"...Vedel sem, da gospod o montaži nima pojma, zaradi tega sem montažno snemal. Gledala sta Jalovec, jaz posnamem Jalovec. Obrnila sta se proti smučem in šla proti njim, jaz posnamem smuči raznih barv, ki slonijo ob sten, Uležem se na tla in snemam vezi od blizu. Vanje stopi čevelj. Na platnu bo to ogromen čevelj. Zasučem narahlo navzgor..."
Tako opisuje Mako Sajko svoj prvi prijem kamere. Čisto naključno, sredi zasneženega in tihega Tamarja. Pravi da čisto iz jeze, iz nacionalnega ponosa celo. Sledilo je snemanje poroke in prva cenzura – ko se je žena zaprla v kopalnico in ni dovolila vpogleda v intimo lepotičenja.
Badjurova nagrada za življenjsko delo v kinematografiji je leta 2009 pripadla cineastu in mojstru kamere Maku Sajku. Sajko je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih eden vodilnih dokumentaristov pri nas. Njegovi kratki, a polno pomenski dokumentarni filmi, kateri so bili odraz tistega časa so burili duhove ne le v Jugoslaviji, njihov odmev je bilo slišati po celem svetu. Nobena tema mu ni bila tabu, četudi na videz nepomembna ali skrita tematika, njegovo budno oko in bister um sta videla več. Tovarne, ki so zastrupljale okolico (Strupi, 1964), navidezne in prave meje (Kje je železna zavesa?, 1961), izpoved ljudi, katerim sorodniki so naredili samomor (Samomorivci, pozor!, 1967), prostitucija (Slavica exception, 1971) in neokrnjena narava v vsej svoji lepoti (Turnir pri Šumiku, 1965).
Pred kratkim je Filmski sklad izdal DVD z izbranimi dokumentarci Maka Sajka.
Vaša pot je bila klasično filmska, študij filma na AGRFT, pot v Beograd, zaneslo vas je celo v Pariz in München. Od kje ljubezen do dokumentarnega filma?
Po študiju v Ljubljani na AGRFT sem odšel študirati Beograd. Specializacijo sem opravljal pri profesorju Vorkapiću, pokazal nam je, da ni samo igrani film pravi film. Film je bil zanj izpoved in estetsko gibanje na katerega ne vpliva igralec, ter ni odvisen od tehnike, le prečiščen filmski trak, ki ga razumejo vsi. Dokumentarni film je nekakšen preizkus znanja, če zmoreš več.
Svojo kariero ste začeli kot štipendist pri Triglav filmu?
Sodeloval sem pri filmu režiserja Františka Čapa Vesna (1953), kasneje sem bil asistent režije pri filmu Dolina miru (France Štiglic, 1956). Kot asistent sem pomagal pri kar nekaj filmih tistega časa, hkrati pa so prihajale na dan ideje za kratke dokumentarne filme. Na leto sem hotel posneti dva kratka dokumentarna filma, toda filmski sklad tega ni sprejel.
V šestdesetih ste postali nekakšen avantgardist, zanimali so vas tedanji problemi, o katerih se naglas ni govorilo, ali pa se ljudem niso zdela pomembna – ekološka problematika, odnosi med ljudi, etnologija?
Snemal sem dogodke oziroma pojave, ki so se mi zdeli pomembni, o določenih stvareh se ni javno govorilo (Samomorvci, pozor!, Muzej zahteva, 1967), o nekaterih problemih se sploh še ni razmišljalo (Strupi), določene tematike pa so bile še vedno preveč občutljive (Kje je železna zavesa?). Ostale teme so bile preprosto zabavne (Kjer me srbi, tam se čoham, 1968 ter Kje je bil rojen Jacobus Gallus, 1967), druge pa preprosto lepe (Turnir pri Šumiku in Potopljena obala, 1967).
Vaši filmi so bili družbeno kritični, je bil takšen vaš namen, kakšne so bile reakcije in kako ste se spoprijemali z njimi?
Moj namen ni bil kritičen. Moje stališče je bilo, da so gledalci tisti, ki ocenijo vsebino. Jaz pokažem, oni pa zavzemajo stališče, ne vsiljujem in ne obsojam. Ko sem slučajno prebral neko študijo o samomorih, sem hotel to posneti. Sorodniki so hoteli sodelovati, kajti zavedali so se, da so večina krivi sami, način vzgoje, okolica, mladostniki so samega sebe kaznovali zaradi pritiskov. Staršem je bilo zelo žal, pristali so na snemanje, kajti tako so mogoče pomagali ostalim v stiski. Tema je še vedno aktualna in še vedno gane. Ko sem dve leti nazaj videl kot gledalec ta film, sem ga tudi doživel kot gledalec, nisem bil edini v dvorani, kateremu se je orosilo oko. Če je vsebina močna, letnica ni pomembna. Ker pa so bili ti filmi nekomu trn v peti, so bili kaj hitro odstranjeni iz javnih predvajanj, celo na zaslišanja sem moral hoditi.
S filmi ste imeli kar nekaj problemov zaradi cenzure, prepovedi. Kaj pa film Slavica exception, kjer prikazujete mlado prostitutko?
Slavica je bile eden redkih filmov, pri katerem nisem imel problemov, četudi je bila kočljiva tematika. Dekle sem srečal v Kranju, kjer mi je zaupala, kako se preživlja. Sama ideja mi je bila zanimiva, nekakšen sodoben način, kako zaslužiti denar za študij in življenje. Podjetno dekle s planom.
Kakšna pa je zgodba filma Promieskuiteta, kjer se sprašujete o odnosu do ljubezni in spolnosti in kakšne so njihove korelacije?
Ta film je na žalost imel premalo sredstev, nekako ni uspel tako kakor sem si zamislil. V osnovi sem hotel prikazati (ne)zmožnost trajanja ljubezenskega odnosa z enim partnerjem ter kakšne so posledice menjavanja partnerjev – manjko čustev. Zraven bi omenil še film Stopnice ljubezni (1971), pri kateri sama tehnika ni bila primerna za neopazno snemanje – skrita kamera, nismo ujeli prave sinhronosti. Ta dva filma bi nekako vzel kot filma, s katerima nisem bil čisto zadovoljen.
Film Narodna noša je bil eden vaših zadnjih filmov, humorno ste prikazali razvoj noše, nenazadnje je sam film nakazoval – narodna noša za narodov blagor. A vendar so ga prepovedali, čemu?
Nihče ni razumel tega incidenta oziroma reakcije vodilnih. Tudi sama cenzurna komisija ni hotela podati odgovora. Ob razočaranju nad dogodki okoli Narodne noše, preprosto nisem imel več volje ustvarjati, misel, da mi lahko kadarkoli prekinejo oz. prepovejo javno predvajanje novih del je bila preveč prisotna. Toda delati je bilo treba. Sekretariat za kulturo me je povabil k sebi, kot ustanovitelja in vodjo šolske televizije. Ko je bil izdelan program smo ustanovili uredništvo, priključili smo se Zavodu za šolstvo ter tako imeli podporo šolskih izvedencev.
Nekako v tem času pa ste tudi napisali knjigo, priročnik Pogled skozi majhno filmsko kamero, kjer na humorističen, praktičen in življenjski način prikažete kako ravnati s kamero in posnetim materialom?
Knjiga je seveda sedaj iz tehničnega stališča zastarela in neuporabna, takrat pa je neukemu človeku, ki prvič prime kamero predstavljala preprost in učinkovit priročnik kako se spoprijeti s izzivom snemanja, temu je stremelo tudi humorno in preprosto pisanje, dramatični vložki pa so še dodatno popestrili branje. Nemalokrat sem slišal, da je moja knjiga zaslužna za marsikateri dober domači posnetek.
Kot del ekipe pri Zavodu za šolstvo, ki je skrbela za filmsko vzgojo in primeren pogled na sedmo umetnost, kaj priporočate, kako moramo skrbeti za šolske filmske vsebine danes?
V bistvu je ta vzgoja nujna, kajti ne smemo dopustiti, da bi učenci več zvedeli na internetu ali na televiziji kot v šoli. Poleg tega pa nikakor po privlačnosti ne bi smeli prevagati izvenšolski programi nad šolskimi, šolski programi bi morali biti vsaj enako privlačni kot ostali.
Vaše življenje je bilo posvečeno filmu, še spremljate kaj se dogaja v filmskem svetu?
Videl sem že toliko filmov, da imam ves čas občutek, da se ponavljajo. Poleg tega, odkar sem videl pred kamero prave solze (Samomorivci, pozor!), je v igranih filmih vse zaigrano, pristnosti ni več. Mogoče bi omenil Michaela Moora (Bowling for Columbine, 2002), ker ima zanimivo in aktualno tematiko. Nekako sem mi zdi potrata časa, raje berem, trenutno se zanimam za paleontologijo in znanost o vesolju.
Ogromno kinodvoran se zapira zaradi velikih kino centrov, ena od poant filma je tudi to, da film gledamo skupaj, da je film osrednji del dogodka, se vam zdi pa postajamo popcorn narod in zapostavljamo filmsko umetnost kot poglavitni del?
Po celi Evropi so razna filmska gledališča, ki slovijo tudi po obiskih filmskih avtorjev, to je prav posebna filmska kultura. Slovenija pa je preprosto zaostala, nerazvita glede dotične kulture. Komercialni kapitalizem, samo štetje denarja. Koncentracija kapitala, nič drugega. Dejansko smo zaplankani. Slovenci, ki gredo ven se hitro razvijajo, posodobijo, informirajo, ampak ti ljudje tudi ostanejo zunaj, tega znanja ne prinesejo nazaj.
Kakšna je bila vaša reakcija, ko ste zvedeli da ste Badjurov nagrajenec?
Nisem pričakoval tega, nisem se štel med kandidate, ker je taka časovna distanca od mojega dela – filma do danes. Mislil sem, da sem zgodovina. Nagrade so le nek del priznanja. Odziv gledalcev je (bila) prava nagrada.
