Poleg tega, da imamo več papig in drugih živali, je nujno tudi to, da se tudi sami veliko ukvarjamo z njimi.
Ljudje jih pogosto posvojijo posamično, le zato, ker se tako lažje naučijo govoriti. Menim, da je takšno ravnanje sebično, zanje je bolje, če so v vsaj v paru, še bolje je, če jih je več skupaj.
Govoriti se naučijo tudi, če so v družbi z drugimi papigami. Sposobnost govora je odvisna od vrste papige, starosti, tudi njenega interesa ter tega, koliko se mi sami ukvarjamo z njimi. So družabne, ne omejujmo jim družbe drugih papig, zaželena je tudi družba drugih živali.
Kletka naj bo v višini naših oči, da lahko komunicira z nami, drugače se počuti odrinjeno od članov družine in dogajanja v družini. Igrala morajo biti kvalitetna, neškodljiva, iz naravnih materialov, papiga pa potrebuje precej miselnih iger.
V kletki naj bodo le, kolikor naj bi bilo nujno, drugače pa naj bodo spuščene. Imejmo v mislih, da v naravi preletijo na desetine kilometrov, mi pa smo njihovo bivanje že tako omejili na nekaj kvadratnih metrov. Če bodo spuščene, bodo tako tudi več v stiku z nami, drugimi živalmi, saj zelo potrebujejo tudi fizični stik.
Rade imajo tudi vodo, pisane predmete v živih barvah, kar jih spominja na njihovo izvorno okolje. Zanjo je potrebno kar precej čistiti, marsikateremu ljubitelju pa sčasoma prične iti na živce tudi to, da so precej zgovorne in glasne.
Papige so izredno bistre. Marsikdo ne ve, da se med seboj kličejo s točno določenimi klici za točno določeno papigo. Vsaka se tudi oglaša z določenimi glasovi, ki ustrezajo njeni identiteti. V naravi uporabljajo tudi različne klice glede na nevarnosti, ki jim pretijo.
So visoko razvita bitja s razvejanim socialnim sistemom. Papige so nekakšni primati ptičjega sveta, zato bi bilo še toliko bolj nujno, da ne bi bile hišni ljubljenčki, temveč bi živele v naravi, na svobodi. Zato menim, da je udomačitev takšnih živali zgolj posledica sebičnosti človeka, ki si želi prilastiti vse in prilaščeno umestiti v lastno dnevno sobo …
Inteligenca ne pomeni le večje učljivosti, tudi večjo dovzetnost za vsak stres v okolju. Zanje je lahko stres že denimo prebeljena stena v prostoru, kjer bivajo, kaj šele osamljenost. Družba drugih papig je zanje nuja, ukvarjanje z njimi prav tako.
Če je papiga osamljena, zboli za depresijo, postane apatična, lahko pa reagira tudi z agresijo, kričanjem, kar je le prošnja po pozornosti. Če se stres stopnjuje, vodi do samopoškodovanja, pulijo si peresa. Končna faza stresa in osamljenosti so bolezni in posledična smrt.
Dobro razmislite, če boste imeli papigo. Nekatere vrste papig so še bolj občutljive in imajo daljšo življenjsko dobo, sivi žako živi denimo tudi do 70 let. Kdo lahko zanje res dobro skrbi toliko časa?
Pred posvojitvijo razmislite. Mislite nanjo, ne nase. Ko jih bodo ljudje nehali kupovati, ne bo več ne pogosto nezakonitega in nekvalitetnega vzrejanja, ne odlova iz divjine ter trgovanja z njimi.
Živim za ta dan in isto upam tudi za vrsto drugih živali, ki jih vidimo v slovenskih trgovinah za (mučenje?) živali.
