Konec prve svetovne vojne je temeljito spremenil evropski politični zemljevid. Da bi Italija pridobila ozemlje, za katero so menili, da je bilo od nekdaj njihovo, se je leta 1915 pridružila zaveznicam Rusiji, Franciji in Veliki Britaniji, ki so Italiji v zameno zagotovile ozemlja vzhodno od nje. Zato je po Rapalski pogodbi je leta 1920 vsa Primorska pripadla Kraljevini Italiji. Vse, kar je bilo zahodno od Peči, Jalovca, Triglava, Vogla, Podbrda, Blegoša, Žirov, Hotedršice, Planine, Snežnika in Reke, je pripadlo Kraljevini Italiji. Italijani so začeli že kmalu po določitvi meje graditi obrambno linijo, imenovano Alpski zid (Vallo Alpino), ki je varovala njihovo mejo od Ligurskega morja po alpskih grebenih (Švica, Francija, Avstrija, Kraljevina Jugoslavija) in vse do Jadrana pri Reki. Vzhodni del Alpskega zidu, dolg 250 kilometrov, je varoval rapalsko mejo. Na ta zid in kasneje že v pričakovanju druge svetovne vojne je s svojim sistemom utrdb odgovorila tudi Kraljevina Jugoslavija.
Velikopoteznost
Gradnja gigantskih obrambnih sistemov ni bila nič novega. Utrdbene linije so nastajale povsod po Evropi, saj mir še zdaleč ni bil stabilen. V pričakovanju strategije pozicijskega bojevanja iz prve svetovne vojne so evropske države gradile utrjene obrambne črte, sestavljene iz strelskih bunkerjev in podzemnih rovov, ki naj bi nadomestile blatne, pogosto poplavljene in veliko manj varne strelske in obrambne jarke. Evropa je bila pred drugo svetovno prepredena z obrambnimi bunkerji, ki kasneje na potek vojne niso imeli bistvenega vpliva, saj se je strategija bojevanja zaradi napredka v letalski ter industriji oklepnikov in tankov usodno spremenila.
Rupnikovo linijo so pod nadzorom danes kontroverznega Leona Rupnika, ki je bil tedaj general v vojski Kraljevine Jugoslavije, začeli graditi leta 1935. Gradnjo so spodbudile nove italijanske osvajalne ambicije. Italijani niso samo napadli Abesinije, danes Etiopije, ampak so začeli bunkerje Alpskega zidu prilagajati napadalnim vlogam. Bolj ali manj hkrati ob vsej rapalski meji je začelo 15 tisoč mož iz vse Kraljevine graditi leta 1935. Konec del so načrtovali za leto 1947. Dvanajst let? Sliši se veliko, a samo, dokler ne pomislimo, da so v tem času zgradili kar 4000 bunkerjev s pripadajočimi, včasih široko razvejenimi podzemnimi rovi in za to porabili na tisoče ton železa in betona, ob tem pa so morali zgraditi še vso infrastrukturo okoli utrdb, predvsem ceste in ozkotirne železnice. Kot zanimivost: železarna na Jesenicah je polno zaživela prav zaradi velikih količin železa, ki so ga porabili za gradnjo Rupnikove linije.
Čevljarstvo, kontrabant in gradbeništvo
Pri Gorenji vasi in na grebenih proti Trebiji, še preden smo krenili levo proti Žirem, nas je Beno opozoril, da se med drevesi na južnem pobočju skriva mnogo starojugoslovanskih bunkerjev. Jugoslovanska vojska jih je postavljala na pobočja nasproti Alpskega zidu oziroma na naslednje pobočje, če je mejo namesto doline razmejeval greben. V Žireh smo najprej skočili v muzej v Stari šoli, lepo obnovljenem objektu, kjer smo si poleg muzejske zbirke, ki prikazuje življenje ob Rupnikovi liniji, ogledali multivizijo, ki nas je poučila, da so se jugoslovanski graditelji zgledovali po čeških oziroma francoskih utrdbah in bunkerjih. Izvedeli smo, da so se Žirovčani v hudih razmerah na slabo rodovitni zemlji zamočvirjenega sveta ukvarjali s čevljarstvom že v preteklih stoletjih. Iz te obrti je nastala Alpina. Po uvedbi rapalske meje je zacvetel kontrabant, ki se ga je lotevalo staro in mlado. Zaslužki so bili velikanski, a nevarnost tudi: mnogo jih je padlo pod streli italijanskih finančnih stražnikov (na Slovenskem so jim pravili financi) in jugoslovanskih grenčerjev! Najbolj donosen in manj nevaren posel pa je bila gradnja utrdb Rupnikove linije. Mnogi Žirovci so delali na gradbiščih, a velik vir zaslužka so pomenili tudi tuji gradbinci, ki so iskali oskrbo pri domačinih. Žiri so cvetele, a če bi se stvari drugače obrnile, bi se znašli tako rekoč v navzkrižnem ognju …
Nikoli uporabljeni
Z redko katere točke je razgled boljši kot z Vrha Sv. treh kraljev, čeprav je visok samo 884 metrov. Tu so načrtovali glavno razgledno točko, hrib pa so nameravali navrtati in pod njim ustvariti največjo podzemno utrdbo na Slovenskem in po navedbah nekaterih poznavalcev tudi enega najbolj utrjenih hribov v srednji Evropi. Spustili smo se po cesti nekaj metrov niže, do komaj vidnega vhoda v nedokončan podzemni sistem. Da bi videli, kako so vrtali. Prvi izlet v temo. Lučka obvezna. Kapa, če že ne kar čelada, priporočljiva. Nepremočljiva obutev dobrodošla. V vlažnem vremenu je nedokončani rov ponekod precej namočen. Sten rova graditeljem ni uspelo zaliti z betonom in le sem ter tja stojijo leseni oporniki, že precej gnili in tudi na videz trhli. Med kopanjem so naključno našli naravno jamo, ki so jo že raziskali, ampak tisti fantje so bili bolje opremljeni. Že mi smo lezli po komaj dovolj visokem rovu, da smo prišli do končne točke – dvajset metrov globokega oglatega jaška, ki naj bi bil glavni vhod pod zemljo, če bi ga seveda končali in postavili stopnišče.
Bunkerja torej niso končali, čeprav so leta 1939 ob začetku vojne mobilizirali še 25 tisoč mož, pretežno rezervistov, tako da je linijo do jugoslovanske kapitulacije gradilo kar 40 tisoč mož! Utrjevanje meje je Kraljevino Jugoslavijo tako drago stalo, da je skoraj obubožala in se morda tudi zato ni močneje uprla nemškemu napadu. Jugoslovanska vojska je kapitulirala, še preden so Italijani planili izza Alpskega zidu. Bunkerjev niso nikoli uporabili!
Na italijanskih zasedbenih območjih so bunkerje razdejali, medtem ko so Nemci ravnali po nemško: natančno so jih označili in narisali podrobne načrte ter jih zaplinili, da se vanje ne bi zatekel sovražnik.
Goli vrh
Največji ohranjeni sistem podzemnih utrdb je na pobočju Golega vrha, ki danes svojega imena ne opravičuje več. Bunker je skrit med gosto drevje, da ga praktično nismo opazili, dokler nismo skoraj trčili vanj. Vstop je spektakularen – skozi strelsko lino in potem po lestvah dve nadstropji niže in do končne globine 40 metrov po pravokotno zavitem stopnišču.
Veličastje podzemnega objekta je težko razložiti s pisano besedo in fotografijami. Videti je treba z lastnimi očmi, začutiti, si predstavljati, kaj bi bilo, če bi bilo … Obiskovalec, ki po hodnikih kolovrati šestdeset let kasneje, bo presenečen nad pravim labirintom hodnikov, ki se končujejo z obokanimi skladišči streliva, prostorom z rezervoarji za vodo in spalnicami. Srh bo spreletel tega turista, ko bo z naglavno lučko posvetil na ostanke lesene samokolnice ali železnih kolesc vagončkov. Morda si bo predstavljal, kako bi bilo živeti v negotovosti 40 metrov pod zemljo, praktično med skladišči streliva, v medlem soju brlivk, medtem ko bi zgoraj bobnelo …, in čakati na ukaz za poskus preboja, ki se v prvi svetovni vojni ni obrestoval skoraj nikoli, razen če je bil seveda smisel vojne pokositi čim več človeških življenj.
A ozračje v bunkerju vseeno ni bilo morbidno, za kar smo poskrbeli najprej v pivski in potem v pevski sobi. Akustika je izvrstna. Zato 27. decembra v Žireh TD Žiri in moški pevski zbor Alpina, ob pomoči članov jamarskega društva Jazbec iz Gorenje vasi pripravljajo podzemne pevske koncerte. Začeli so v bunkerju pod Golim vrhom, a zaradi težavnega dostopa koncert v zadnjih letih prirejajo v bolj dostopnem bunkerju na Hrastovem griču na Žirovskem vrhu, kamor smo se šele odpravili, že v temi, kajti ko smo pokukali skozi strelsko lino na plan, se je že spustila noč. Dostop v drugi bunker je bolj turističen in primeren tudi za izlet v natikačih. Kdor se boji netopirjev in neznanih žužkov, bo morda kričal, a v mrzlem vremenu so bile te živali prilepljene ob steno in se niso dale motiti.
Pomen Rupnikove linije
Na Rupnikovo linijo smo skoraj pozabili, nedvomno zato, ker je bilo omenjanje Rupnika skoraj petdeset let praktično prepovedano. A ne glede na zadnja leta njegovega življenja, mnogi se ga spominjajo samo po teh neprijetnih dogodkih, je z jugoslovanskim fortifikacijskim sistemom ustvaril kulturni spomenik, na katerega se moramo spet spomniti in ga ohranjati za zanamce, tudi v opozorilo, kam pripelje strah pred vojno. Če nič drugega, je sprehod med bunkerji tudi izvrstna zabava in koristna rekreacija!
Kdo je bil Leon Rupnik?
Leon Rupnik (10. 8. 1880, Lokve pri Čepovanu-4. 9. 1946, Ljubljana) je bil visoko odlikovan avstro-ogrski častnik, ko je leta 1919 prestopil v vojsko Kraljevine SHS, kjer je dobil čin generalštabnega majorja, a je ves čas napredoval. Morda njegovo največje delo, gotovo pa tisto, po katerem se ga radi spominjamo, je bilo vodenje gradnje linije, ki nosi njegovo ime. Med drugo svetovno vojno, po kapitulaciji jugoslovanske vojske, se je začelo Rupnikovo temnejše obdobje. Protikomunistična usmerjenost ga je že med italijansko zasedbo pripeljala do mesta ljubljanskega župana, po italijanski kapitulaciji pa je z Nemci organiziral slovensko domobranstvo, s čimer je za revolucionarne sile postal simbol kolaboracije in kvizlinga. Britanske oblasti so ga ob koncu vojne po prebegu na avstrijsko Koroško vrnile v Jugoslavijo. Na razvpitem Rupnikovem procesu so ga skupaj s soobtoženci obsodili na smrt. Ustreljen je bil leta 1946 pod Golovcem v Ljubljani.
Vodeni ogledi
V bunkerje nas je odpeljal Beno Kavčič, ki je pobudnik oziroma začetnik vodenj po Rupnikovi liniji na Žirovskem in se s tem tako ali drugače ukvarja že več kot 30 let. Pokličete ga lahko na telefonsko številko 040 410 444.
Vodenja izvajajo tudi vodniki LTO Blegoš. Vstopnina v bunkerja na Hrastovem griču ali Golem vrhu znaša za skupino do 10 obiskovalcev 35 EUR (ne glede na točno število obiskovalcev), če je obiskovalcev do 20, vsak plača 3,5 EUR, skupine nad 21 oseb pa plačajo po 2 EUR na osebo. V ceno je vključeno nezgodno zavarovanje udeležencev. Svetilko morajo imeti udeleženci s seboj.
Po dogovoru ponujajo tudi daljša vodenja (eno in večdnevne ture , večerje s pristno domačo hrano s tega področja) in animacijo ter dodatno ponudbo - malico, degustacijo suhega sadja ali žganja) in kosilo. Cena po dogovoru.