Gospodar prstanov – knjižna trilogija

Notica o slovenski izdaji: Pri Založbi Mladinska knjiga je v letih 2002 in 2003, v treh knjigah in v novem slovenskem prevodu izšel kompleten Tolkienov Gospodar prstanov. Trdo vezane, estetsko popolne in sila zajetne (Bratovščina Prstana šteje 552, Stolpa 448, Kraljeva vrnitev pa 592 strani) knjige srednje velikega formata (16×24 cm) je moč upleniti v sleherni slovenski knjigarni, ki premore vsaj kanček bibliofilskega dostojanstva. Stari in novi fani Gospodarja prstanov so tako imeli, po izidu Kraljeve vrnitve, ki poleg zaključnega dela Tolkienove trilogije vključuje tudi dobrih dvesto strani dodatkov (letopisi kraljev in vladarjev, kronologija Zahodja, hobitski rodovniki, šajerski koledar, obrazložitev črkopisa, zemljevidi, imenska in stvarna kazala za vse tri knjige, spremna beseda Jana Jone Javorška), še čas, da so se s knjigo v roki pripravili na finalni del sijajne Jacksonove ekranizacije.

Novi fani boste po knjigi segli že zato, ker še ne veste, kako spektakularno in virtuozno se triptih konča, stari fani pa zato, ker prevod, pod katerega se je podpisal Branko Gradišnik, razpira poprej neslutene jezikovne dimenzije, dimenzije, zaradi katerih se vam lahko zazdi, da knjigo, četudi ste jo že bili prebrali, v rokah držite prvič. Pripomniti moramo, da slovenjenje imen nastopajočih, ob kar bi se marsikdo, vštevši nenazadnje tudi samega Tolkiena, najbrž grobo spotaknil (Tolkien se seveda samo obrača v grobu), nas ni zmotilo niti enkrat samkrat. Gospodar prstanov je zatorej v Gradišnikovi superviziji prvovrstna bralska pustolovščina. Za to, da ga imate priložnost brati v neoporečni materinščini, pa se zahvalite tudi uredniku trilogije Andreju Ilcu in, jasno, Založbi Mladinska knjiga.

Ta svet je poln problemov, to menda veste. Verjetno imate katerega izmed njih tudi sami. Če začnemo pri tistih bolj oddaljenih: na Marsu so detektirali vodo in ni potrebno biti posebej paranoičen, da vas prešine misel, kako bodo – po principu “kjer je voda, je življenje” – na Zemljo vsak čas prišli Marsovci in vas odpeljali v ujetništvo, kjer jim boste služili kot poskusni zajec za znanstvene raziskave. No, pa recimo, da se s tem še ne obremenjujete preveč.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=iPmwyRNw2Ao[/youtube]Bolj vas skrbi spirala nasilja med Izraelci in Arabci, saj se dobro zavedate, kako brezkompromisno lahko odreagirajo “združeni arabski narodi” na nenehno zatiranje Palestincev – nemara se utegne kak razjarjeni Arabec z biološkim ali kemičnim orožjem pomotoma znesti tudi nad nič hudega hotečo Slovenijo, pri čemer ni izključeno, da nastradate vi ali vaša družina. In kaj, če vas ne zanimajo niti nevarnosti iz vesolja niti dogajanje na našem planetu, kaj pa potem? Hja, potem gotovo ne morete mimo svojih lastnih, povsem konkretno navzočih problemov. Vsako jutro vas v poštnem nabiralniku pričaka nova položnica, plača zamuja po več mesecev, med celonočnim popivanjem neznanokje izgubite osebne dokumente, sodu pa izbije dno, ko vam partner noče potešiti pohote.

Kaj boste storili? Lahko pokličete 090 in tvegate, da staknete kakšno bolezen. Če se greste mirit v kino, bodo v filmu nastopali izključno pokvarjeni policaji, narkomanski otroci in zblazneli psihopati. Imelo vas bo, da bi svoje svetobolje izkričali na način Michaela Douglasa iz trilerja Prosti pad, ja, želeli se boste odpraviti na maščevalni križarski pohod zoper zarjavelo kolesje nefunkcionalne družbe. Tedaj pa vas bo prešinilo spoznanje, da so vse nepremostljive težave vezane izključno na ta, zemeljski svet, in zamikalo vas bo, da bi predčasno obiskali onega drugega, tisočkrat lepšega, ki domuje onstran življenja in smrti.

Toda še preden bi v skrajnem obupu dvignili roko nadse, vas bo nedoumljiva usoda s prstom napotila na kakšen spletni portal, v rubriko Knjiga, kjer boste spoznali, da za pot na drugi svet ni vedno nujno umreti. Obstaja knjiga, ki drugi svet predstavi tako navdahnjeno, da vam ne preostane drugega, kakor da vanj brezpogojno verjamete, in tako doživeto, da se vam zdi, kot da ste tudi sami postali del njega, kot da torej nanj gledate od znotraj. Pozabite na harakiri in marš v knjigarno po svoj izvod Gospodarja prstanov, grandiozne literarne velemojstrovine, enega največjih kultov dvajsetega stoletja.

O, ja, Gospodar prstanov je kult v pravem pomenu besede, s čimer hočemo seveda reči, da se bralci k njemu zmeraj znova vračajo, saj jim vsakič ponudi nekaj novega, nekaj, na kar prejšnjikrat niso bili pozorni. Povedano drugače, potem ko ga enkrat spoznate, ga nikoli več ne pozabite. Dobesedno: v podzavest se vam zažre tako globoko, da si sploh več ne morete predstavljati same sebe, kako ste mislili, delovali in čustvovali, preden ste posegli po njem. V tem smislu je Gospodar prstanov v svojem, literarnem univerzumu to, kar so Alan Ford na stripovskem, Coppolova trilogija Boter na filmskem, Escherjeve grafike na likovnem, Pirellijev koledar na fotografskem ali pa nanizanka Monty Python na televizijskem področju.

Če katerega od teh artefaktov ne poznate, potem zamujate tisto najboljše, kajti gre za tako velike stvaritve globalnega človeškega duha, da je del njih v vsakem izmed nas, tudi v tistih, ki so bili rojeni pred njihovim nastankom; dolgo so pač te stvaritve visele v zraku in šele v drugi polovici 20. stoletja so se našli odrešeniki človeštva, ki so jih potegnili dol na Zemljo. Zato velja: kakor sta si po zakonih narave usojena samec in samica, tako je slehernemu človeškemu umu lasten nagon po percipiranju Gospodarja prstanov.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=HMyn7ZqkTlY[/youtube]Gospodarja prstanov je prizemljil John Ronald Reuel Tolkien (1892-1973), oxfordski profesor za anglosaksonske književnosti in veren kristjan. Poklicna deformacija in konfesionalna opredelitev sta v Tolkienovem primeru pozitivno vplivali na umetniško udejstvovanje, saj njegov opus kar kipi od filoloških in religioznih podmen: za svoje junake si je izmislil kar 14 celih jezikov, vse skupaj pa pogosto uokvirja tematika spopada med Dobrim in Zlim. No, ko je Tolkien nekega čisto običajnega dne rutinsko ocenjeval izpitne pole svojih študentov, je doživel razodetje: naletel je na nepopisan list in nanj napisal: “V luknji v zemlji je živel hobit.”

Tako je leta 1936 izšla knjiga Hobit, pripovedovala pa je o tem zelo starem ljudstvu majhnih in kosmatih bitij. Tolkienov neposnemljivi slog, poln zgovornih in izredno intrigantnih detajlov, je založnike pripravil do tega, da so izjavili, da v pričakovanju nadaljevanja že zadržujejo sapo. Huh, potrebna so jim bila velika pljuča, saj si je Tolkien za nadaljevanje, imenovano Gospodar prstanov, vzel kar 13 let časa in še nadaljnjih 5 za zaključne uredniške posege. In če kdaj, se je tokrat čakanje zares obrestovalo: Gospodar prstanov je gigantska, 1500-stranska fantazijska freska krasnega paralelnega sveta.

Pri tem pa ‘krasni’ nikakor še ne pomeni tudi rajskega ali brezskrbnega. Ne, Tolkienov Srednji svet je v prvi vrsti avanturističen in ne pozna dolgčasa, je pa tudi zelo nevaren. Zlo preži od vsepovsod, kar je v skladu z zgornjo omembo, da Tolkien nikoli ni mogel iz svoje debele krščanske kože. Spopad Dobrega z Zlim je pravzaprav osrednja tema Gospodarja prstanov in prežema sleherno njegovo stran. Knjiga, razdeljena na tri dele s po približno 500 stranmi (prvi del nosi naslov Bratovščina Prstana, drugemu se reče Stolpa, tretji pa sliši na ime Kraljeva vrnitev), je, povedano poenostavljeno, zgodba o mladem hobitu Frodu Bisaginu, ki se z druščino hobitov, vilinov, škratov in ljudi ter pod budnim nadzorstvom dobrega vešča Gandalfa odpravi na nevarnosti polno pot proti Počem pogube, kjer naj bi enkrat za vselej uničil edini Prstan, ki še manjka zloveščemu Temnemu princu pri njegovem prizadevanju, da bi zavladal svetu in ga prekril z večno temo. Na tej poti bodo bratovščini stregli po življenju Črni jezdeci, krvoločni orki, pošastni Golum in hudobni vešč Saruman, vsi seveda v službi breztelesnega Temnega princa, Tolkien pa bo za lažje vživetje pripoved opremil s podrobnimi zemljevidi in številnimi pojasnjevalnimi dodatki o preteklosti Srednjega sveta.

Za zaključek še na kratko ponazorimo, kako impresiven je bil domet Tolkienove veleumetnine. Knjiga je v manj kot desetih letih postala legendarna, tako da se je sredi šestdesetih Tolkien moral preseliti ter svojo telefonsko številko umakniti iz imenika, saj so ga brezobzirni ameriški oboževalci, ne zavedajoč se časovne razlike med Ameriko in Anglijo, kar naprej zbujali sredi noči. “Bojim se, da postati kultna figura, ko si še živ, ni prav nič prijetno,” je tedaj naveličano pripomnil. Morda je tudi zato kmalu zatem, leta 1973, umrl.

Toda tolkienomanija ni pojenjala, kvečjemu nasprotno – po Tolkienovi smrti je izšlo več njegovih knjig kot kdaj koli prej; najbolj odmevna pa je bila prav gotovo The Silmarillion (1977), tako nenormalno podrobna (pred)zgodovina Srednjega sveta, da so Tolkiena nekateri celo razglasili za blaznega. Seveda je tudi Gospodar prstanov učakal nešteto novih izdaj in bil preveden v številne jezike, tudi v slovenščino, novozelandski filmar Peter Jackson pa je v svoji prelepi domovini posnel še filmsko priredbo. Kultni status Gospodarja prstanov resnici na ljubo ne bo obledel nikoli; kot smo že dejali, je bil Tolkien le delavec v službi človeštva: samo posredoval nam je zgodbo, ki je “tam zunaj” že celo večnost in ki je tudi sama večna.

Naš nasvet: Takoj ko pesimistično pomislite, da slavna trditev nemškega filozofa Leibniza, da je ta svet najboljši vseh možnih svetov, nima nobene podlage v stvarnosti, odprite Gospodarja prstanov.

Nekaj tolkienovskih drobtinic:
– Na oxfordski univerzi je Tolkien osnoval Znamenja, pisateljsko in, khm, pivsko društvo. Med člani je bil tudi C.S. Lewis, avtor slavne fantazijske knjige Narnijske kronike. S Tolkienom sta se kar dobro razumela, toda Lewisu je zaradi Tolkienove bujne domišljije včasih preprosto prekipelo. Ko je tako nekega dne Tolkien v oxfordskem pubu bral eno od verzij Gospodarja prstanov, je Lewis zagodrnjal v svoj glažek piva: “Pa ne še en #%tiny_mce_markeramp; vilin.”
– Leta 1953 je Anne Barrett, urednica pri Houghton Mifflinu, prejela rokopis Bratovščine Prstana in zavzdihnila: “Le kdo bo hotel brati 500-stransko štorijo o nedokončanem popotovanju mitičnih kreatur s konfuznimi imeni?” Mi imamo le eno vprašanje: kaj je danes Anne Barrett?

– Mnogi Tolkienovi fani so premogli vsaj toliko domišljije kot njihov slavljenec: finska narodna opera ima kot del svojega stalnega repertoarja tudi tim. “hobitsko plesno avanturo”, katere melodijo je prispevel obsedeni tolkienovec Aulis Sallinen, ki je zložil tudi simfonijo z naslovom Gandalfove sanje; v Italiji od leta 1999 deluje letalska družba Gandalf Airlines, tako poimenovana zato, ker je njen ustanovni mož Luciano Di Fazio želel svojim letalom “… dati moč čarovnika”; v angleškem Birminghamu pa si lokalni politiki prizadevajo, da bi vzpostavili Tolkienov turistični park, saj so prepričani, da je Tolkien, ki je tam preživel otroštvo, navdih za stolpa iz drugega dela trilogije črpal prav iz dveh birminghamskih trdnjav – stolpa starega astronomskega observatorija in stolpa mestnega vodovoda.