Borovniščica (domačini ji vztrajno pravijo Otavščica) izvira na bloško-rakitniški planoti in se nekaj kilometrov za Peklom, severno od Borovnice na Ljubljanskem barju izliva v Ljubljanico. Borovniščica nekako razmejuje notranjski planoti Rakitno in Menišijo. Najlepšo pot si je potok utrl pod vasjo Pokojišče, v soteski, ki je zaradi težke dostopnosti in strmih sten dobila ime Pekel. Vse, kar danes spominja na Pekel, je leseni kip hudiča na vhodu v sotesko. Tesno zaprta in vlažna dolina je v vseh letnih časih hladnejša od okoliških krajev in pravijo, da ima celo subarktično mikroklimo. Še posebno lepo je v mrzlih zimskih dneh, ko pet slapov, visokih od 4 do 18 metrov, zamrzne. Izbral sem skoraj idealen dan, najhladnejšega v zadnjih tridesetih letih!
Še kar zahtevna pot
V Borovnico pridemo z Vrhnike ali iz Brezovice. Sledimo smerokazu za Pekel in čez slabih pet kilometrov po ozkih vaških cestah prispemo do vhoda v dolino z Gostiščem Pekel, kjer pustimo vozilo. Ko sem izstopil iz avtomobila, je termometer kazal minus 17 °C. Če po skoraj tednu dni, ko temperature sploh niso presegle ledišča niti v Ljubljani, slapovi ne bodo poledeneli, ne bodo nikoli, sem si mislil, ko sem si oblačil praktično vse, kar sem imel s seboj. V soteski naj bi bilo še hladneje kot na parkirišču. Je sploh treba omeniti, da sem šel na pot sam? Malo je norcev, ki bi šli v takšnih razmerah z menoj …
Pot ni najlažja niti poleti, v zimskem času, ko jo prekrije sneg in ko ponekod tudi zaledeni, pa je lahko za manj izkušene nevarna. Do drugega slapu je sicer preprosto, od tam pa se je treba vzpenjati po lestvah, ki so pravzaprav kar dobre, z jeklenico zavarovane stopnice. Kasneje pohodniku pomaga celo nekaj klinov. Čeprav pot v Pekel v primerjavi z visokogorjem ni noben bavbav, je za hišne ljubljenčke vseeno neprimerna, pa tudi za mlajše ali klinov nevajene otroke je lahko prezahtevna. Vsekakor se je treba tudi poleti prikazati z dobro obutvijo (takrat tudi kopalke ne bodo odveč), pozimi pa bo pameten izletnik v nahrbtnik spravil še male dereze, če steza morda poledeni. A jaz sem imel tokrat srečo. Čeprav je bilo mrzlo, je sveži sneg dobro prijel gorniški čevelj, tako da so dereze ostale v nahrbtniku.
Slapovi so deloma zamrznili
Mimo informacijske table z zemljevidom in opisom poti se napotimo čez manjši travnik in mimo lesenega kipa hudiča. Pot je od začetka lahka. Ob Borovniščici se le počasi vzpenja do prvega, pet metrov visokega slapu, ki je bil tokrat le delno zamrznjen. Potok je tudi v spodnjem delu soteske slikovit; preliva se čez majhne kadice in si utira pot med zasneženimi skalami, med katerimi se že kažejo ledene zaplate. Malo naprej se pot strmeje vzpne k drugemu slapu, ki ga lahko zgrešimo, če pravočasno ne zavijemo levo čez brv na desni breg. Drugi slap je visok kar šestnajst metrov in tokrat je lepo zaledenel. Da pridemo nazaj na pot, moramo nekaj korakov nazaj po isti poti in čez brv, potem pa slediti smerokazu, ki nas usmerja proti preostalim trem slapovom. Tu se pot strmo vzpne, a pomaga nam lestev in prej kot bi si mislili, pridemo do najvišjega, tretjega slapu, ki se poleti preliva čez osemnajst metrov visok prag, pozimi pa zaledenela voda ustvari visok ledeni steber. Kljub dolgotrajnemu mrazu, slap ob mojem obisku še ni popolnoma pomrznil. Čez led je še bučala voda in tam, kjer je v debelem curku prosto padala nekaj metrov, je v zaledeneli prag izdolbla luknjo in pot nadaljevala pod ledenim oklepom.
Voda še za v čevelj ni dobra
Od tretjega slapu sem nadaljeval po lestvi, zabiti v ozek skalnat žleb, kjer bi se lahko zataknil, če bi imel še več kilogramov. Pot se res naglo vzpne, kajti hodimo skoraj navpično in kar naenkrat premagamo trideset ali štirideset metrov višinske razlike. Nekaj časa ni ne duha ne sluha o potoku, dokler se naenkrat ne vrnemo na brv, po kateri prečkamo precej široko strugo. Tu me je pričakal čudovit prizor: na gladini poledenelo strugo je prekrival sneg, a tam, kjer je voda padala čez nizko skalo, je bila odprtina, kjer se je penila bučeča voda, preden se je skrila pod sneg in tekla naprej proti dnu doline.
Samo okoli skale moramo zaviti, da pridemo do četrtega, sedemnajstmetrskega slapu, ki velja za najlepšega. Grozeči led me je na poti do slapu vzdržal in brez težav sem si lahko odpočil, sedeč na skulpturi, ki je bila videti kot debelo steklo, pod katerim je še kar bučala voda. To je bil res najlepši del poti, čeprav ga je tudi najteže doseči, sploh pozimi, ko ne vemo, do kod sega struga, in se moramo prebijati čez led, ki je pa mestoma precej tanek. Tja grede je šlo, na poti nazaj pa sem malo preveč pogumno poskočil z nekoliko višje skale in … predrl led ter stopil v dovolj globoko vodo, da mi je ledenica zalila čevelj. Zato sem hitro skočil še do vrha soteske oziroma do petega slapu. Čez skalni rob četrtega slapu ni težko priti, saj pot varuje vrv, in ko čez most še enkrat prečkamo potok, smo že pri zadnjem slapu, ki pa ni tako spektakularen kot vsi prejšnji. Visok je sicer dvajset metrov, a to je pravzaprav slapišče, čez katerega se preliva več manjših curkov vode.
Spust čez Hudičev zob
Za vrnitev imamo na voljo isto pot, lahko pa malo naprej prečkamo strugo potoka in prispemo do makadamske ceste, ki vodi na Pokojišče, kamor naj bi z izhodišča pri gostilni prispeli v dveh urah. Toda še pred Pokojiščem lahko krenemo čez Hudičev zob, kjer sem se vrnil tudi jaz, saj je z zoba, ki ne nosi zaman svojega imena, čudovit razgled na okoliške zaraščene hribe. Na pot, kjer sem se vzpenjal, sem se vrnil tik nad tretjim slapom, od koder sem hitro prišel nazaj. Pot z 220 metri višinske razlike naj bi planincem vzela najmanj dve in največ tri ure, jaz pa sem z njo, verjetno tudi zaradi mraza, opravil še nekoliko prej. Dolina, kamor skoraj nikdar ne posije sonce, skoraj ne more razočarati – ne pozimi in še manj poleti, ko je lahko temperatura celo deset stopinj nižja kakor v Ljubljanski kotlini oziroma na barju.
