V kolikor ste njegovo serijo označili s ‘karnekaj’, kako je potem mogoče, da je g. Parr član najprestižnejše svetovne fotoagencije Magnum photos? Parr nas je, roko na srce, zadel v bit. Rože na bencinski črpalki, vrtički, piranska plaža, kranjska klobasa, blejska kremšnita, kozolec in tovarne, nakupovalni centri, bolšji trg, Lek, Revoz … Intelektualno, ironično in direktno. Ni čudno, da imajo tujci tako radi našo deželico. Je precej posebna.
In zakaj to sploh omenjam? Ker je fotografije kot jih naredi g. Parr, zelo težko narediti. Pravzaprav zna take fotografije narediti le on sam. In to je odgovor na vprašanje zakaj je tako prepoznaven, tako slaven in sporen hkrati – ker dela po svoje, na svoj način. Njegova fotografija je unikatna in postavlja nove smernice. Magnumovci že vedo koga sprejeti medse in koga ne. Verjetno nekoga, ki je izviren, ki vidi svet po svoje, skozi drugačne oči. Tako ne preseneča, da so za članstvo nominirali Jacoba Aue Sobola, ki je s svojo neverjetno serijo »Sabine« naredil zgodbo o odmaknjeni ribiški vasici na Grenlandiji. Primerov je še in še. Mogoče je zato že na začetku fotografske poti pametno zastaviti zelo pomembno vsebinsko vprašanje »Kaj in zakaj bom fotografiral?«. Vprašanja kako, s čim, kdaj in kje so tehnične narave in dobijo odgovore kmalu po tem, ko se spustimo v fotografijo.
Tile članki bodo govorili o mojem pogledu na fotografijo in o tem na kaj se mi zdi vredno opozoriti po 15 letnih fotografskih izkušnjah. Govoril bom o abecedi, ki jo zame predstavljata čas in zaslonka, o večno opevani temi kompozicije, o učenjo od drugih – posnemanju, o fotoamaterjih in profesionalcih, o lastnem pristopu – stilu, o koraku še naprej, o tem kaj bi rad povedal s svojo fotozgodbo, o portretu, o trenutku, o umetnih in naravnih fotografijah in še o čem.
Torej, začnimo na začetku. Zakaj in kaj bi fotografiral?
Nekdo si postavi to vprašanje preden si omisli fotoaparat, nekdo drug šele po tem, ko fotoaparat že ima, tretji se tega nikoli ne vpraša in le fotografira po občutku. Pravila pa v bistvu ni. Vsak dela po svojih zmožnostih, željah in prepričanjih. Gre le za nivoje dojemanja. Tisto kar predstavlja lepo ali dobro fotografijo nekomu, ki je šele vstopil v ta nori svet podob, je lahko čisto drugo kot nekomu, ki je v fotografiji 20 let, nekomu ki si s fotografijo služi kruh, nekomu, ki je fotografijo študiral, nekomu, ki ne ve niti kaj je zaslonka.
Na lanskem Fotopubu – festivalu dokumentarne fotografije v Novem Mestu, je nizozemski fotograf Robert Knoth govoril o svojem razvoju skozi fotografske zgodbe. Res neverjetno, kako se človek spreminja skozi obdobja svojega življenja. Vsaka njegova zgodba je bila malo drugačna od prejšnje, pri vsaki se je čutilo kako dela korake naprej. Mogoče so njegove zadnje fotografije nekomu, ki začenja loviti prve fotografije, zelo čudne, tako kompozicijsko kot vsebinsko … Zakaj? Ker se začetniku odpirajo v glavi čisto druga vprašanja kot Robertu. Robert je točno vedel kaj hoče, točno je vedel kaj hoče fotografirati in zakaj bo fotografiral. V glavi je imel idejo in že delno vizualizirane slike, ki jih je potem moral le še spraviti v fotoaparat na licu mesta in kasneje v knjigo.
Pa pojdimo po korakih. Kaj se najprej začne spraševati nekdo ki je nabavil fotoaparat in si želi nekaj fotografirati? V bistu nič kaj dosti, ravna se po občutku in pritiska po občutku, kompozicije dela po občutku in ima fotoaparat nastavljen na P (program) ali podobno avtomatiko. Šele ko dobi prve rezultate in jih primerja s podobami okoli sebe, se v glavi sproži proces »kako pa tole dobim/naredim?« in spodbudi nadebudneža k učenju. Učenju predvsem tehnike, ki pa je soodvisna od vzroka fotografiranja. Brez tehničnega znanja je navadno težko priti do fotografije kot si jo želimo, kot si jo predstavljamo, da bo uspela. Začnemo se spraševati in napredovati. Kako doseči da je vse ostro, kako narediti da bo oster le en del fotografije, kako narediti zamaknjeno fotografijo ali kako uspeti, da ni nič zamaknjeno. Kako narediti zanimivo kompozicijo, kaj nam predstavlja različna izbira objektivov, kaj je goriščnica, kaj je zaslonka, kaj je čas osvetlitve, kako se uporablja bliskavico, kako ujeti trenutek, kako narediti režirano fotografijo …
Pa še vprašanja post podukcije. Kako obdelati fotografijo da bo spodobna in uporabna, kje natisniti fotografijo, da bo nekdo lahko videl kako napredujemo.
Počasi, počasi. Lepo po korakih, kot je rekel Robert. 15 let je potreboval, da je prišel do nivoja na katerem je sedaj. Fotografija zahteva potrpljenje, kot ga zahteva lov na trenutke ali pa postavljanje režirane fotografije.
Zato pojdimo počasi od začetka. Po abecedi. In prvi črki sta čas in zaslonka.
Tekst in fotografije: Samo Rovan
