Saj vem, da je težko ob vse nižjih pokojninah, pa tudi plačah, ki so komaj kaj vredne, govoriti o zapravljanju. Pa vendar vse bolj ugotavljamo, da smo se nalezli iste bolezni. Zasvojila nas je potrošniška mrzlica – imeti več, imeti boljše, imeti najnovejše.
Res je, da sta nam tehnološki razvoj in napredek na vseh področjih življenja omogočila uporabo stvari, ki jih v starih časih ni bilo ali pa smo le sanjali pri predhodnikih sodobnih naprav, kako bi bilo, če bi bile stvari izboljšane.
Pa vendar se mi zdi, da je bilo v času mojega otroštva marsikaj bolj enostavno. V času otroštva mojih staršev, sploh pa starih staršev, pa je bilo še lepše. So bili tisti časi zlati časi? So imeli ljudje takrat vsega več ali so samo drugače razporejali denar in ne nazadnje tudi čas?
Zlati časi s televizorjem ali brez njega
Pred časom sem zasledila podatek, da se plazemski televizorji prodajajo kot sveže vroče žemljice. No, saj ne samo plazemske. Sodoben barvni televizor, čim večji, da se čim več vidi in čim tanjši, da ne zasede veliko prostora, so sanje vsake družine.
Pa ne samo en televizor. V družinah z malo večjimi otroki morata biti dva. Ker se zgodi, da bi oče rad gledal nogomet, otroci in mama pa kako nadaljevanko. Če govorimo o večji družinski skupnosti, v kateri živijo še starostniki, imajo skoraj zagotovo v svoji sobi tudi oni televizor. Razkošje ali nuja sodobnosti?
So bili včasih, ko je bil v hiši en sam televizor, pa še ta črno-bel, zlati časi ali so zlati časi sedaj? Razmišljanje o enem samem televizorju in kakovostno preživetem skupnem prostem času, ko je televizor izklopljen, se ponuja kar samo po sebi.
S telefonom še v kopalnico
Mnogo ljudi je izklopilo stacionarne telefone, ker so postali nepotrebni. Saj jih vendar ne moremo odnesti s sabo, kamor koli pač gremo. Gremo na izlet – telefon gre z nami. Gremo na dopust – telefon imamo pri sebi. Gremo v kopalnico ali v sanitarije – telefon je v istem prostoru.
Imamo ga pri sebi, ker nikoli ne vemo, kdaj nas bo kdo poklical. In seveda, nimamo ga samo za klicanje. Razvoj je omogočil pošiljanje in sprejemanje besedilnih sporočil, pa zvočnih in slikovnih. Vse lepo in prav, če so to zlati časi telefoniranja. A včasih smo se znali dogovoriti, da se dobimo čez tri dni točno na določenem kraju in ob točno določenem času.
Nihče ni zamujal ali se zadnji hip opravičeval po telefonu in pojasnjeval, da pravzaprav pride naslednji hip. Ljudje s(m)o bili bolj točni in zanesljivi. Za edini telefon, ki smo ga imeli doma na polici v predsobi, smo dali manj denarja, pa tudi manj denarja smo porabili za impulze.
Tudi zaradi tega so ga modri ljudje dali v predsobe – tako smo se na hitro zmenili, kar smo se morali, ne pa zleknjeni na kavču govorili in govorili. Sama imam kar nekaj sodelavcev, ki si krajšajo čas med nekajurno vožnjo s telefoniranjem. Še dobro, da se zavedajo nevarne enoročne vožnje in so si nabavili slušalke. Besede in impulzi tečejo, povedanega pa ni nič bistvenega. Ob plačevanju položnic pa razmišljajo, kako drag je telefon. Je pa nujno potreben, kajne?
Vas je recesija že udarila po žepu?
Veliko ljudi je udarila. A trgovski centri so še vedno polni. In ljudje kupujejo raznorazne stvari, brez katerih ne morejo živeti. Imeti morajo boljše in večje, kot imajo njihovi sosedje. Pa naj bo kar koli že.
Nakupovalna mrzlica se še najbolje vidi pred večjimi prazniki, sploh decembra. Ljudje se kot zveri vržemo v boj za velika in draga darila, s katerimi bomo pokazali našim najbližjim, da jih imamo radi. Otrokom kupujemo igrače, s katerimi se bodo igrali le nekajkrat, ker že imajo polno omaro igrač. Partnerjem kupujemo ob valentinovem roza srčke in goro kiča, s katerimi povemo spet, da jih imamo radi? Ali pa pravzaprav povemo, da je tudi nas zasvojila potrošniška mrzlica?
Padli smo v brezno nakupovanja. Kriza je vse večja, ljudje pa vse bolj nakupujejo. Nekdo je pred časom primerjal taka nakupovanja z rajanjem potnikov na krovu Titanica med njegovim potopom.
Družinska bilanca stanja
Ste si že kdaj naredili družinsko bilanco stanja: torej koliko prihodkov na mesec dobite in koliko odhodkov si naredite? Zberite prav vsak račun, ne glede na to, ali ste kupili nujno potreben varčni pralni stroj ali plačali kavico v priljubljenem lokalu.
Nekateri strokovnjaki pravijo, da je temeljni vzrok za finančno krizo to, da smo – v Evropi, v Ameriki ali drugod po svetu – potrošili več, kot smo ustvarili z delom. Živeli smo zadolženi, s krediti, v velikimi limiti – ‘na puf’.
Star rek pravi, da morajo biti prihodki družine vsaj nekaj večji od izdatkov, sicer je družina v težavah. In če je nekoč zmogla živeti ‘na puf’ in so bili to zanjo zlati časi, mora zdaj na silo predrugačiti filozofijo obstoja. Da bo spet imela nekaj več prihodkov od odhodkov in da bo znala varčevati. To pa je že druga tema, potrebna širše obravnave.
