Cvetoče Firence – 1. del

Preberite si tudi drugi del prispevka Cvetoče Firence.

David na Piazzale Michelangelo seveda ni tisti pravi, ki ga je v začetku 16. stoletja iz belega marmorja izklesal eden od največjih kiparjev na svetu, Florentinec, čeprav rojen v Arezzu, Michelangelo. Originalni David je že več kot sto let na varnem v Galleria Accademia. Na varnem? Kolikor toliko. Leta 1991 ga je s kladivom napadel duševni bolnik, prek petsto let star kip pa je tudi sicer že precej načel zob časa. Šele pred kratkim so našli pravi način za čiščenje snežno bele površine Davidovih mišic – voda bi namreč kamen z drobnimi špranjicami poškodovala. Repliko kipa kralja Davida lahko, kot še številne ostale znamenite renesančne skulpture, opazujete na Piazza della Signoria pred palačo Vecchio. A ne pozimi – takrat je bil na najino veliko žalost pred vremenskimi vplivi zaščiten z leseno hiško. Tako nama je preostal samo bronasti David na trgu nad mestom.

Bronasti David nad Firencami
Bronasti David nad Firencami

Cvetoča

Julij Cezar je ob reki Arno osnoval vojnim veteranom namenjeno naselbino, poimenoval jo je Florentia, Cvetoča. Kotlina med toskanskim gričevjem na poti, ki je povezovala stari Rim s severnimi provincami, je res vzcvetela in postala živahno trgovsko mesto. Ostrogote so pregnali Bizantinci, slednje pa Franki pod vodstvom Karla Velikega, ki je osnoval Vojvodino Toskano, sprva s prestolnico v Lucci, okoli leta 1000 pa v Firencah. Cvetoča je spet vzcvetela. O bogastvu tistega časa priča ena od najstarejših zgradb v mestu – Krstilnica sv. Janeza (Battistero di San Giovanni) na osrednjem florentinskem trgu Piazza del Duomo. Vrata krstilnice so dodelali kasneje, najznamenitejša so bronasta Rajska vrata, kot jih je poimenoval sam Michelangelo, ki pa ni bil avtor tega spomenika, ki naj bi pomenil začetek renesanse. Zgrešiti teh vrat ne morete, ker je pred njimi vedno gneča, čeprav so zgolj kopija originala, ki je danes shranjen v Muzeju katedrale (Museo dell’Opera del Duomo), ki hrani tudi ostale originale okrasnih elementov katedrale.

02-battistero-di-san-giovanni
Krstilnica je med najstarejšimi stavbami v mestu

Krstilnica je danes dobesedno v senci gromozanske kupole in njenega zvonika. Baziliko Santa Maria del Fiore so začeli graditi konec 13. stoletja, zadnja dela na kupoli pa so opravili šele leta 1436. Gradnja je torej trajala kar 140 let! Giottov zvonik, Campanile di Giotto, je visok slabih 85 metrov in lahko se povzpnete nanj. Ali pa na trideset metrov nižjo kupolo, ki je obiskovalcem še bolj pri srcu. Če se vam seveda ljubi čakati v vrsti. Za razgled nad mestom je sicer skoraj bolj privlačen Piazzale Michelangelo. Preprosto zato, ker tako vidite tudi … katedralo.

Zibelka renesanse

V času gradnje gotske katedrale z barvitimi elementi iz carrarskega belega, peraškega zelenega in sienskega rdečega marmorja so mestni državi Firence praktično že vladale trgovske družine, med najpomembnejšimi sta bili družini Strozzi in Albizzi, ki sta obogateli z industrijo volne. Klasične aristokracije, v nasprotju s preostalo Evropo, praktično ni bilo. Razmerja moči so se nekoliko spremenila po veliki evropski kugi, ko so na čelo prišli Medičejci, pionirji bančništva. Politično zaledje so našli v samem papežu, ki je bil njihova pomembna stranka. V njihovem času so postale Firence menda celo najbogatejše evropsko mesto, pa še umetniška prestolnica, kjer se je rodila renesansa. Lorenzo Medičejski je bil velik mecen umetnikom Michelangelu, Leonardu da Vinciju in Boticceliju. Michelangelo je bil še posebej blizu Lorenzovi družini, v njihovi palači je bival in z njimi obedoval. Ko je Lorenzov naslednik Piero II. v strahu pred močjo francoske vojske popustil zahtevam kralja Karla VIII. Prijaznega, je bilo medičejske vladavine prvič konec.

03-catedrale-santa-maria-del-fiore
Florentinska katedrala

Na oblast se je povzpel menih Girolamo Savonarola, puritanec, in v mesto umetnosti prinesel mračnjaštvo. V svojih skrajnostih se ni ustavil le pri smrtni kazni za prešuštnike ali prepovedi homoseksualnosti, ampak je meščanom celo zasegal privatno premoženje, ki bi lahko nakazovalo na razvrat. Z obtožbami o korupciji v Vatikanu se je zameril tudi papežu, Florentinci pa so imeli njegove vladavine dovolj po štirih letih, ko so ga sežgali na grmadi. Renesančna kultura, ki je v Savonarolovih časih veljala za grešno, je spet dobila svojo veljavo. Medičejci so se vrnili za kratko, meščani so njihovo vlado kmalu spet vrgli, a po nekaj letih so se dokončno vrnili in postali celo veliki vojvode Toskane za točno dve stoletji. Ko se je njihova vladavina končala, pa je Toskana pripadla avstrijski kroni do leta 1861, ko je postala ena od provinc na novo oklicane Kraljevine Italije. Štiri leta kasneje so postale Firence prestolnica Kraljevine, naslov so odvzele Torinu. Oblasti so se lotile prenove mesta, ki naj bi se s širšimi ulicami moderniziralo. To obdobje danes smatrajo kot katastrofo, sploh zato, ker je prestolnica že nekaj let kasneje postal Rim.

Zvečer so zlatarne na Ponte Vecchiu zaprte, vrvež pa ne pojenja
Zvečer so zlatarne na Ponte Vecchiu zaprte, vrvež pa ne pojenja

Stari most

Med 2. svetovno vojno, ko so Firence okupirali Nemci, so nameravali porušiti vseh pet mostov. Štiri so tudi v resnici razstrelili, kasneje so jih ponovno zgradili, najstarejšega, najslavnejšega in nedvomno tudi najlepšega pa je z dekretom v zadnjem hipu rešil Hitler. Ponte Vecchio se mu je menda zdel enostavno prelep. In res je že od daleč, z vrha griča, nekaj posebnega. Ko se sprehajate po Via por Santa Maria, vrveči ulici s trgovinami na levi in desni, in slednjič pripešačite na Ponte Vecchio, lahko sprva celo spregledate, da ste pravzaprav prikorakali na most. Z obeh strani je pozidan, z zlatarnami v malih lokalih praktično ne daje vtisa mostu. Podnevi odprte zlatarne privlačijo velike ženske oči, meni pa je bil most bolj všeč zvečer, ko so bile izložbe zakrite z lesenimi polknicami, življenje pa vseeno živahno. Kjer se most odpre in ponudi pogled na reko, je ulični glasbenik nežno ubiral kitarske strune in kljub tihi glasbi je preglasil ulični vrvež.

Na mestu, kjer je reka najožja, naj bi stal most že v rimskih časih, ko je pomenil glavno prometno žilo na Via Cassia, poti, ki je neposredno vodila v Rim. A prvič ga omenjajo tik pred letom 1000. Večkrat so ga morali obnoviti ali celo znova postaviti. Zanimivo; ko prebiram o zgodovinskih italijanskih mestih, se kar naprej srečujem s porušenimi mostovi. Osnova današnjega Starega mostu pa stoji že od leta 1345. Hiške, ki kot nekakšni izrastki štrlijo iz mostu nad vodo, so zgradili v 17. stoletju.

Stolp palače Vecchio
Stolp palače Vecchio

Stara palača

Ponte Vecchio je pomembno povezoval najpomembnejši mestni stavbi, palači Vecchio in Pitti. Florentinska mestna hiša je bila od nekdaj palača Vecchio, ki se je sprva imenovala Palazzo della Signoria, srednjeveški in renesančni devetčlanski mestni oblasti signoria. Ime »Stara palača« je dobila v 16. stoletju, ko je Cosimo I. Medičejski svojo rezidenco preselil v palačo Pitti na drugi strani Arna. Stavbo, ki je danes med največjimi v Firencah, je, takrat sicer v bistveno manjšem obsegu, zgradil bankir Luca Pitti. Njegov potomec jo je kmalu prodal Medičejcem, ki so jo bistveno razširili in dali za palačo postaviti park Giardino di Boboli.

Florentinski vladarji se že v tistih časih niso radi kazali v javnosti. Da bi se laže gibal med rezidenco v Palači Pitti in vladnimi prostori, ki so bili tedaj v palači Uffizi in palači Vecchio, je dal zgraditi nadzemni Koridor Vasari, ki je reko prečkal po vrhu stavb na Starem mostu, Ponte Vecchiu. Most, na katerem so takrat še prodajali meso, je močno zaudarjal, zato so mesarje v plemiško dobrobit preselili drugam, na mostu pa odprli bankirski družini primernejše zlatarne. Redko kdo pa pozna zgodbo o obrambnem Mannellijevem stolpu (Torre dei Mannelli) na južnem delu Ponte Vecchia. Ko so gradili koridor za Medičejce, je bil stolp seveda v napoto in bi ga bili zrušili, če se družina Mannelli ne bi ostro pritožila. Tako so morali Medičejci koridor zgraditi naokoli. Bodite pozorni na ta stolp!

Trg z najdražjo kavo v mestu je še vedno Piazza della Signoria, kjer lahko črn zvarek pijete s pogledom na visok urni zvonik palače Vecchio, ki je danes, tako kot tudi palača Pitti, preurejena v muzej oziroma galerijo. Od romanske palače Vecchio ne pričakujte pretirane okrancljanosti, nekoliko bolj živahen je le moder marmornat portal nad vhodom, ki so ga dodali v prvi polovici 16. stoletja. Levo od vhoda stoji replika Michelangelovega Davida, desno pa Bandinellijeva Herkul in Kakus. Skrajno levo, na oglu palače, pa je Ammannatijeva Neptunova fontana – že druga Neptunova fontana, ki sem jo občudoval v zadnjih mesecih, in seveda povsem drugačna od berlinske. Tik pred fontano, ki je takrat še ni bilo, so leta 1498 obesili in sežgali klerikalnega tirana Savonarolo.

Preberite si tudi drugi del prispevka Cvetoče Firence.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.