Od takrat naprej v telesu splahni rezerva, s katero se vzdržuje optimalno življenje. Drugačno je tudi razmerje med maščobami in vodo v telesu, s tem pa je drugačen tudi promet zdravil v njem. Zdravila se v jetrih drugače presnovijo in skozi ledvice drugače očistijo. Prav tako se spremeni občutljivost organov za zdravila. Vse to zahteva večjo pozornost za učinkovito in varno uporabo zdravil v starosti.
Mlado telo ima ogromno rezervo za delovanje skoraj vseh organov, ki pa s staranjem opazno skopni. Denimo, tridesetletna oseba ima približno poltretjikrat večji krvni pretok v možganih, kot je za delovanje potrebno. Običajna osemdesetletna oseba pa preseže nujno potrebni pretok le za četrtino. Že manjša motnja v krvnem tlaku ali srčni storilnosti lahko pahne v kratkotrajno nezavest. Starostnik omedli in se zgrudi, ker v možganih nenadoma umanjka krvi.
Pri počitku staro človeško srce v primerjavi z mladim nič kaj slabše ne opravi svojega dela. Pri telesni obremenitvi pa se srčni storilnosti bistveno razlikujeta. Tedaj staro srce mogoče ne bo več moglo izvesti zadane naloge, tlak v vitalnih organih bo upadel in ti ne bodo zadosti prekrvljeni. Ni torej čudno, da spremenjena homeostaza zaradi zdravil pri starejših pogosteje privede do upoštevanja vrednih neželenih učinkov kot pri mlajših bolnikih. Medtem ko mlajše telo zmore premostiti naglo spremembo v krvnem tlaku, srčni storilnosti, žilnem uporu in elektrolitskem ravnotežju, starejše telo tega ni več sposobno narediti. Človeka prizadeneta, denimo, upad krvnega tlaka zaradi nagle spremembe telesnega položaja in položajna omedlevica. Padec, ki mu sledi, se pogosto sklene z zlomom kosti. Neustrezen krvni pretok lahko izzove celo delirij.
Jetrna masa pri tridesetletniku je štirikrat večja od potrebne. Pri osemdesetletniku je presežek prepolovljen. To postane pomembno takrat, ko morajo jetra hkrati presnoviti na enak način več snovi, tudi zdravil.
Ledvice mlajšega odraslega človeka hitro uravnotežijo spremenjeno raven elektrolitov tako, da takoj izločijo odvečno vodo ter jo najbolj zadržijo takrat, ko je primanjkuje. Starejše ledvice so brez te moči, ker sta pošli razredčevalna in zgoščevalna sposobnost za prilagajanje. Zastajanje tekočine, izsušitev telesa in elektrolitske motnje se pogosteje pojavijo in se ne uredijo tako hitro kot bi pričakovali glede na mladostne izkušnje.
Staranje tudi vpliva na način, kako se zdravila vsrkajo v krvni obtok, porazdelijo in presnovijo v telesu in se izločijo iz njega.
Staranje najmanj vpliva na absorpcijo zdravil, a zaradi premalo kisline v želodcu in manjše želodčne gibljivosti se prehod zdravil v krvni obtok pri nekaterih zdravilih vseeno opazno spremeni. Razlika v porazdelitvi zdravil po telesu je velika. S starostjo postanejo ljudje sorazmerno debelejši. Maščobni delež v telesni masi se zveča za četrtino pri moških in tretjino pri ženskah med 35. in 75. leti starosti. Vodni prostor, vanj se večina zdravil porazdeli, se sorazmerno zmanjša. To pripelje do višjih krvnih ravni zdravila kot sicer. Na drugi strani se v večjem volumnu maščob dalj časa zadržijo zdravila, ki se tam dobro topijo. Jetrna masa in jetrni krvni pretok ter encimska zmogljivost se z leti zmanjšajo. Manjši jetrni krvni pretok seveda vpliva na presnovo in s tem tudi učinek tistih zdravil, katerih presnova je z njim omejena. V takšnih primerih se vrh krvnih ravni zdravil zelo zveča. Manjša encimska dejavnost je najbolj opazna v encimskem sestavu P-450. Encimske pretvorbe zdravil sicer potekajo enako hitro, a je zaradi manjše jetrne mase prizadeta encimska rezerva. To je pomembno takrat, ko je za ugoden farmakološki odmerek zdravila potrebna izčrpna jetrna presnova. Upočasnjena presnova lahko podaljša zdravilski učinek, prav tako pa se lahko zveča krvna raven nekaterih zdravil. Le zdravila, ki se ne presnavljajo z oksidacijo, ampak le z adicijo s pomočjo glukuronske kisline, niso prizadeta zaradi starostnih sprememb v jetrih.
Tudi ledvična opravilna sposobnost peša v premem sorazmerju z leti. Očistek vseh zdravil, ki se izločajo prek ledvic, se s starostjo zmanjša. Poleg sprememb v prometu zdravil se pojavijo tudi spremembe na mestu delovanja na celični ravni. Denimo, srčno tkivo se manj odziva na učinek zaviralcev beta, možganske celice so občutljivejše za učinke benzodiazepinov. Gladke mišice v ledvicah, tankem črevesu in krvnih žilah pa so občutljivejše za antiholinergična zdravila. Če z drugačnim odmerkom in odmerjanjem zdravil izravnamo starostni vpliv na promet zdravil po telesu, še zmerom ostanejo spremembe v telesni odzivnosti na zdravilo, ki lahko okrepijo ali okrnijo zdravilske učinke.
Kaj pri vsem tem lahko storite sami? Najbolj se splača z zdravnikom in farmacevtom ustvariti partnerski odnos. Zaupajte jima svoje zdravilske težave, onadva pa naj vam v zameno dasta na razpolago svoje strokovno znanje za njihovo razrešitev.
