Gospod Andrej Jus, z organizacijo raznih prireditev se ukvarjate že 20 let. Verjamem, da se človek skozi leta lahko iztroši, zato ste verjetno vedno znova iskali različne stvari, pri katerih ste se lahko udejstvovali. Koliko let ste že povezani s Festivalom za tretje življenjsko obdobje (F3ŽO) in kaj vas pravzaprav navdušuje pri oblikovanju tega festivala?
S Festivalom za tretje življenjsko obdobje sem povezan od vsega začetka, ko nas je takratna slovenska vlada prosila, da bi pomagali pripraviti mednarodno proslavo ob mednarodnem letu starejših, ki so ga razglasili Združeni narodi. Zamislili smo si program, ki ne bi bil samo proslava. Takrat sem tudi začel razmišljati, kakšna je vloga starejših ljudi v družbi in zakaj se mi zdijo pomembni. Nekateri še vedno mislijo, da starejši niso pomembni, da so breme ipd.
Takrat sem prišel do zaključka, ki sicer ni bil podprt z nobenimi empiričnimi podatki, da je izjemno bogastvo starih ljudi bilo ustvarjeno skozi njihovo življenje in da mora v tretjem življenjskem obdobju priti do prenosa znanja in izkušenj na mlajše generacije. To se je v naši daljni preteklosti že počelo predvsem takrat, ko so generacije živele v isti skupnosti na kmetih ali drugih družbenih skupinah, sicer pa imamo praktično skoraj vsi prednike v ruralnem okolju. Kasneje se je z industrializacijo to prekinilo in danes praktično nimamo okolja ali območja, v katerem bi ta prenos izkušenj in znanja potekal. Takšnega okolja nismo vzpostavili, ker smo raje gradili prostore, ki na nek način ločujejo posamezne družbene skupnosti in te se potem ukvarjajo same s sabo. Zato govorimo o mladih, srednji generaciji in starih, govorimo o bogatih in revnih, o izobraženih in neizobraženih in za njih ustvarjamo posebna okolja na umeten potrošniški način itd. Zelo malo pa govorimo o tem, kako bi se različne družbene skupine med seboj spoznavale in povezovale.
S F3ŽO sem povezan že 10. leto in moram reči, da sem vsako leto bolj navdušen in motiviran.
Koliko časa potekajo priprave na izvedbo tega tridnevnega festivala?
Priprave potekajo praktično celo leto. Ko se festival konča, pripravimo poročilo, pregledamo, kaj je bilo dobro in kaj ne ter kje so bili problemi. Potem imamo sejo programskega sveta in ostalih organov. V naši skupnosti je zelo veliko organizacij, ki jim želimo podati relevantne podatke o tem, kakšen je festival bil in kakšne so njegove možnosti. S tem ko se zaključi razprava o preteklem festivalu, se praktično istočasno pristopi tudi k novi vsebini, kar pomeni, da je še istega leta izdelan vsaj okvirni program prireditve za naslednje leto. Z novim letom ponavadi začnejo potekati že priprave na novo prireditev. Ker poskušamo vsako leto prireditvi dati nekaj novega, potrebujemo določen čas ter določeno soglasje v naši družbi in med partnerji.
Od leta 2008 ste direktor Inštituta za širjenje inovativnosti in kulture Hevreka. Kako inovativnost vpletate v organizacijo dogodkov, kot je F3ŽO?
Inovativnost sicer vpletamo, a premalo. Vpletamo jo predvsem tako, da skušamo biti inovativni pri kreiranju programa in same razstave oz. dogodkov ali performansov znotraj same prireditve. Inovativni poskušamo biti tudi pri drugačni zasnovi razstavnega prostora. Letos predstavljamo Park modrih povezav, kjer bomo poskušali predstaviti tehnologije, ki izboljšujejo ljudem življenje. Starejšim bomo pokazali, kako lahko koristno preživijo en dan z uporabo teh tehnologij oziroma novih rešitev in storitev.
Zelo zaželeno bi bilo, da bi v prihodnjih letih poskusili predstaviti inovativnost starejših ljudi. Tega še nismo naredili in to je zelo velika naloga, ki nas še čaka.
Mi smo inštitut, ki poleg inovativnosti širi tudi kulturo. Tako imamo na festivalu veliko kulturnih dogodkov. Že kultura sama po sebi pomeni ustvarjalnost in inovativnost. Tudi na tem področju želimo sprožiti nekatere nove prijeme, saj bi radi tudi starejšim omogočili, da spoznajo kulturo mlajše generacije in skozi kulturo mladih, ki je izjemno inovativna, vzpodbudimo dodatno inovativnost v kulturnem ustvarjanju in tudi poustvarjanju kar pomeni ustvarjalnost v tretjem življenjskem obdobju.
Kljub temu, da F3ŽO poteka že deveto leto, se nam zdi, da ga mogoče ljudje premalo poznajo. So te naše ugotovitve pravilne, ali se motimo?
Z ugotovitvijo, da ljudje festival poznajo premalo, se strinjam, kljub temu, da imamo lepo število obiskovalcev.
Veliko družbenih in podjetniško pridobljenih sredstev namenjamo v promocijo festivala. Vendar še vedno premalo. Kljub vsemu smo majhna država in proračun naše prireditve je razmeroma majhen v primerjavi s kakšnimi obrtniškimi, kmetijskimi ali glasbenimi dogodki. Naša naloga je, da festival približamo tudi tistim ljudem, do katerih sedaj nismo prišli.
Zavedamo se, da do sedaj s festivalom nismo prišli do ljudi, ki so revnejšega stanu in si ne morejo privoščiti poti v Ljubljano, kjer poteka festival. Prizadevamo si , da bi se regionalne upokojenske organizacije tako usposobile, da bi v vsaki regiji lahko organizirale manjši festival, ki bi spodbujal ustvarjalnost starejših in medgeneracijsko sodelovanje. Vendar je to proces, ki ne more potekati hitro. Nadalje si prizadevamo, da bi bile na osrednjem festivalu, ki je vedno ob dnevu starejših v Ljubljani, prikazane tiste aktivnosti, ki vzpodbudijo nadaljevanje na regionalnem in krajevnem nivoju. Naša usmeritev gre zanesljivo v to smer.
Z različnimi partnerstvi in aktivnostmi želimo starejše osebe iz oddaljenih okolij pritegniti na festival. Pri tem moram pohvaliti naše sodelovanje s Slovenskimi železnicami, ki bodo letos že drugič omogočile vsem starejšim, da za dobra 2 evra kupijo povratno vozovnico iz katerega koli kraja kjer je potniška postaja v Sloveniji. Na ljubljanski železniški postaji jih bo nato čakal avtobus Ljubljanskega potniškega prometa, kar je darilo mesta Ljubljane, in jih bo pripeljal v Cankarjev dom, kjer si bodo lahko ogledali festival. Tako se bodo lahko festivala udeležile tudi skupine iz oddaljenejših okolij, če bodo le hotele.
Nam lahko kaj več poveste o samih začetkih F3ŽO? Kdaj in kje se je zgodilo prvič? Kdo je bil pravzaprav pobudnik? In kdaj ste se začeli zavedati, da je medgeneracijsko povezovanje tako pomembno?
Prvič smo začeli pred devetimi leti. To se je zgodilo na pobudo gospoda Nika Lukeža, ki je bil s strani vlade pozvan, da pomaga pripraviti proslavo ob razglasitvi mednarodnega leta starejših. To je bilo leto 1999. Ker smo malo zamujali, smo imeli proslavo na začetku leta 2000. Med pripravo festivala smo spoznali tudi določene organizacije in ljudi, ki so bili povezani s starejšo generacijo in so delovali na tem področju tako v strokovnem kot v organizacijskem smislu. Tudi sam sem imel takrat določene izkušnje z delom v Zvezi za tehnično kulturo Slovenije. Takrat smo ustanovili programski svet, naslednje leto se je prireditvi priključila še Zveza društev upokojencev Slovenije. Potem smo skupaj s še nekaterimi drugimi organizacijami, kot so Univerza za tretje življenjsko obdobje, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za zdravje ustvarjali in gradili program iz leta v leto.
Pomembnosti medgeneracijskega sodelovanja smo se začeli zavedati, ko smo videli, da usmerjenost samo v starejše ljudi ni prava stvar, ker se tako tudi oni na nek način počutijo odrinjene. Opazili smo, da gradimo nek sistem, kjer se bodo družili samo starejši ljudje, kar pa ni dobro, saj to ustvarja in pogojuje dodatno zaprtost, ki drugačne izključuje in jih poriva v samozadovoljstvo. Zaznali smo razmeroma veliko šumov med starejšo in srednjo generacijo, ki izvirajo iz načina produkcije in dela v modernem svetu, v katerem srednja generacija nima časa za starejše, starejša generacija pa v zelo veliki meri poskrbi za najmlajšo generacijo. Zato smo iskali modele, kako pritegniti tudi prvo in drugo generacijo. Skozi to so potem nastale ideje o risanju risbic v vrtcih in nižjih razredih osnovnih šol, o pisanju esejev v višjih razredih osnovnih šol in v srednjih šolah in na koncu tudi delo na raziskovalnih nalogah v srednjih šolah in na fakultetah. S temi aktivnostmi smo začeli v letu 2005. Glede na odziv, ki je večji iz leta v leto, lahko sklepamo, da tudi šole in druga okolja potrebujejo medgeneracijsko sodelovanje in da je to temeljna potreba, ki družbo krepi, prerasti pa mora v družbeno in predvsem civilizacijsko vrednoto.
Kaj je po vašem mnenju vzrok, da smo različne generacije vedno bolj oddaljene druga od druge? Ali mislite, da to starejše ljudi moti ali imajo radi svoj mir?
Starejši ljudje imajo radi tako svoj mir, kot to, da so v središču dogajanja. Predvsem pa menim, da imajo izjemno radi svoje otroke in vnuke in da jim ogromno dajejo. V družbi se to zaznava kot nekaj normalnega, kot nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno. Mogoče to ni tako napačno, vendar pa je problem v tem, da družba niti na verbalnem nivoju ne priznava tega, da so starejši pomemben člen v tej zgodbi.
Skozi svoje delo in druge aktivnosti se starejši približujejo mlajši generaciji in ji prenašajo znanja in izkušnje. Po drugi strani pa moramo starejše razumeti, da potrebujejo tudi svoj mir, kajti njihova kondicija in psihofizične sposobnosti so seveda drugačne kot so pri mlajši generaciji. Ne morejo tako hitro hoditi, ne morejo se ukvarjati z vsemi športi, ne morejo tako hitro brati, vendar pa so lahko odličnejši pri nekaterih drugih zadevah.
Pri tem je odločilna toleranca. V modernih družbah promovirajo t. i. trojni T, kar pomeni talent, tehnologija in toleranca. Toleranca je ena od ključnih vrednot v družbi. Če nismo tolerantni, ne more priti niti do talenta niti do pravilne rabe tehnologij. Lahko pride celo do takšen rabe, ki pušča negativne posledice v družbi in v odnosu do materialnega sveta. V tem segmentu je starejša generacija izjemno pomembna, ker ima izkušnje in vedno premisli, preden kaj uporabi, medtem ko mlajši ne razmišljamo preveč o možnih posledicah naših dejanj.
Pomembno je tudi, da se zavedamo, da se kontaktov med mlajšimi in starejšimi ne da ustvarjati na silo. Ustvarjati je potrebno okolja in programe, ki so usmerjeni v združevanje. Za vzpostavitev takšnih okolij potrebujemo čas, čas pa je zelo povezan s toleranco, kar pomeni, da s tem, ko začenjamo spoznavati starejše, začnemo spoznavati tudi sami sebe. Nekoč bomo tudi mi starejši in na ta čas se moramo pripraviti.
Vemo, da ima večina mladih rada svoj mir in nočejo, da bi jim kdo solil pamet, kar je po eni strani logično, saj so še mladi in imajo veliko manj izkušenj kot starejši ljudje. Vendar je zelo pomembno, da tudi mladi želijo sodelovati in pomagati starejšim tudi pri raznih opravkih, kot je npr. pomoč pri nakupih v velikih oddaljenih trgovinah ali pri manjših domačih opravilih. Kako se organizatorji F3ŽO trudite, da bi mlade spodbudili k razmišljanju o njihovem pomembnem poslanstvu pri pomoči starejšim?
Gre za razumevanje želja in potreb mladih na en strani in razumevanje mladih do starejših. Pravilno je, da so mladi napredni, hitrejši, da se ne ustavljajo ob vsaki oviri. To je njihovo življenje, ki ga morajo izživeti. Seveda so za svoj trud tudi nagrajeni, tako materialno kot s stalnim izboljševanjem svojega položaja v družbi. Po drugi strani pa morajo nositi odgovornost tudi za dejanja, v katerih niso bili uspešni. Ponavadi pri mladih vidimo samo uspeh, ne vidimo pa tudi neuspehov, zaradi česar lahko zelo trpijo, s tem pa lahko pride do trajnih posledic. Vendar v življenju nihče ne žanje samo uspehov, saj je življenje sestavljeno tako iz uspehov kot iz neuspehov. Pri reševanju teh problemov, ki jih največkrat ne vidimo, pa so zelo pomembne izkušnje starejših, saj imajo izkušnje tako z uspehi kot neuspehi. Tudi sami so bili nekoč mladi, zato lahko mladim pomagajo z nasveti in dejanji, seveda če jih mladi želijo poslušati.
Pri mladih zaznavamo tudi problem v zavedanju samega sebe in zavedanju okolja v katerem živijo. Zavedanje in zaznavanje je v mladosti šibko, pri starejših pa je zavedanje močno, saj so zelo pod vplivom izkušenj. Skozi sodelovanje teh dveh generacij bi se zavedanje mladih zelo okrepilo, s čimer bi se povečale koristi za celotno družbo. Vemo, da mladi lahko tudi desetkrat ponovijo eno in isto napako, medtem ko bo star človek, ravno tako kot majhen otrok, samo enkrat naredil napako in potem verjetno nikoli več.
Ko mladi pomagajo starejšim, na nezavednem nivoju nehote prihaja do tega, da začenjajo spontano ceniti znanja in izkušnje starejših. Mladino je potrebno skozi vzgojni in izobraževalni proces pripeljati do sodelovanja s starejšimi, zato pa potrebujemo odlične pedagoške metode.
Če bi starejši oziroma srednja generacija mladim ponudila več tega zavednega nivoja namesto nezavednega, bi bilo tudi mladim lažje. Za moderno družbo je tipično, da mlajše generacije ne uči samozavedanja. Če bi se na tem področju učili in naučili več, bi bil svet mnogo lepši, kot ga imamo danes.
F3žo bo potekal tri dni v Cankarjevem domu. Letos se širite tudi izven Cankarjevega doma, saj bo v Mengšu v okviru F3ŽO potekal tudi Dan godbeništva, ki ste ga podnaslovili kot Uvodni pogovor in glasba v letošnji Festival za tretje življenjsko obdobje. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Lani smo imeli festival godb kar na samem Festivalu za tretje življenjsko obdobje. Letos tega nismo želeli ponavljati, kljub temu pa menimo, da bi bilo vseeno dobro, da se v čast mednarodnega leta starejših v nekem daljšem obdobju odvije festival godbe. Godbe ljudi vedno privlačijo. Tudi program tega festivala je tako posvečen medgeneracijskemu povezovanju, saj ima godba specifično strukturo članov. Razen v zelo profesionalnih godbah, so glasbeniki člani vseh generacij. Iz tega vidika smo Dan godbeništva v Mengšu tudi zelo podprli.
Lani so pri okrogli mizi slavnih starejših sodelovali: Spomenka Hribar, Mimi Malenšek, France Bučar in že pokojni Peter Božič. Kdo bo letos sodeloval na tej okrogli mizi? Bi radi organizatorji s tem dogodkom obiskovalcem festivala posredovali kakšno posebno sporočilo?
Da organiziramo okroglo mizo slavnih starejših je več razlogov. Najosnovnejši razlog je, da se preko slavnih ljudi spominjamo različnih dogodkov iz preteklosti, v katerih so bili udeleženi naši gostije. Vsakdo od njih ima namreč neko svojo zgodbo. Gre tudi za zgled; ne samo mlajšim, ampak tudi starejšim, da se zavejo svojega preteklega življenja, ki je bilo polno ustvarjalnosti in angažiranosti. Skozi vsebino okrogle mize se tako ljudje spominjajo svojih in skupnih uspehov ter lepih trenutkov. Spomnijo se tudi svojega delovanja, kar krepi njihovo počutje in jih usmerja v nadaljnjo aktivnost.
Pomembno je tudi, da so ljudje, ki sodelujejo na okrogli mizi, ponavadi še vedno aktivni. Tako želimo obiskovalcem pokazati, da se delovna in telesna aktivnost ne končata s starostjo. Ravno nasprotno, v tem obdobju lahko naredimo veliko koristnega za sebe, za druge, za družbo. Če si bil dober čevljar, še vedno lahko popraviš kakšen čevelj, če si bil krojač, še vedno lahko kaj zašiješ in skozi to narediš neko koristno delo, nekomu narediš uslugo, dobro delo. Poleg tega te to delo ne obremenjuje preveč z vsakdanjim zaslužkom, da ne govorimo o ohranjanju motoričnih sposobnosti.
Za letos je že potrjenih nekaj gostov, z nekaterimi pa se še dogovarjamo. Zanesljivo bo kar nekaj zanimivih in slavnih ljudi.
Kaj nas poleg okrogle mize slavnih še čaka na tradicionalnem devetem Festivalu za tretje življenjsko obdobje?
Med najpomembnejšimi vsebinami je konferenca. Leta 1995 smo bili gostitelji mednarodnega kongresa EURAG, to je evropska organizacija, ki združuje nacionalne organizacije starejših. Po tem kongresu smo imeli na Festivalu za tretje življenjsko obdobje veliko okroglih miz, kjer smo odpirali razna družbena vprašanja in pereče probleme. Celotna družba je v zadnjih sedmih letih preko festivala dobila množico odličnih pobud in predlogov, nekateri od njih so že našli mesto v pozitivni zakonodaji ali pa v ukrepih izvršne oblasti.
Letos bo namesto okroglih miz organizirana konferenca, ki bo sestavljena iz treh delov. Prvi del bo namenjen družbeno-ekonomskemu položaju starejših v današnji moderni družbi. Drugi del bo namenjen solidarnosti med starejšimi. Gre predvsem za področje filantropije, kako si lahko tudi starejši med sabo pomagajo in kako lahko pri tem pomaga tudi družba. Tretja tema pa bo medgeneracijsko sodelovanje, kjer bomo govorili predvsem o tem, kako potrebujemo nove poglede na vzgojo in izobraževanje v prihodnjih letih.
V Parku modrih povezav bo okoli 16 razstavljavcev, ki bodo predstavili najmodernejše tehnologije. Pokazali bomo kako se bere elektronski časopis, kako lahko na moderen način komuniciramo z zdravnikom, kako lahko od doma opravimo finančne storitve, kako se lahko informiramo v turizmu, prostem času, kako lahko s pomočjo računalnika krepimo svojo telesno kondicijo itd.
Zelo velik del razstave bo usmerjen v varnost starejših, ki so danes razmeroma ogrožena skupina. Govorimo o varnosti v prometu. Ogroženo je tudi premoženje starejših, saj so slabše gibljivi in so stalna tarča kriminalcev. Starejše bomo seznanili z možnostmi pomoči in usklajenega delovanja pri elementarnih in naravnih nesrečah itd.
Govorili bomo tudi o zdravju oziroma o zdravem načinu življenja. Veliko programov bo namenjenih aktivnostim zdravega življenjskega sloga in prikazom kako si pridobimo zdrav način življenja, da bi lahko čim dlje v starosti živeli sami ali v družini brez neke bistvene pomoči drugih in da bi skozi te programe postali zadovoljni s samim seboj. Dejstvo je, da je moderni način življenja prinesel tudi nov pogled na kvaliteto življenja. Veliko je novih športov, drugih načinov življenja, na primer jogistični, nordijski. Gre za vse tiste programe, ki človeka krepijo, tako telesno kot tudi duhovno in mu dajo smisel življenja.
Veliko bo kulturnega programa. Preko 2000 ljudi bo nastopilo na več kot 100 kulturnih dogodkih. Gre za velik potencial tako starejših kot mlajših. Veliko bo folklore, petja, gledališča, glasbe, literarnega in likovnega ustvarjanja itd.
Pozabiti pa ne smem še na eno izmed novosti letošnjega festivala, to so delavnice. Imeli bomo več kot 20 brezplačnih delavnic, ki se bodo delile na delavnice za prosti čas in gibanje, na kulturne delavnice in delavnice, posvečene splošnemu izobraževanju. Ker smo vanje vložili veliko znanja in energije, si želimo, da bi se jih udeležilo čim več ljudi.
Naj vam za konec postavim še dve bolj osebni vprašanji. Vam manjka še veliko let do uradne upokojitve? Se tega obdobja veselite ali vas navdaja z negotovostjo?
Do uradne upokojitve mi manjka manj let, kot je prstov na eni roki. Same upokojitve se ne veselim, veselim pa se drugačnega načina življenja, saj ta del življenja daje človeku neke čisto drugačne možnosti. V mladosti smo stalno obremenjeni z uspehi in neuspehi, kar pri vsakem človeku pušča določene posledice, ki nas lahko zaznamujejo za celo življenje. Srednja leta vlečejo v poslovno in delovno uspešnost v izgradnjo bivalnega okolja, v katerem se dobro počutimo in poskušamo ustvariti družino. Tretje ali četrto življenjsko obdobje pa je v resnici namenjeno temu, da lahko še bistveno več damo družbi, kot smo si kdaj koli predstavljali. Problem pa je, da današnja družba ni sprejemljiva za vse dobrote, ki jih starejši ljudje lahko dajo družbi. Nimamo namreč okolij, kjer bi starejši lahko živeli ustvarjalno in polno življenje.
Dom starejših prav gotovo ni tisto okolje, kjer bi starejši človek lahko živel polno in ustvarjalno življenje, čeprav se v zadnjem času zelo krepi programska ponudba v domovih. Najpomembneje je, da ima star človek občutek, da je družbi potreben in da ni zavržen.
Osebno sem na nek način zadovoljen, ker izhajam iz rockovske generacije. Opažam, da nam danes ni tuje oditi na koncert kakšne mlajše skupine. Nam to ni tuje, našim staršem pa je bilo. Mogoče smo si tudi zaradi interneta in vseh teh tehnologij bliže kot smo si kdaj koli predstavljali. Ne bi bilo dobro, če bi rekli, vi ste na eni, mi smo na drugi strani, vi imate pokojnine, mi pa moramo za vas delati. Takšen način razmišljanja bi bil lahko za daljše obdobje zelo nevaren, ustvaril bi zastrupljene odnose in izničil civilizacijske vrednote. Osebno se zavzemam, da bi ljudje prejemali enoten državljanski dohodek, ne pa pokojnino. Že sama beseda pokojnina ima negativen prizvok. Enotni državljanski dohodek bi vsakemu, tudi mladim, omogočil, da bi živeli polno in ustvarjalno življenje.
Vam bom povedal en štos. Možakar je opazoval zelo veličasten in velik pogreb (verjetno je bilo nekje v Sloveniji). Pristopil je k enemu od pogrebcev v vrsti in dejal: »To je pa res veličasten pogreb. Mi lahko poveste kdo je umrl?« Ko je možakar izvedel ime pokojnika, je rekel: »Uf, ta človek je bil pa bogat. Koliko pa je zapustil?« »Veste, prav vse je zapustil,« mu je odgovoril vprašani.
Boste kot upokojenec še vedno sodelovali pri F3ŽO v takšni meri kot sedaj – pri organizaciji – ali boste te stvari raje prepustili mlajšim kolegom in se boste sami pomešali med množico brezskrbnih obiskovalcev?
Ne vem. Če me bodo potrebovali, bom rade volje sodeloval. Vendar mislim, da morajo tudi to aktivnost prevzeti mlajši. Festival mora iti svojo pot, pot prihajajočih generacij. Mene zanimajo tudi drugi problemi, ki so v družbi pomembnejši od enega festivala. Na primer zanima me, kako bi lahko izkoreninili revščino. Veliko starih ljudi je revnih. Zakaj? Predvsem zato, ker, ko mož in žena še živita skupaj, lahko preživita z dvema pokojninama, ko pa nekdo od njiju umre, drugi pristane v hudi revščini.