Takole je med zimovanjem na gradu Nadlišek pisal o Bločanih Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske. Menil je, da so si dilce izmislili v Metuljah. Dobrih 150 let kasneje je o smučeh kot o praktičnem pripomočku pisal tudi bloški duhovnik Jožef Bevk. Bločani so smuči uporabljali za vsakdanja opravila. Predstavljam si jih, da so se v snežnem metežu prebijali po celem snegu ali v lepem vremenu hiteli k maši ali v gostilno ter si od daleč mahali in klicali prek zasneženih polj. Menda so tudi mrtvece prevažali na smučeh. Niso smučali prav hitro, čeprav je Valvasor tako videl, ali pa je celo malo nakladal. Večinoma so drsali po celem snegu, zato so smuči široke, da se ne udirajo.
Smuči je znal zakriviti vsak dober gospodar
O izdelovanju smuči sem se pogovarjal z Janijem Rotom, ki nadaljuje očetovo tradicijo izdelovanja smuči, ki jo je začel leta 1957.
Bločani so nekdaj uporabljali les, ki jim je pač prišel pod roko – bukovino, javor, najraje pa jesen, ki je bil primerno prožen. Ko so les odrezali na pravo dolžino, so en konec dobro namočili v velikem loncu, kjer so sicer kuhali repo za svinje. V vroči vodi so kuhali les dve, tri ure, da se je zmehčal in so ga lahko zakrivili v tako imenovanih rojtlah. Hkrati so morali paziti na pravilno uravnoteženost smuči, da se ob drsanju s krivinami ne bi zapikovale v sneg. Zaključke dilc je vsak gospodar drugače urezal; nekateri kar naravnost, drugi v dva roglja, tretji postrani … Kadar so namreč prišli v gostilno ali k maši, je bilo na zid prislonjenih veliko parov smuči in z različno porezavo so poskrbeli, da so se med seboj ločile.
Stremena smuči so bila sprva pletena iz vrbovih šib, kasneje pa so uporabljali odsluženo usnje. Za podlago pod stopalo so na les pribili nedrsečo klobučevino s starih klobukov. Obuti so bili kar v gojzarje, ki so jih uporabljali za delovno obutev. Med smučanjem so se dilce navzele vlage in se začele ravnati, zato jih je dober gospodar vedno znova krivil. Vseeno so takšne smuči vzdržale po deset ali petnajst let.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=dfsQyfq42lk[/youtube]
O športni smučariji na Blokah
Potem ko so domačini z Blok in Vidovske planote več stoletij smučali zaradi nuje, ker drugače pozimi pač ni šlo, je Heinrich Schollmayer, oskrbnik gradu Snežnik, konec 19. stoletja že ustanovil smučarski klub. Smučarijo kot šport pa so začeli na Blokah razvijati za časa Kraljevine Jugoslavije. Rudolf Badjura, pohodnik, planinec in literat, se je v vojski prvič srečal s smučmi, ki jih je v začetku tridesetih let pripeljal na Bloke, kjer so razvili pravo turistično dejavnost. V Novi vasi so od smučarjev dobro živele kar štiri gostilne, čeprav menda niso niti kurili v sobah. Težavo so reševali z velikimi likalniki, tako težkimi, da sta jih morali upravljati dve hišni pomočnici. Ta gigantski peglajzn so napolnili z žerjavico in dodobra polikali posteljo, da so jo segreli vsaj za nekaj trenutkov, dokler ni gost zaspal.
Alpsko smučanje so skušali oživiti tudi po vojni. Okrog leta 1970 so na Liscu (872 m) celo postavili vlečnico, ki pa zaradi težkega, za družine neprimernega terena, ni nikoli zaživela. Menda je obratovala le nekaj ur. Po propadu alpske inačice smučanja so se raje lotili nordijskega, ki je tradicionalnemu bloškemu smučanju seveda bliže. Še danes so tekaške proge, če vreme to le omogoča, urejene brezhibno, tudi v dolžini 20 kilometrov in to za obe tehniki, drsalno in klasično. Žal pa so zime v zadnjem času slabe in tradicionalni Bloški teki, ki potekajo že od leta 1975 je lansko leto celo odpadel! Zime so, kot pravijo starejši domačini, slabe že trideset let!
Muzej bloške smučarske kulture
Že dolgo si želijo muzej, ki bi na primeren način predstavil kulturo starosvetnega smučanja in ki bi bil hkrati razpoznaven znak Blok. Vizija turističnega društva je napredna: želijo si moderne ustanove, saj muzeja ne razumejo kot togo znanstveno institucijo, ampak kot sodoben turistični proizvod in pridobitno dejavnost. Muzej bi radi uredili v arhitekturno sodobnem objektu, ki je sam po sebi umetnina in ki bi obiskovalce pritegnil že s svojo pojavo, v notranjosti pa bi poleg zanimivih zbirk, projekcij ipd. ponudil tudi zabavo in turistične informacije. Hkrati bi pridobili prepotrebna delovna mesta, ne samo v muzeju, ampak tudi v ostalih turističnih dejavnostih, ki bi se razvile kot posledica novega produkta. Vizija je vsekakor pogumna. Planinski muzej v Mojstrani je podoben projekt in ker je že v zaključni fazi, so optimistični tudi v TD Bloke. Osemdeset odstotkov sredstev pričakujejo od evropskih skladov, ostalo pa bi morali nabrati sami, pri čemer apelirajo na občino Bloke. Muzej bi dali potem v neprofitni najem pojetju, ki bi z njim gospodarno upravljalo.
