Vam (zakonsko življenje) več ne prinaša tistega pozitivnega razburjenja, ki vam je polepšalo dan? Bi, če bi vas kdo prosil, da naredite seznam lepih in slabih trenutkov s partnerjem v zadnjem tednu, slabi očitno premagali lepe? Se sprašujete, kaj se je zgodilo?
Odgovor vsekakor ni enostaven. Predvsem pa ga vsak najbolje pozna zase. Pogosto se glasi: »Slabše se razumeva, ker se nikoli več ne potrudiš! Sploh ti ni več mar zame! Nikoli mi ne rečeš več nič lepega!«. Žal pa je vsem tem odgovorom skupno to, da v resnici pravega povoda za ohladitev partnerskega ali zakonskega odnosa ne ponujajo. Če namreč nismo pripravljeni priznati svoj delež krivde, težko pridemo tako do pravega vzroka težav, hkrati pa težave vedno znova utrjujemo.
Za vsak dolg in kvaliteten odnos je namreč pomembna predvsem takšna komunikacija, ki drugega ne bremeni krivde in ki ustvarja priložnost za enakovredno izhodišče v pogovoru. To lahko naredimo samo na ta način, da v pogovoru s partnerjem o težavah v odnosu večkrat poudarimo našo lastno perspektivo. Tako se bomo izognili pripisovanju krivde partnerju in posledično dodatnih težav, ki bi jih povzročili s tem. Če namreč mi vso krivdo pripisujemo partnerju, obstaja velika verjetnost, da bo jo začel tudi on nam.
Tako bomo hitro zašli v krog obtoževanja, ki še bolj kvari kvaliteto zakonskega oz. partnerskega odnosa. Zaradi tega se morajo odgovori po vzrokih težav v odnosu pogosteje glasiti: »Jaz sem žalosten, ker sem pričakoval, da se boš ti bolj potrudil! Skrbi me, ker čutim, da ti je vseeno zame! S sabo postajam nezadovoljen, ker občasno vseeno potrebujem več potrditev kot mi jih daš ti!«. Odgovore oz. vzroke za težave v odnosu moramo torej iskati v vzorcu »jaz sem takšen, ker sem mislil in pričakoval, da boš ti…« in ne »ti si kriv, ker si takšen«.
Poleg kvalitetne komunikacije je za dolg odnos pomembna še najmanj ena sestavina, in sicer odločitev, da si s partnerjem res želimo biti. Tukaj pogosto delamo to napako, da mislimo, da je ljubezen in s tem povezan odnos nekaj, kar nas je doletelo. Druga še pogostejša napaka, ki jo ljudje delamo pa je to, da mislim, da čez nekaj časa, ko se burna čustva do partnerja pomirijo, v odnosu nekaj manjka. Slednje je tudi eden izmed najpogostejših vzrokov za prekinitev odnosa. Dolgim kvalitetnim odnosom namreč ni skupno to, da so partnerji bolj zaljubljeni, temveč to, da so se odločili, da bodo partnerju predani ne glede na karkoli. Biti v zvezi pomeni torej predvsem odločitev. Takšna odločitev pa nas bo obvarovala pred prezgodnjim koncem odnosa, četudi bomo v odnosu naleteli na velike ovire.
Nekje sem zasledila primer, ki zelo dobro pojasnjuje odločitev za odnos. Odločitev za odnos z nekom, je podobna odločitvi za nakup avta. Izberemo avto takšnega tipa, barve in velikosti, za katerega verjamemo, da je za nas najbolj primeren in najboljši. Ko pa avto že vozimo nekaj mesecev pa navadno opazimo, da bo lahko bil večji, saj v njem ni dovolj prostora za vse ali manjši, ker vedno težko dobimo parkirno mesto.
Poleti bi si želeli avto brez strehe, pozimi pa nam bi streha manjkala. Vseeno pa je avto že izbran in kupljen, zato je se treba zadovoljiti z njim. Enako je v odnosu. Ko ste enkrat sprejeli odločitev zanj, je pomembno, da se potrudite, da vam odnos uspe, četudi ne bo vedno po vaši meri in četudi bi si kdaj želeli, kaj drugega.
Čeprav recepta za dolg kvaliteten odnos ni, lahko začnemo že s tem, da si predstavljamo, da v odnosih ne gre za to, da bi dobili, kar si želimo, temveč da si želimo, to kar imamo. In če prav razmislimo, pogosto res imamo dobrega prijatelja; zaveznika; nekoga, ki nas spoštuje; nekoga, ki mu zaupamo; nekoga, ki brez katerega si našega vsakdana več ne predstavljamo …in to si ob vsakem prepiru, ki jih zagotovo ne bo malo, skušajmo predstavljati.
