Paul Auster, čigar Leviatan je v prevodu Majde Kompare izdala Mladinska knjiga, je bolj kot pisatelj zaenkrat najbrž znan tukajšnjim ljubiteljem filma, saj je med drugim napisal scenarija za kultna filma Dim ter Moder v obraz, v katerih se okrog trafike, ki jo vodi Harvey Keitel, zbirajo različni obrazi newyorškega vsakdana, ki jih usoda vodi od enega komičnega zapleta s trpkim priokusom ali obratno, k drugemu. Nekaj manjši uspeh je požel z lastnim filmom Lulu na mostu, ki smo ga imeli prav tako priložnost videti v domačih kinematografih.
Nedvomno velikega svetovnega avtorja, katerega veličino moramo pri nas še odkriti, v svetu pa ga imajo nekateri tudi za kontroverznega, zato tokrat izjemoma predstavljamo z dveh zornih kotov, skozi pogleda dveh sodelavcev Sončka, hkrati pa navdušenih bralcev in občudovalcev njegovega dela.
Uroš Črnigoj: STRANSKI UČINKI SVOBODE
Paul Auster, leta 1947 v Newarku rojeni ameriški pisatelj, ima vsaj tri skupne točke z legendarnim rojakom Ernestom Hemingwayem. Prvič, druži ju podobno skop, stvaren, neizumetničen, skorajda žurnalističen slog, ki ga odlikuje mojstrski posluh za napeto pripovedovanje navidez povsem vsakdanjih zgodb, v minus pa mu gre šteti, če seveda lahko verjamemo literarnim kritikom, občasno pomanjkanje fokusa, kar naj bi bilo posledica hitrega in površnega ustvarjanja, ko so pisateljema za ovratnik dihali skrajni roki urednikov in založnikov. Drugič, oba literata sta zaradi “filmične narave” svojega pisanja nemudoma postala kultno čtivo ameriških filmarjev: spomnite se le ekranizacij Hemingwayevih besedil Starec in morje, Komu zvoni in Sneg na Kilimandžaru, ki jih je v 40-ih in 50-ih naplavilo iz Hollywooda, in po drugi strani briljantnega neodvisnega celovečerca Dim, ki ga je leta 1995 po Austerjevem izvirnem scenariju posnel hongkonški režiser Wayne Wang.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=SUhGvAY9fM4[/youtube]In tretjič, tako Hemingway kot Auster sta izjemno rada potovala po svetu: prvi je pustil sledi v Španiji, Italiji, Parizu in Afriki, drugi pa v Španiji, Italiji, Parizu in na Irskem. Toda – in tukaj nastopi velikanska prelomnica med avtorjema – če je Hemingway vse svoje najboljše romane in novele lociral tostran Atlantika (na soško fronto, v čas španske državljanske vojne, med “zelene griče Afrike”, itd.), potem Auster ostaja trdno zakoreninjen na svoji strani Velike luže. Romani Paula Austerja so intrigantne sociološko-filozofske študije sodobne ameriške 
stvarnosti, melanholični portreti povprečnih ali rahlo nadpovprečnih Američanov, ki si še niso prišli na jasno glede statusa svoje svobode: če jo imajo, potem ne vedo, kaj naj z njo sploh počnejo, če pa je nimajo, je to v nasprotju z načeli njihove domovine, ki velja za mater moderne demokracije. Auster je, skratka, neusmiljen vivisektor ameriške (vele)mestne družbe in psihiater njenih ranljivih, osamljenih posameznikov.
Roman Leviatan, v izvirniku izdan leta 1992, je prvoosebna pripoved pisatelja Petra Aarona, nekakšnega Austerjevega alterega (poleg identičnih začetnic in iste letnice rojstva ne gre prezreti tudi imena Aaronove žene Iris, ki je palindrom imena Austerjeve žene Siri Hustvedt). Ko Aaron poleti 1990 izve, da je v Wisconsinu v nesreči med sestavljanjem bombe umrl nek neidentificiran moški, verjetno kak terorist, tedaj sklene, da bo svetu povedal resnico o tem moškem, še preden bi policija in FBI ugotovila, za koga gre, in za vse večne čase omadeževala ugled umrlega. Aaron je iz več razlogov prepričan, da je v eksploziji razneslo Benjamina Sachsa, njegovega dobrega prijatelja, prav tako književnika, s katerim sta se poznala več kot petnajst let in ki mu je ob njunem zadnjem srečanju razodel svojo strašno skrivnost, skrivnost, za katero je odsihmal vedel le še Aaron.
Knjiga, s katero želi Aaron svetu pojasniti, kakšen človek je bil Sachs v resnici, in ki jo bo, kot pravi, objavil le v primeru, če bodo Sachsovo identiteto razkrinkali, v nasprotnem primeru pa bo skrivnost preprosto obdržal zase, pa je prav ta, ki jo beremo, torej Austerjev Leviatan. Z imenitnim občutkom za doziranje nenadejanih razodetij in z dodelano psihologizacijo karakterjev Auster vešče krmari med Scilo trivialne in Karibdo visoke literature, s čimer naredi svoj roman zanimiv tako za širše kot tudi za bolj specializirano bralstvo.
In kot vsako kvalitetno književno delo ima tudi Leviatan svoje sporočilo, izkristalizirano v dveh simboličnih podobah: najprej je tu Leviatan, biblijska pošast, kot simbol absolutne oblasti, ki v imenu reda in miru žre svoje državljane, ob njem pa še Kip svobode, “novi kolos”, ki v newyorškem pristanišču že sto let pozdravlja množice priseljencev in jim z baklo osvetljuje pot v novo življenje. Vsoto teh dveh metafor lepo povzame stavek, ki ga na praznovanju zahvalnega dne izreče Sachs: “Spoznal sem, da je svoboda lahko nevarna. Če ne paziš, te lahko ubije.”
Aleš Čakalič: KAJ SE SKRIVA POD AMERIŠKO PREPROGO?
Paul Auster je eden izmed največjih živečih ameriških pisateljev, ki se je že za življenja najverjetneje neizbrisno zapisal v zgodovino svetovne književnosti. Dela kot so Newyorška trilogija, Glasba naključja, Mesečeva palača, Knjiga iluzij in druga zaenkrat še čakajo, da se jih lotijo slovenski prevajalci, ki bi predstavili tega izjemnega avtorja bralcem. Storjen pa je bil že prvi korak, prevod Leviatana.
Auster slovi predvsem kot mojster prikazovanja težkih situacij in dilem, v katerih se čustva junakov znajdejo na najtežjih preizkušnjah, svoje romane pa praviloma zastavlja kot obsežne življenjepise izmišljenih oseb, ki so podloženi s širšim ozadjem oziroma filozofsko in pisateljsko zaokroženo podobo ameriške družbe.
Leviatan je eden izmed tistih zapletenih in večplastnih velikih romanov, ki uspevajo razkriti povezave med različnimi platmi življenja, za katere običajno še slutimo ne, da imajo kaj opraviti druga z drugo. Lahko ga imamo tako za roman o sodobni Ameriki, za zgodbo o prijateljstvu, o pisateljskem poklicu, pa tudi o temnih plasteh v človeški duši, ki marsikoga ob ustreznih okoliščinah lahko pahnejo v najbolj nenavadne življenjske zaplete.
V Leviatanu je v ospredju prijateljstvo med dvema pisateljema, od katerih je eden uspel, drugi pa propadel, je torej v nekem smislu pripoved o dveh različnih svetovih, ki nekaj časa tečeta po istih tirnicah, nato pa se na videz za vedno ločita, a bo povezava med njima pravzaprav ovekovečena za večnost. Kaj imata skupnega Ben, nekdanji oporečnik, ki ni hotel iti v vojsko in kritik pomanjkljivosti ameriškega sistema, ki zaživi živahno in nepredvidljivo življenje samosvojega literata in misleca ter dokaj neizkušen mlad pisatelj Peter, ki se prebije do uspeha z močjo, ki mu jo vlivajo vztrajnost, trdo delo in ljubeča žena, torej podoba idealnega življenja v pravem ameriškem slogu? V bistvu ogromno. Njuno prijateljstvo je tako tesno, da si na neki točki nevede delita celo ženo enega izmed njiju, a se zaradi tega ne spreta. Zdi se kot da sta skupaj zato, da sta si v oporo in da rasteta drug ob drugem tudi kot umetnika, pri čemer črpata iz svoje različnosti.
In ravno ko se zazdi, da se bo Ben, ki je pred časom pomagal Petru iz krize ob razpadu zakona, tudi sam prebrodil svojo globoko življenjsko krizo, v kateri se je znašel skorajda po spletu usodnih naključij, in napisal svoje veliko delo, ki ga bo zapisalo med nesmrtne, se vmeša še eno, najusodnejše naključje, ki prelije kapljo čez rob. Ben namreč v samoobrambi ubije človeka, za katerega se izkaže, da je bil najverjetneje levičarski terorist in človek zelo podobnih nazorov kot jih ima sam. V prizadevanju, da bi se odkupil, ker njegovo življenje nikdar ni imelo vsebine, kakršno si je želel in s katero bi spreminjal svet, pa tudi v prizadevanju, da bi se odkupil za smrt, ki jo je povzročil, Ben prevzame novo identiteto in iz njegove slabe vesti zrase Fantom svobode, slaba vest Amerike.
Auster, katerega pisanje razkriva senčne strani opevanega ameriškega načina življenja, v prvi vrsti opozarja na zapletenost človekovega mišljenja in čustvovanja in potrebo njegovih junakov (ki so ponavadi veliko prezgodaj odrasli in živijo brez iluzij), po višjih ciljih, ki pogosto ostane neizpolnjena, kar s seboj nosi nepredvidljive posledice. Austerjevi romani sodijo med najbolj vrhunske in izzivalne v svetu ta hip.
