vrste ter tako na zabavnejši način prispeva, da si laže predstavljamo in zapomnimo življenje ljudi iz prazgodovine.

Če ne drugam, lahko med vikendom vstopiš v gostilno Pr’ Krvin, katere začetki segajo že v leto 1874 in naj bi ime dobila, ker so včasih dejali, da stoji na ovinku “na krvin”. Tako se je je prijelo ime, ki je bilo poznano domačinom kot tudi furmanom, ki so tod mimo vozili les.

Posebnost mesta so železne polknice

Druga izbira, kamor vas najpogosteje usmerijo na kosilo domačini, je v piceriji in vinotoču Pod gradom, ampak ne v ponedeljek! Takrat ne obratujeta ne picerija ne gostilna. Nič zato, saj nam prvo lakoto lahko s ponudbo tortic in drugih slaščic prežene Mestna kavarna v starem delu Tržiča. Tu si lahko v zadnji sobi na steni ogledamo eno od le štirih črno-belih panoramskih fotografij Tržiča, kraja s 3920 prebivalci, ki leži na sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika. Kraja, mimo katerega se peljemo, ko nas pot vodi čez Ljubelj na drugo stran Karavank. Tržič je tam, kjer se lahko ustavimo na zadnjih nakupih pred obiskom okoliških gora (na primer Vrtače ali Begunjščice), pred smučanjem ali sankanjem na Zelenici.

Tolikokrat sem že omenila ta stari mestni del Tržiča, da je čas, da se razkrije njegova zgodba, v kateri ima pomembno vlogo leto 1492, ko je bilo mesto zaradi svoje trgovsko ugodne lege povzdignjeno v trg. To je v srednjem veku pomenilo, da so kraji dobili dovoljenje za prirejanje sejmov in svoj pečat. Naslednja letnica, ki močno zaznamuje podobo mesta, je 1811. Izbruhnil je požar, zaradi katerega so do tal pogorele kovačije, fužine, številne obrtne delavnice in meščanske hiše. Počasna obnova opustošenega mesta je potekala po posebnih predpisih, ki so zahtevali namestitev kovinskih vrat in polknic. In to je tisto, kar daje Tržiču prav poseben videz! Kovana železna polkna, okenske mreže in vrata, ki naj bi preprečevala, da bi se ob požaru ogenj razširil po mestu. Med sprehodom skozi stari mestni del lahko posnamete celo zbirko fotografij portalov, okrašenih s rozetami in letnico izdelave. Nekatere imajo vklesani začetnici hišnega gospodarja in božje oko, v katerem je hišna številka. Posebnost je tudi “firbec” okno, ki se je ohranilo le na hiši na Koroški cesti 1. Govori se, da so bila takšna okna koristna za tržiške gospe, da so laže opazovale dogajanje na ulici, saj se jim zaradi izbočenosti okna ni bilo treba sklanjati čezenj. Zaradi teh posebnosti je bilo leta 1985 staro mestno jedro zavarovano kot kulturni in zgodovinski spomenik. Posebej so omenjene stavbe, kot je Mallyjeva hiša, ki stoji na začetku glavne ulice poleg cerkve sv. Andreja. To je nekdanji meščansko-plemiški dvorec z renesančnim portalom iz leta 1618.

Znane tržiške zgradbe

Če ste med tistimi, ki radi zaokrožite po mestnem pokopališču, kjer prebirate priimke, letnice rojstev in smrti, se povzpnite do župnijske cerkve Marijinega oznanjenja, enoladijske cerkve, ki so jo leta 1808 postavili na temeljih gotske cerkve iz 16. stoletja. Tam stojijo tudi hiše, poimenovane po ljudeh s posebnimi zaslugami. Imajo Holzapflovo hišo po Ignaciju Holzapfelju, ki je bil ustanovitelj in mecen gluhonemnice v Ljubljani ter sodelavec Kranjske čbelice. Devova hiša je rojstna hiša Antona Feliksa Deva, ki je leta 1779 izdal prvi almanah slovenskih pesmi Pisanice in je nekaterim poznan tudi po prvem slovenskem libretu, besedilu za opero Belin.

Ste že slišali za vojaško koračnico, imenovano Radetzkyjeva koračnica, ki jo je leta 1848 Radetzkyju v čast ustvaril Johann Strauss? Pa za Radetzkyjevo pot, ki so mu jo v posmrtno zahvalo uredili v Tržiču? Panoramska pešpot je posvečena Radetzkyju, človeku z uspešno vojaško kariero, ki se je leta 1797 poročil s tržiško grofico Frančiško Romano von Strassoldo-Grafenberg, s katero je med letoma 1807 in 1819 občasno živel na gradu Neuhaus. Tržič je nazadnje obiskal leta 1852 in ga oplemenitil z osmimi otroki.

Nihče pa vam kot turistu ne bo predlagal pogleda na stolpnico sredi Tržiča, čeprav je vidna z vseh strani. Zgrajena je bila zaradi potrebe po novih stanovanjih v času socializma po drugi svetovni vojni. Pravijo ji “tržiški greh”, vendar ni grda kot greh. Morda je postavljena le na nepravo mesto in tako vzbuja preveliko pozornost. Vseeno nosi zgodbo nekega obdobja in je vredna, da se ob njej ustavimo, kot tudi pri Darku, ki ne spada v serijo slavnih Tržičanov s svojimi spominskimi ploščami, a je vseeno med lokalno najbolj znanimi Tržičani. Če ga ne najdete, bo on našel vas in vam, predvidevam, da rad, povedal še kaj več o Tržiču.

Spoznaš ga v enem dnevu

Še se bom vrnila v Tržič, ker je mesto ravno prav veliko, da imaš po enem dnevu v njem že občutek, da veš, kaj je kje, in se počutiš bolj domače. Obiskala bom lokal Casa Latina še v nočnem času, saj naj bi bile po mnenju domačinov tam najboljše zabave v izbranem ozračju. Vrnila se bom občudovat portale in šla prebirat imena ulic. Čevljarska, Predilniška, Partizanska, Trg svobode, Muzejska, Cerkvena … Ali bom prišla med tednom ali med vikendom, še ne vem, a če bo vse zaprto, me ne skrbi, saj lahko vedno srečamo odprte ljudi.