Že trije zadnji festivali so poudarili vse prej navedene potrebe in tudi že oblikovali jasne predloge in usmeritve. Žal brez ustreznega odziva države.
Družba vseh generacij sloni na komplementarnih vlogah starejših, zato moramo prerasti njihovo diskriminacijo in socialno izključenost. 
Ko govorimo o starejših, moramo hkrati obravnavati in upoštevati življenjske razmere vseh generacij, da bi bile rešitve prave in dolgotrajnejše. Temeljno vprašanje, povezano z zagotavljanjem razmer, ki bodo ohranjale medgeneracijsko sožitje in solidarnost tudi na družbeni ravni, ob zaenkrat še prikritem konfliktu med generacijami, na katerega moramo odgovoriti, je torej: kako doseči, da nobena generacija ne bo imela občutka, da ena živi od druge.
Koncept aktivnega staranja ni omejen na ohranjanje zdravja s telesnimi aktivnostmi. Aktivno staranje je povezano s trajno udeležbo v socialnem, gospodarskem, kulturnem, duhovnem in civilnem življenju. Celotna družba nosi odgovornost za to, da ponudi priložnosti za aktivno staranje. Svetovna zdravstvena organizacija definira aktivno staranje kot proces optimiziranja priložnosti za zdravje, participacijo in varnosti, da bi izboljšali kakovost življenja starejših. 
Tudi definicija Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj razbija stare stereotipe o staranju: Aktivno staranje se nanaša na zmožnost starajočih se ljudi za produktivno življenje v družbi in gospodarstvu.
Dejavna starost je splošen okvir za starejše ljudi v Evropski skupnosti. Po upokojitvi naj bi ljudje zaživeli v novih oblikah dejavnosti in aktivnosti koristnih za družbo. Človek se v tretjem življenjskem obdobju ne more odreči novim izzivom, postavlja naj si cilje, dovolj zahtevne, da jih doseže z naprezanjem. Dejavna starost poraja potrebne napetosti, z njimi ohranjajo starejši svoje fizično in psihično ravnotežje in ostanejo živ člen družbe. K dejavni starosti spada tudi sodelovanje pri družbenem odločanju.
Brez starejših je odločanje enostransko in rešitve samo delne.
Enakomerno med vse generacije porazdeljena družbena moč je cilj sodobnih družb. Definicija starosti se spreminja, in sicer v teorijah družboslovcev, pa tudi v besednjaku politikov ter v medijih. Ena najpopularnejših besed je postala skovanka “aktivno staranje”, ki predstavlja nasprotje starosti kot odvisnemu, pasivnemu obdobju življenja.
V Sloveniji si stroke, država in civilna družba vsaka po svoje razlagajo in razumejo aktivno staranje. Slovenski raziskovalci temu fenomenu ne posvečajo dovolj pozornosti. Še manj (ali skoraj nič) jo namenjajo podaljševanju aktivnega poklicnega obdobja. 
Skratka ni relevantnih raziskav o dejavni starosti. Tudi za uresničevanje začrtane politike zaposlovanja starejših nimamo nujno potrebnih uporabnih raziskav. Problematika aktivnega staranja je izrazito interdisciplinarne narave. Pri nas se strokovnjaki različnih ved na socialnem in drugih področjih še niso naučili sodelovati. V okviru operativnega programa razvoja človeških virov bodo nujno potrebne raziskave za izvedbo posebnih programov za odpravo diskriminacije na trgu dela in pri zaposlovanju. Potrebne bodo tudi za pripravo ukrepov za zaposlovanje starejših, za spodbujanje prenosa znanja na druge generacije in za povezanost z delovnim upokojevanjem.
Država nima ustreznih odgovorov glede stanja, zlasti pa napredka na področju aktivnega staranja. V Sloveniji zaostajamo za zavezami Regionalne izvedbene strategije, sprejete v Madridu 2002. Slovenska nacionalna strategija skrbi za kakovostno staranje ni pisana z vidika uporabnikov, predvsem pa ji ne sledijo izvedbeni akti. Med drugim se že tretje leto piše strategija aktivnega staranja. 
Prepričanje, da je v okviru čiste ekonomije mogoče v celoti razrešiti problematiko dela, je zmotno. Zaradi nedela so posledice ekonomsko in družbeno še hujše: negativen vpliv na kulturo sožitja med ljudmi, izobčenost iz družbenega življenja.
Odnos do starejših postaja v Sloveniji včasih prav sovražen zaradi napačnega prikazovanja starosti in bremen pokojnin. Potrebno je bilo končno pristopiti k posodobitvi zastarelega pokojninskega sistema. Starejši se čutijo odrinjeni od razvojnih vprašanj na lokalni in državni ravni in tudi v okviru ES. Šele v tem letu vlada in drugi vabijo v delovna telesa tudi reprezentančne predstavnike starejših. Malo je narejenega za izobraževanje starejših hitro se spreminjajoči družbi. Nova strategija vseživljenjskega učenja je pozabila na upokojence. Država še ni sprejela mehanizmov za promocijo nestresnega in stopenjskega odhajanja v pokoj, niti ni odpravila diskriminacijske zakonodaje pri zaposlovanju starejših in upokojencev ter raziskovalni dejavnosti.
Festival za tretje življenjsko obdobje je daleč pred državo pri razumevanju celostne problematike in nujnem sodelovanju vseh vladnih resorjev in vseh strok na področju kulture staranja in starosti. Državo opozarja že pod različnimi vladami na njeno prepočasno odzivanje na vseh treh ravneh pri uresničevanju vitalnih vprašanj kakovosti življenja starejših.
Stereotipi o staranju in starosti ter starostne diskriminacije niso odpravljeni niti omiljeni. Ni še v zavesti, da starost ni fatalna, temveč izziv.
