Čeprav je Landmannalaugar precej oddaljen od krožne ceste 1 in odprt nam smrtnikom le nekaj mesecev na leto, je ena najbolj obiskanih turističnih destinacij v notranjosti Islandije. Če so razmere ugodne v začetku julija, se vije po cesti precej džipov in gorskih avtobusov skozi jalovo, skoraj nezemeljsko pokrajino proti oazi Landmannalaugar, ki je obdana s svetlimi rumenkastimi gorami.
Ko se peljemo skozi puščavsko pokrajino v notranjost Islandije, dobimo občutek, da človek na spada semkaj. Zato ni nič čudnega, če so se Islandci v prejšnjih stoletjih bali iskati ovce v tej divjini. Nekoč so verjeli, da je to področje skrivališče neusmiljenih razbojnikov.
Pot se vije skozi puščavo črnih polj lave in rjavih vzpetin in vodi do nežne mahovite pokrajine v okolici jezera Frostastadavatn. Tukaj takoj začutimo, da smo prišli na posebno mesto na Islandiji. Nedaleč stran nas pozdravita še dva čudovita kraterja, da pa vemo, da gre za pravo avanturo, pa na koncu prečkamo še dve globoki, hitro deroči ledeniški reki in vstopili v dolino Landmannalaugar, ki je obdana z barvnimi riolitnimi gorami in golimi skalami ki so ujete v barvnem spektru med rumenooranžno in črno barvo.
Za nekdanje pastirje je bila to varna rajska oaza zelenja in toplote. In takšna se je zdela tudi meni, kljub temu, da je bila v dolini pisana množica raznobarvnih šotorov in dolga vrsta japonskih in korejskih štiripogonskih terenskih vozil.
Pokrajina je mestoma podobna skoraj Sahari, kljub darežljivih progam snega, povsod navzoče vode in nežno dvigajoče vodne pare. Vtis puščave dajejo predvsem sipinam podobni hribi, jarki in žlebovi v obliki suhih puščavskih rek in predvsem odsotnost zelene barve.
Ponekod drugod po Islandiji je lahko temna, neobdelana in pusta vulkanska pokrajina srdita, čemerna in negostoljubna, toda tukaj pri Landmannalaugarju so elementarne sile zemljo raztrgale, razklale in razcepile in ustvarile nekaj izredno in nenavadno lepega. To je izbruh in eksplozija barv v valoviti in nazobčani pokrajini različnih oblik in vzorcev.
Najbolj slikovita gora naravnega rezervata Fjallabak je Brennisteinalda. Ne vem, če je moja predstava pravilna, ampak v imenu vseeno zaznamo dve germanski oz. nemški besedi. Brennen, pomeni po nemško goreti, Stein pa je kamen. In res, gora ima podobo gorečega kamna. Pot do vrha do izjemnih slikovitih razgledov nas vodi preko črne lave do fumarol in vročih vrelcev, kjer lahko začutimo vonj žveplovodika. Poleg kampa leži tudi majhen topel potoček.
Dejansko se v tolmunu zmešata vroča in hladna voda, prav zanimiv pa je tudi sprehod po toplem potoku. Pod nogami boste začutili vroče in hladne vrelce. Kopanje se zelo prileže po morda tudi samo nekajurni hoji po tej izjemni pokrajini. Pastirji so ga uporabljali za namakanje že v prejšnjih stoletjih. Nadeli so mu ime Landmannalaugar kar pomeni enako kot topli bazen za ljudi iz dežele.
Na splošno je vegetacija revna v naravnem rezervatu Fjallabak, toda ob topli reki pri Landmannnalaugarju doseže bujnost na nadmorski višini 590 metrov skoraj takšno kot v nižavju ob morju. Tako je zelena preproga okrašena s cvetovi regrata, detelje, zlatice in arktičnega bombaža.
Od tod pa se lahko podamo po eni najbolj posebnih poti našega planeta – Laugavegurin. V štirih dneh iz slikovitega Landmannalaugarja v zeleno dolino Torsmork.
Landmannalaugar je tudi začetek ali pa konec ene najlepših pešpoti našega planeta – Laugavegurin – poti toplih vrelcev. Skozi polje črne lave in mimo vročih sulfatar se povzpnemo pod vznožje najslikovitejše gore na Islandiji – Brennisteinsalde. Pogledi na barvno paleto gora se lepšajo z vsakim višinskim metrom. Večino vzpona opravimo v prvi uri in pol, potem pa pridemo na bolj planotast svet. Na poti do najvišje točke poti lahko občudujemo številna področja vročih vrelcev, mogočne ledenike v ozadju, polja plovca …
Če skrenemo stran s poti, lahko pridemo do najbolj zanimivega polja vročih vrelcev ter do najglasnejšega gejzirja ob poti, Storihverja. Preden se spustimo do koče se sprehodimo še po najlepšem obsidianu na Islandiji na področju Hrafntinnusker. Če je vreme lepo bo z lepimi razgledi poplačan sprehod do ledenih jam Ishellir, kjer so kontrasti med ledom in ognjem med najbolj izrazitimi na Islandiji. V ozadju kraljuje vulkan Hekla, pred njim pa izjemno polje vročih vrelcev. Tukaj se konča običajno prvi dan.
Drugi dan nam pride v obzorje mogočen ledenik – Myrdalsjokull. Večji del poti se vije po barvih riolitih. V ozadju pa že zaznamo črn svet lave in bele ledenike. Preden prispemo do naslednje koče ob jezeru Alftavatn, nas čaka še ledeno hladno doživetje, prečenje ledeniške reke. Popoldne jo lahko mahnemo na kakšen hrib v okolici, vržemo lahko karte, preberemo kakšen odlomek iz kakšne knjige, zaigramo partijo šaha…
Tretji dan nas vodi pot od jezera Alftavatn proti dolini Hvangill. Čakajo nas dve prečenji ledeniških rek. Hodimo po črni lavi, kot da bi bili v puščavi. Tisti, ki imamo malo smisla za orientacijo, zavijejo malo stran s poti in se popolnoma približajo ledeniku Entujokull, kjer lahko opazujete globalne klimatske spremembe dobesedno v živo. Od koče se je vredno še sprehoditi do slikovitega in 200 metrov globokega kanjona.
Zadnji dan čaka popotnika sprva nekaj zanimivih sotesk, prav tako pa se odprejo pogledi na ledenike. Pokrajina postaja bolj zelena, preden pa preispemo do cilja v dolino Torsmork pa čaka pohodnika še ledeno hladno doživetje, prečkanje reke Tronga.
Torsmork je z gozdom in cvetjem poraščena ledeniška dolina. V njej je vredno ostati še vsaj en dan, se povzpeti na okoliške vrhove in absorbirati lepoto ledenikov, s snegom pokritih gora in opazovati nenavadne formacije iz lave.
Obiščite www.ravbar.org, posebna potovanja po vsem svetu.
