Med Osilnico in Radenci je danes reka pravi raj za rečne raziskovalce. Kopalce, ribiče in veslače bolj kot razburljive brzice, pritegne osvežujoča in zaradi redke poselitve in odsotnosti industrije, kot solza čista voda. Brzic sicer ne manjka, a še zdaleč niso tako strašne kot na primer na Soči, zato jih lahko povprečni turisti z vse bolj priljubljenimi mini rafti, ki sprejmejo od dve do štiri osebe, ob ne previsokem vodostaju premagujejo tudi brez izkušenega vodnika. Ob višjem vodostaju pa se lahko odločijo za pravi rafting v večjih gumenjakih.
Dvojni značaj reke
V Beli Krajini se Kolpa vrezuje v globok kanjon s strmimi bregovi, ki se kasneje spustijo bliže k reki. Marsikod je komaj dovolj prostora za ozko zavito cesto na levem, slovenskem bregu. Nižje po toku se strme stene nekoliko znižajo, a šele pred Metliko se lahko reka razlije in ustvari širšo strugo. Na poti ob slovensko-hrvaški meji se reka spusti za približno 160 višinskih metrov.
Temperatura vode je poleti prav prijetna. V spodnjem toku reke, pri Podzemlju in Primostku, lahko menda včasih doseže kar 28°C, med Osilnico in Radenci pa so normalne temperature okoli 23 ali 24°C. Grega je po prespani noči ob kopanju navsezgodaj zjutraj kaj hitro ugotovil, da je voda bistveno hladnejša kot prejšnji večer. Nismo mu verjeli, tudi jaz ne, čeprav me je po nekaj sekundah kar samo odneslo na suho. A dečko je imel vendarle prav: temperatura vode lahko zvečer naraste tudi za 4°C in se čez noč spet spusti na približno 20°C.
Zaradi snežno-dežnega rečnega režima je Kolpa za veslanje najbolj zabavna v pomladanskih in jesenskih mesecih oziroma takrat, ko je vodostaj na merilni postaji v Radencih vsaj 90 cm. Pravo adrenalinsko doživetje na številnih brzicah pa doživite šele takrat, ko voda preseže 120 cm in naraste celo do poldrugega metra. Sredi avgusta, reka z vodostajem pičlih 65 ali 70 cm ni bila prav radodarna. Ob močnem poletnem doživetju pa voda menda bliskovito naraste. Zaradi strmih sten, ki oklepajo reko, to ni nenavadno. Z visokih pobočij se v Kolpo stekajo mnogi hudourniki, ki se ob močnem deževju hitro napolnijo in po kanalih pod cesto bogato napolnijo strugo, a seveda ne za dolgo. Poleti je torej treba ujeti pravi trenutek.
Zgornji kanjon Kolpe
Vajeni na udobje avtodomov smo tokrat napravili spremembo in zapakirali šotore ter spalne vreče. Na dvodnevno robinzonsko čolnarjenje nas je popeljal Tine, ki vodi podjetje Kolpa Adventures in je eden od 25 ponudnikov raftinga in čolnarjenja po Kolpi (neupoštevajoč hrvaške!). V mini rafte smo se razvrstili po dva in dva. Rok je sicer manjkal, a ga je nadomestila moja Maja, tako da so bile vse čolnarske ekipe mešane. V bazi Kolpa Adventures v Srednjih Radencih so nas opremili z vesli, večjimi nepremočljivimi sodi in z zaščitno opremo – čeladami, rešilnimi jopiči in neoprenskimi copatki. Neoprenska obleka in nepremočljivi jopič bi bila v poletni vročini seveda odveč. Kot vedno smo imeli premalo časa in zaradi počasnega toka nismo startali v Osilnici, ampak slabih 25 kilometrov nižje, pri vasi Fara.
Tako smo sicer izpustili zgornji Kanjon Kolpe, ki sem ga pa jaz že dobro spoznal, resda ne z rečne perspektive (glej zbirko Potepanja 2: Od Krpanove do Klepčeve dežele). Tam, kjer je Peter Klepec nagnal Turke, se Kolpa vrezuje globoko v kanjon pod skalnate stene, ki segajo tudi prek 1000 metrov nad morsko gladino, torej se dvigujejo 700 metrov nad strugo. Reka je v zgornjem toku polna brzic, splača pa se kreniti tudi po cesti in si ogledati tri starodavne cerkvice: sv. Egidija v Ribjeku (kjer je tudi izvrstna ribogojnica!), sv. Vida v Bosljivi Loki in sv. Ane in Joahima, ki stoji kar 100 metrov nad Kolpinim meandrom.
I feel very olympic today
Kljub počasnemu vodnemu toku je adrenalin zašprical. Še preden smo sploh spustili rafte na vodo. Vožnja s kombijem in pripeto prikolico je v ozkem kanjonu še najbolj spominjala na film Ledena steza. Manj so nas prestrašili podatki o medvedih in pijavkah, ki jih sicer nismo srečali. Ko smo vrgli rafte v vodo, smo mestni škrici ostali sami v divjini in naslednje aktualno vprašanje je bilo, ali je neko razpršilo proti mrčesu namenjeno preventivi ali morebiti kurativi. Kakorkoli, bolj malo smo veslali, saj se je prvi dan počasi že prevešal v noč. Še preden smo se privadili veslom, smo prispeli do mesta, kjer se Kolpa razširi malodane v jezero. Tam nas je čakala gajbica s kurivom, Tine pa je tudi že podkuril pri ognjišču. En problem manj, torej. Šotore smo ročno postavili na nekoliko neravno peščeno nabrežje in zabava ob ognju – rojstnodnevna – se je lahko pričela.
Noč ob Kolpi je res nekaj posebnega. Reka prav neslišno polzi mimo, prasketanje ognja odganja komarje, medvede in ostale nebodijihtreba, žuborenje bližnjega izvirčka pa pomirjujoče opozarja, da je pijača na hladnem. Med neštetimi zvezdami je presenetilo več utrinkov, hrupa z bližnje ceste pa ni bilo slišati. Prometa je pač malo. Zanimivo pa je, da so preko noči izginile cigarete in ostanek slovenjegoriškega domačega šnopčka. Kraje ni priznal nihče, zato jaz še vedno krivim medveda.
Pod Kostelom
Tokrat ni bilo šale, veslali smo do Bilpe, kar je pomenilo slabih 15 kilometrov garanja po vodi, ki je večinoma spominjala na stoječe jezero. Že nekaj okljukov od starta se je nad nami razbohotil grad Kostel, ki so si ga nekdaj lastili Ortenburžani, o katerih si lahko več preberete v tokratnem prispevku o gradu Kamen. Kostelski grad stoji na pečini skoraj 200 metrov nad dolino. Zaenkrat ga še rekonstruirajo, zato si ga ni mogoče pobliže ogledati.
Kljub težaškemu veslanju me je reka pomirjala, močni zamahi z vesli so pravzaprav kar prijali. Kot tudi najrazličnejše borbe med rafti in občasni skoki v vodo. Celotna pot od Osilnice do Bilpe je dolga skoraj 40 kilometrov, lahko pa bi šli celo vse do Metlike in na ta način preveslali prek 100 kilometrov. Ob tako počasni vodi je to težko preveslat, sploh v razmeroma počasnih mini raftih. Boljša izbira so v tem primeru posebni kajaki »seat-on-top«, ki so nekakšna preprostejša različica bolj znanih seayakov. Seat-on-top je primernejši za tekoče vode, zato bo izkušenejši veslaški par, ki si želi več dinamike in hitrosti, prav gotovo izbral to možnost.
Pozabljena vas
Po celem dopoldnevu in še delu popoldneva smo le privesalali do meni najprijetnejšega odseka, kjer se reka med skalnatimi bregovi zoža na širino ceste. Temu primerno je tok bistveno močnejši, držanje smeri pa nekoliko težja naloga. Sprva smo se izkrcali na hrvaški strani. Z Majo sva skočila na obisk v zanimivo vasico, ki premore več hiš, a le eno stalno prebivalko, ki je vesela vsakega obiska. Čeprav na hrvaški strani, telefonira prek slovenskega ponudnika telefonije. V vas ne vodi nobena cesta, naslednja skupina hiš na hrvaški strani je oddaljena za pol ure hoda, najlažji pa je dostop iz Slovenije – a drugače kot s čolnom ne gre. V cvetoči vasici vlada popoln mir, ki ga lahko skalijo le kokoši, mačke in pes.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=UoL9kjkBDsk[/youtube]
V Bilpi si je vredno ogledat Verderberjevo domačijo, zadnjo delujočo kovačijo na vodni pogon na Kolpi, kjer po predhodnem dogovoru pokažejo, kako so nekoč kovali daleč naokoli dobro znane izdelke. Tik nad cesto ne morete zgrešiti kraških jam Bilpa, luknjo v Bilparski steni se prav dobro vidi tudi z reke. Ker smo bili lačni se tokrat nismo zanimali za jame in kovače in se, tokrat nekoliko počasneje kot Jamajčani na olimpijadi, odpeljali k Madroniču, ki slovi po najboljših postrveh daleč naokoli. Poleg postrvi je v reki najti še sulce, lipane, mrene, platnice, poduste in klene, pa še nekaj manjših ribic, ki jih kopalci ne morejo zgrešiti.
Zabavna reka
Še pred mnogimi leti sva z očetom veslala po francoski reki Ardeche in pod znamenitim skalnim naravnim mostom. Saj je bilo lepo, a kaj, ko sem imel vseskozi občutek, da sva na nekakšni veslaški avtocesti. O miru na vodi seveda ni bilo ne duha ne sluha. Kolpa je pa kot opuščena… na vsej poti smo srečali največ pet ljudi. Kako je v obdobju višjega vodostaja, še nismo preverjali, a jaz se bom zagotovo vrnil. Kolpa je dovolj zabavna reka, pa naj bo voda visoka ali ne.
