Skrivnost nesmrtnega življenja

“O to pa je dober razlog za veselje. Dajte, da vas objamem,”  sem stopila k njemu in ga močno objela.

Z navdušenjem je pripovedoval o vnuku, pa o samem rojstvu. V pripovedovanje je tkal spomine na rojstvo hčere in sina ter njegovo takratno veselje. Ko sem ga gledala se mi je kar samo smejalo. Spomnila sem se na čas, ko je bil prepričan, da ne bo nikoli dedek.

Kadar je pogovor nanesel na vnuke je on vedno rekel, da jih najbrž ne bo, ker da ne hči ne sin ne razmišljata o tem, niti njuna partnerja ne. Oba imata že preko 30 let in ker si niti svojih domov nista še ustvarila ter še vedno potujeta po svetu najbrž tudi vnukov ne bo. Nekako se je sprijaznil s tem, potlačil v sebi vse želje po vnuku in se vdal v usodo, da potomcev ne bo. Potem pa …

Dobiti vnuka … to mora biti čudovit občutek. Da gre tvoje življenje naprej, da ima življenje smisel. Tvoji potomci, zanamci, v katerih se pretaka tvoja kri …

Vem, da ne razmišljajo vsi ljudje tako kot jaz, da jim vnuki ne pomenijo toliko oziroma da jim niso vez z prihodnostjo, ki je sami ne bodo doživeli. Vem tudi to, da si ne želijo vsi ljudje otrok, niti svojih lastnik, kaj šele vnukov. Eni jih potem vseeno imajo in jih vzljubijo, drugim so večno breme. Nekateri pa si jih od vedno želimo in jih komaj čakamo ter se jih veselimo.

Tako jaz komaj čakam svoje vnuke. Že zdaj vidim svoje vnuke, ki z mano postopajo po vrtu, iščejo mojo roko, me sprašujejo zakaj je nebo modro, trava zelena, se veselijo ptičkov, ki letijo mimo in mi zvečer za lahko noč pritisnejo velik poljub na lice. V mojim mislih so oni že kako živi in se jih že strašno veselim, pa čeprav imata hčeri šele 14 in 15 let.

Njima že od malega govorim naj imata kmalu otroke, naj si otrok ne predstavljata kot breme in privezanost na dom. Z otroci se da marsikaj početi, otroci so lahko največje veselje in izvir sreče, lahko pa so muka in trpljenje. Zame sta moji hčeri smisel življenja, moji vnuki pa nadaljevanje mojega življenja.

V nekem filmu, ki sem ga gledala leta nazaj, so se glavni igralci neumorno borili za večno življenje. Z raznimi zvarki so si želeli podaljšati življenje, le en pa se je temu uprl in živel običajno življenje. Po nekaj letih je ta človek umrl in tisti drugi so prišli na njegov pogreb.

Duhovnik je povzemal pokojnikovo življenjsko pot in dejal, da se njegovo posmrtno življenje nadaljuje v njegovih vnukih. Šele takrat se je njegovim nekdanjim prijateljem posvetilo, da skrivnost nesmrtnega življenja ni v tem, da ti ostajaš na svetu, temveč da za seboj zapuščaš vidno sled, kar vnuki nedvomno so.

Veselim se skupaj s svojim sosedom, ki je pri nekaj več kot 70 letih postal dedek. Lepšega darila mu hči nedvomno ni mogla podariti.