Kako poskrbeti za ostarele?

Kako smo na velik pritisk na zdravstvo in socialo pripravljeni in ali bomo kot družba zmogli prihajajoče breme?

Trajna (pre)zaposlenost žensk je praktično izničila njihovo še pred stoletjem samoumevno nalogo prevzemanja skrbi za ostarele člane družine. Čeprav še vedno velja, da so mlajši dolžni pomagati starim, je nerealno pričakovati, da bodo vse breme zmogli sami.

Ostareli prepuščeni sami sebi

»V današnjem času se pojavljajo težave, ker mlajša generacija ne zmore več sama poskrbeti za starejše – odsotni so večino dneva zaradi zaposlitve in jim tako zmanjka časa za vsa opravila. V borbi za ohranitev zaposlitve pristajajo na podaljšanje delovnega časa, nadure in podobno. Tako ostareli mnogokrat ostajajo doma sami; domači jim v okviru možnosti zadovoljijo osnovne življenjske potrebe (hrano, pijačo, zdravila …), za druženje in pogovore pa jim zmanjkuje časa. To je osrednja težava.

Naslednja težava nastopi, ko skušajo ostarelemu svojcu zagotoviti pomoč na domu. Ta oblika pomoči je premalo razvita, posamezne občine imajo to področje različno urejeno, tudi poceni ni. Ocenjujem, da je premalo kadra za izvajanje pomoči na domu, saj je mnogokrat nemogoče poskrbeti za vse nujne primere. Menim, da je oblika pomoči na domu potrebna korenite nadgradnje, tako kadrovske kot finančne,« pravi Vesna Stariha, direktorica Centra starejših Medvode.

Domovi daleč od »hiralnic«

Prednost institucionalnega varstva je celovita oskrba starostnika v obliki osnovne oskrbe, socialne oskrbe in zdravstvenega varstva, pojasnjuje Stariha. Današnji domovi niso več “hiralnice” – so sodobne in lepo urejene zgradbe, v katerih ostareli lahko kakovostno preživljajo “jesen življenja” in se dejavno vključujejo v razne aktivnosti, ki so primerne njihovemu zdravstvenemu in psihofizičnemu stanju. So tudi negovalne bolnišnice, v katerih se izvaja zdravstvena nega po istih standardih stroke kot v bolnišnicah.

Zelo pomembna je priprava na bivanje v domu, ki vključuje spoznavanje bodočega življenjskega okolja, ogled doma in seznanitev s sostanovalci in zaposlenimi. Narašča tudi povpraševanje po varovanih oziroma oskrbovanih stanovanjih, vendar si mnogi napačno predstavljajo življenje v njih. »Gre predvsem za starostniku ergonomsko prilagojena stanovanja, v katerih se lahko izvaja osnovna in socialna oskrba v različnih paketih, v katerih pa ni vključeno zdravstveno varstvo. Gre le za patronažno obliko zdravstvenega varstva.

V prihodnje pričakujemo, da bodo varovana oz. oskrbovana stanovanja zgrajena v bližini domov, da bo obvezna ponudba oskrbovanih stanovanj zagotavljala tudi kompletno zdravstveno varstvo in da bodo ta stanovanja najemna in ne lastniška,« še pove Vesna Stariha.

Nujna priprava na odhod v dom

»Kot slabost institucionalnega varstva bi navedla težko odločitev starostnika za bivanje v domu, kajti gre za korenito spremembo načina življenja, za prilagajanje novemu okolju in ljudem,« pojasnjuje Stariha. » Priprava starostnika na novo bivalno okolje je tako naloga svojcev kot socialne službe, ki mora poleg administrativnega dela izvajati tudi delo s posamezniki in s skupinami. Ostareli se prostovoljno odločijo za odhod v dom šele takrat, ko dejansko doma ne morejo več skrbeti zase in ko tudi svojci zanje ne morejo več skrbeti. Mnogi ostareli ostajajo zaprti doma, ker zaradi demence ali sorodnih obolenj ne zmorejo več sami skrbeti zase in /ali ogrožajo svoja življenja oziroma življenja drugih. Domovi nimajo dovolj prostih zmogljivosti v tako imenovanih “varovanih oddelkih”. Potrebno je poskrbeti zanje v obliki dnevnih centrov in pa razširiti zmogljivosti z varovanimi oddelki.«

Slabost institucionalnega varstva je tudi zastarelost kadrovskih normativov, ki so neživljenjski za današnji obseg dela in jih je treba takoj spremeniti. Nato je potrebno povečati zmogljivosti dnevnega varstva in varovanih oddelkov ter zagotoviti zadostno število izvajalcev glede na potrebe okolja.

Številna napačna pričakovanja

Ko enkrat pride do tega, da starostnik mora v dom, on in svojci od zaposlenih pričakujejo praktično neomejeno skrb in pomoč, kar je nerealno. Čeprav je pravica do zasebnosti temeljna človekova pravica, ostareli v domu mnogokrat ne morejo bivati sami v sobi. Vesna Stariha pravi, da svojci pogosto preveč pričakujejo od institucije, saj imajo velikokrat slabo vest, ker sami ne morejo skrbeti za ostarelega člana družine. Slišati je mnogo kritik svojcev, da premalo kadra skrbi za starostnike v domovih, hkrati pa ne manjkajo tudi pripombe glede cen storitev.

S številnimi napačnimi pričakovanji se srečujejo tudi na CSD-jih. »Najpogostejša napačna pričakovanja ostarelih in svojcev v zvezi z našim delom so: da lahko center za socialno delo takoj najde prosto mesto v domovih starejših občanov, po možnosti v Ljubljani oz. čim bližje, da lahko rešimo njihove medsebojne odnose, sami pa niso pripravljeni ničesar spremeniti, da ima CSD razpredeno mrežo pomoči za vse vrste potreb starejših in to brezplačno, da se CSD preveč vtika v njihove materialne zadeve, kadar želijo uveljavljati oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev. Težko sprejmejo, da so otroci starostnika zavezanci za plačilo institucionalne nastavitve ali pomoči po Zakonu, in, kar je še težje, da se njihov dohodek ugotavlja skupaj z dohodkom zakonca, « pojasnjujejo na CSD Ljubljana Šiška.

Največja slabost institucionalnega varstva je zastarelost kadrovskih normativov, ki so neživljenjski za današnji obseg dela in jih je treba takoj spremeniti

Ostareli se prostovoljno odločijo za odhod v dom šele takrat, ko dejansko doma ne morejo več skrbeti zase in ko tudi svojci zanje ne morejo več skrbeti.