Štoparski vodnik po galaksiji Douglasa Adamsa je nedvomno najbolj znana trilogija štirih (v resnici pa pravzaprav v petih, saj je bil zadnji, Pretežno neškodljiva, napisan nekoliko kasneje). Je pa še veliko več kot to.
Čeprav se o tem, kar naj bi ta roman, nastal po istoimenski radijski igri, pomenil za življenje, vesolje in sploh vse, mnenja zelo razlikujejo. Za nekatere je nič manj kot sodobna biblija, ki se začenja tam, kjer se je prejšnja biblija končala, torej pri koncu sveta. Spet za druge je morda najboljši način kako preživeti kakšen brezupen četrtek in se ob tem še krohotati.
Za tretje je to klasično delo znanstvene fantastike, ki se v njem kot zvrst (na vsesplošno veselje) sploh ne jemlje tako smrtno resno kot se jemlje sicer. Za četrte je roman preprosto ena izmed najbolj uspelih satir vseh časov, ki se tokrat za razliko loteva človeštva tako, da ga najprej ukine, nato pa nam neusmiljeno razkrije, da vesolje in njegovi prebivalci najbrž niso nič boljši od nas, vsaj ne v lastnostih, v katerih lahko sklepamo, da so nam, kot tipičnim, le nekoliko zaostalim prebivalcem vesolja podobni.
Kaj nam hoče povedati?
Trilogijo Štoparski vodnik po galaksiji, ki jo sestavljajo knjige Štoparski vodnik po galaksiji, Restavracija na koncu vesolja, O vesolju, življenju in sploh vsem, Zbogom in hvala za vse ribe ter, nekoliko kasneje napisana Pretežno neškodljiva, torej lahko vsakdo razume po svoje, ne da bi s tem kakorkoli okrnil vse tisto, kar nam ponuja. Pravzaprav nam vselej ponuja še malce več kot opazimo v danem trenutku. In prav v tem je nemara tudi ena od skrivnosti njenega uspeha.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=6RNnXYwqIwA[/youtube]Zgodba, ki bi jo vsak pravi ljubitelj tako znanstvene fantastike kot dobrega humorja kot tudi sicer (drznem si reči) književnosti nasploh preprosto moral poznati, se prične nekega brezupnega četrtka, ko se Arthur Dent, povsem nepomemben primerek svoje, človeške vrste, ki dela na nekem zakotnem krajevnem radiu, zbudi s kraljevskim mačkom, za katerega niti ne ve, kje ga je dobil, pred vrati pa ga že čakajo buldožerji, ki naj bi po naročilu krajevnega sveta porušili njegovo hišo zato, da bi tam zgradili obvoznico. Vendar je vse to le začetek res brezupnega četrtka, saj bodo istega dne Vogoni, ena izmed najbolj neprijetnih vrst, ki naseljujejo znano vesolje, porušili planet Zemljo zato, da bi tam zgradili hiperprostorsko obvoznico.
Arthur Dent na srečo pozna propadlega igralca Forda Prefecta, ki je v resnici dopisnik najbolj izčrpne knjige o vesolju, življenju in sploh o vsem, Štoparskega vodnika po galaksiji, knjige, ki na svojem plastičnem ščitniku nosi pomenljiv napis Samo brez panike, kar je nemara eden izmed ključev do njenega uspeha. Ford Prefect z Betelgeze reši sebe in Arthurja z Zemlje ravno še v zadnjem hipu in Arthur tako postane eden od edinih dveh ljudi, ki sta preživela uničenje Zemlje, obenem pa tudi eden od edinih dveh ljudi, ki sta sploh imela priložnost slišati za in pobliže spoznati vsebino legendarnega Štoparskega vodnika.
Drugi človek je njegova nekoč bežna ljubezen Trillian, ki križari po vesolju kot ljubica neustavljivega hiperpustolovca Zaphoda Beeblebroxa, o katerem velja med drugim povedati vsaj to, da si je dal montirati dodatno glavo in roko, zato da bi bil bolj kul. Ko se vsi štirje znajdejo na krovu iste ladje in spoznajo še paranoičnega robota Marvina, se njihove neverjetne pustolovščine šele zares začnejo.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=1aH8RM2XdeY[/youtube]Vse ostalo je seveda glavnina vsebine Štoparskega vodnika, ki je na tem mestu nikakor nima smisla razkrivati še naprej, saj tega niti v nekaj svetlobnih letih ne bi zmogel storiti bolje kot sam avtor, pa tudi če bi, to ne bi imelo posebnega smisla.
Odkod je prišlo vse to?
Douglas Adams (1952 – 2001) je najbolj znan kot avtor Štoparskega vodnika po galaksiji, sicer pa je bil tudi avtor znanstveno fantastično obarvanih bizarno humorističnih romanov o nekoliko nevsakdanjem detektivu Dirku Gentlyju, romanov Titanik in Sestanek z davno pozabljenimi bogovi ter številnih esejev, med katerimi sta najbrž najpomembnejši knjigi Last Chance To See in The Meaning Of Liff (slovenskih prevodov najverjetneje še ni), v katerih se zavzema za preživetje ogroženih in živalskih vrst ter utemeljuje, zakaj naj bi bilo zavzemanje za vse to sploh v redu in vredno svojega časa.
To so le najpomembnejše izmed knjig, ki jih je napisal. Izšla je še knjiga Salmon Of Doubt, Hitchhiking The Galaxy For The Last Time, v kateri je objavljenih nekaj kratkih zgodb, ki so (pa tudi nekaj takšnih, ki niso) vsebinsko povezane s Štoparskim vodnikom po galaksiji, nekaj esejev in razprav ter še številni drobci iz njegovega ustvarjanja, ki so jih izdajatelji knjige pobrali s trdega diska njegovega priljubljenega Mackintosha.
Legenda govori, da se je Adamsu ideja za Štoparski vodnik po galaksiji prvič utrnila nekega večera, ko je pijan kot čep ležal na nekem travniku v bližini Salzburga, medtem ko je štopal po Evropi. Malokdo pa ve, da je Adams sicer diplomiral iz književnosti na Oxfordu in da je v mladih letih med drugim sodeloval tudi z Monty Pythonovcem Grahamom Chapmanom.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=_Rk6nN-FVi0[/youtube]Kasneje se je zaposlil na BBC-ju kot eden od scenaristov pri znanstvenofantastični nanizanki Dr. Who, ki je bila v sedemdesetih letih precej popularna. Poleg številnih nevsakdanjih poklicev, ki jih je opravljal, je nekoč celo igral kitaro pri skupini Pink Floyd. To se je zgodilo ob nekem njegovem rojstnem dnevu in je bilo pravzaprav nekoliko svojevrstno darilo siceršnjega kitarista skupine Pink Floyd Davida Gilmoura.
lepo 🙂