Kakovostno staranje in poti do njega

Preberite tudi: Programi za kakovostno staranje

Mi pa bomo ljudsko izkušnjo, da se v starosti hodi po treh, uporabili simbolično: človek se bo kakovostno staral, če uspe skrbno in enakomerno razvijati tri svoje sposobnosti: telesno, duševno in sožitno svežino; ali – če imate raje tujke: biofizično, psihično in socialno kondicijo. Poglejmo si vsako od njih od bliže z radovednim vprašanjem, koliko lahko človek vpliva na eno, drugo in tretjo.

Telesno zdravje

Telesno zdravje – to so dobra gibala brez revme in drugih bolezni ali poškodb, čvrsto srce in ožilje brez prevelikega pritiska in drugih motenj, uravnovešena presnova s pravšnjo telesno težo, brez težav v presnovi sladkorja, prebavi, izločanju… In še kaj bi našteli, če bi pri novoletnem voščilu za dobro zdravje morali izbirati čisto konkretno. Koliko je zdravje v starosti odvisno od nas samih? Kdor se zdravo prehranjuje, dovolj giblje in sploh, če živi zdravo – zlasti, če začne živeti zdravo že zgodaj v mladosti, s tem gotovo veliko doda svojemu zdravju v starosti. Še bolj gotovo drži obratno, da se nezdravo življenje zelo maščuje v starosti.

Zdravje je skozi vse življenje deloma odvisno tudi od dejavnikov, ki ima človek nanje le posredni in delni vpliv: od dedne zasnove, od delovnih in drugih družbenih razmer in še od česa. Če je, recimo, človekova telesna svežina v starosti 50 odstotno odvisna od njegove volje, je to dovolj, da se splača trajno skrbeti zanjo. Človek najlaže in najbolj gotovo sistematično skrbi za svoje zdravje, če živi in se giblje v družbi ljudi, ki imajo trdno navado živeti zdravo.

Duševna svežina

Duševna svežina z dobrim spominom, jasnim mišljenjem, svetlimi čustvi, široko razgledanostjo, dobrimi navadami in drugimi duševnimi zmožnostmi je druga noga kakovostnega staranja. Nanjo bolj pozabljamo, kakor na skrb za telesno zdravje. V preteklosti pa beremo, da so ljudje bolj molili za zdrav um in pamet, kakor za telesno zdravje. To je bilo zelo pametno, da so v resnici človekova čustva, spomin, mišljenje in navade bolj odvisne od njega, kakor njegova gibala, ožilje ali presnova.

Pa tudi pomembna niso manj, saj človeka držijo pokonci tudi, ko mu odpovejo noge. Zato se splača vse življenje, posebno pa po »abrahamovskem« mejniku, zavestno vaditi svoj spomin, mišljenje, se izobraževati, gojiti dobre navade, zlasti pa zavestno skrbeti za svetla čustva do samega sebe, do drugih ljudi in do življenjskih razmer. Duševne zmožnosti je treba vsaj tako razgibavati kakor telesne, da ne zarjavijo ali se ne začno razvijati v smer, ki je neprijetna samemu človeka in drugim ob njem.

Sožitna svežina

Sožitna svežina je ljudem še najbolj neznana sposobnost. Bolj jasna nam je, če rečemo, da ima vsakdo rad lepe odnose z najbližjimi, dobre razmere v soseski in pošteno sodelovanje z vsemi. Ko poteka sožitje med bližnjimi ali v družbi v redu, ne mislimo nanj, če zaškriplje, iščejo nekateri krivdo v drugih, nekateri pa v sebi. Ne eno ne drugo sožitja ne zboljša, ampak poslabšuje. Rešitev je podobna kakor pri telesnem zdravju in duševni svežini: za lepo sožitje je treba skrbeti dnevno, kakor za prehrano ali informiranost. Telo potrebuje svojo količino hrane, vode, gibanja …, duševnost svojo količino informacij, učenja, lepih čustev…, za lepo sožitje z bližnjimi in s širšo družbo pa je nujno vsak teden zbrati vsaj za eno uro lepega osebnega pogovora z enim ali več mladimi ljudmi, za eno uro lepega osebnega pogovora z ljudmi srednjih let in za eno uro lepega osebnega pogovora z enim ali več starimi ljudmi.

Lep osebni pogovor pa je tisti, ki oba bogati in veseli. Pri tem je dobra novica znanstveno spoznanje, da se sožitja človek v celoti nauči, kakor se v celoti nauči jezika. Prirojeno imamo sposobnost in potrebo po sožitju in jeziku, zato se človek od rojstva do smrti lahko uči tega ali onega jezika, lepega ali grdega sožitja. Resda najlaže v otroštvu ob drugih, toda vse življenje je možno in vredno začeti z učenjem novega jezika – pomislimo na Leona Štuklja! – in še mnogo bolj z učenjem lepšega sožitja. Tem bolj, ker lepo sožitje vpliva po psihosomatski poti na duševno in telesno zdravje: lepo sožitje na dobro počutje in trdno zdravje, slabo sožitje na slabo počutje in obolevanje. Pri skrbi za lepo sožitje pa človek ne sme prekršiti temeljnega pravila: izboljšanje sožitja lahko pričakujemo samo od enega človeka na svetu – od samega sebe. Kdor to pravilo prekrši, gotovo sožitje poslabša v svojo škodo in škodo najbližjih.

Kakovostno staranje hodi torej po treh nogah. Danes se v Evropi naglo veča delež starih ljudi in v naslednjih desetletjih bo več kakor tretjina starih – to se ni zgodilo še nikdar v zgodovini človeštva in se danes ne dogaja nobeni drugi kulturi. Za kakovostno staranje v tako zaostrenih razmerah je odločilno, da mladi, srednjeletniki in ljudje v tretjem življenjskem obdobju upoštevamo, da je prizadevanje za kakovostno staranje neločljivo od prizadevanja za ohranitev in krepitev solidarnega sožitja med generacijami – to dvoje sta le dve strani istega kovanca.

Za konec nam je ostalo še eno bistveno vprašanje; tisto o poti, po kateri človek hodi po treh, in o smiselni orientaciji na njej, da se ne zgublja v jalovem kroženju na mestu. To je njegova skrb za duhovno ali eksistencialno svežino, ko starajoči se človek doživlja, da je njegova starost sicer drugačno življenjsko obdobje od mladosti in srednjih let, toda nič manj smiselno, plodno in bogato. Psihologa Viktor Frankl in naš Anton Trstenjak sta ugotavljala, da s staranjem nepreklicno upadajo človekove telesne in duševne moči, medtem ko se duhovne zmožnosti večajo. Starost ni prvakinja v telesnem gibanju in spominskem obnavljanju, njena možnost je prvenstvo v življenjski modrosti.

Preberite tudi: Programi za kakovostno staranje