Iz Stahovice nas do vrha loči dobra ura zmerne hoje oziroma 400 metrov višinske razlike. Če se po makadamski cesti odpeljemo više proti Praprotnemu, si lahko pot skrajšamo tudi za pol ure. Le prostora za parkiranje je malo. Glavna pot vodi kar po makadamski cesti, ki se šele nad Praprotnim spremeni v ozek kolovoz, ki odvrne večino voznikov jeklenih konjičkov. A z nekaj domišljije si lahko v spodnjem delu med ovinki utremo že shojene bližnjice. Zgrešiti ne moremo.
Zgoraj nas presenetita kar dva zvonika. Tisti, ki se drži današnje cerkve iz sredine 15. stoletja, je starejši in je stal že v času prve romanske cerkve. Drugega ob stari mežnariji so postavili kasneje in je samostojno stoječ. Poleg cerkve je osmerokotna kapela, nekoliko više ob pobočju pa še bolj skrivnostna cerkvica sv. Petra, skromna in sramežljiva brez svojega zvonika, a z lepo poslikanim lesenim stropom, ki ga žal še nisem videl.
Tu mimo je vodila stara tovorniška pot na Podvolovljek in od tam v Luče že v srednjem veku, zato so gornjegrajski menihi poleg cerkve postavili zavetišče, ki so mu rekli gostinjec. Takrat so bile v stari cerkvi sv. Primoža in Felicijana še shranjene relikvije obeh mučencev, ki jih je oglejski patriarh prinesel iz Koroške. Cerkvica je bila priljubljen romarski cilj, verjetno tudi zato, ker so gori podeljevali odpustke. V času turških napadov, ko so si kmetje iz Črne okoli cerkve postavili protiturški tabor, so relikvije prenesli v Kamnik, kjer so še danes, razen manjšega dela, ki je še vedno shranjen v nekdanjem domu. Turški roparji so v te kraje pridivjali leta 1469 in 1471. Nekoč so prišli že visoko pod cerkev, a božja previdnost je kmete rešila suženjstva in smrti: tam, kjer danes stoji ob poti manjša od obeh kapelic, so se po legendi obrnili nazaj – zakaj, nimam pojma. Druga legenda pa govori, da se je splazilo plazišče ravno, ko so ga prečkali Turki.
Še več zanimivih zgodb kroži o Sv. Primožu, zato je najbolje, da si v knjižnici izposodite knjigo Vilka Rifla Dolina Črne in njeni prebivalci. Naj vas samo še potolažim, da je zgoraj prav dober razgled na Ljubljansko kotlino, a računati morate s soncem v oči. Na vzhodu se visoko nad hribom svetlika vasica Gozd, čez drevesa pa lahko pokukate tudi v tesno zaprto dolino Črne. Ob cerkvi sv. Primoža in Felicijana je več klopi, kjer je lahko ob toplih sončnih žarkih prijetno toplo tudi sredi zime. V stari mežnariji je tudi okrepčevalnica, kjer konec tedna postrežejo s prigrizki in pijačo.
