Poglejmo si odgovore na tri ključna vprašanja:
1. Zakaj bi bilo dobro za starejšo osebo, da se spozna z računalništvom?
2. Kaj starejše pri tem ovira?
3. Kako se zadeve vseeno lotiti?
Zakaj bi bilo dobro za starejšo osebo, da se spozna z računalništvom?
Seveda lahko pod tem vprašanjem nanizamo več odgovorov, a poglejmo pomembnejše. Starejši človek je že tako socialno odrinjen na rob družbe. Neizobraženost oz. neobvladovanje novih tehnologij to odrinjenost še povečuje. S spoznavanjem računalništva pridobi spet občutek pripadnosti družbi, pa naj gre za osebne kroge (znotraj družine) ali v širšem smislu (med znanci, ali celo ustvarjanje novih stikov). Tako se bo dedek lahko s svojim vnukom pogovarjal tudi o tej temi in babica bo morda spet navezala s stik s svojo dolgoletno prijateljico iz šolskih dni …
Z obvladovanjem računalnika si bo starejša oseba nedvomno izboljšala kvaliteto življenja. Ne morete več vsak dan od doma, ker avta več ne vozite, morda težko hodite, neradi pa neprestano prosite druge za usluge? Iskanje informacij, komunikacija, kasneje pa tudi zahtevnejša opravila: nakupovanje, spremljanje bančnega računa, itd. Vse to lahko opravite od doma. Ne bo grozno zahtevno priti do točke, ko bo babica s pomočjo spleta lahko pogledala fotografije z dopusta svojih najdražjih, dedek pa bo lahko naročil svojo novo ribiško palico kar preko spleta …
Fotografirate in si radi ogledate tudi fotografije drugih? Nič lažjega. Ne, ni potrebno zavreči »dobrih starih« albumov. Obdržite ta način, če vam je všeč. A s pomočjo računalnika ne bo potrebno čakati na naslednje družinsko srečanje, da bi si albume izmenjaje ogledali!
Pa filmi – “gibljive slike”, ki so stare že preko 100 let, vi pa jih danes lahko kreirate sami s preprostim fotoaparatom in nekaj računalniškega znanja.
Ne pozabimo pa tudi novejših internetnih pridobitev: spletne skupnosti, kjer obnovite stik s starim prijateljem in najdete kakšnega novega, ki se ukvarja z enakim konjičkom, kot vi. Potem so tu še spletni dnevniki, ki so lahko le tisti enaki dnevniki, ki ste jih včasih skrivali pod blazino, prebrala pa jih je lahko le ljubljena oseba. Lahko pa naredite stopničko višje ter poveste svetu, kar ste si od nekdaj želeli povedati.
Vsekakor se bo vaše življenje spremenilo. Ni potrebno, da se obrne na glavo, in tudi ni potrebno, da postanete računalniški »guru«.
Kaj starejše pri tem ovira?
• Strah pred visokimi cenami in zahtevnostjo aparatur.
• Bojazen, da bi lahko nekaj pokvarili.
• Pomislek, da svojih bližnjih ne bi več srečevali v živo, ampak bi jih opazovali le skozi ekran.
• Misel, da bi preveč časa preživeli doma, ob računalniku.
Kaj nam povedo zgornje trditve? Da je (ne)spoznavanje z računalništvom vedno povezano s strahom. Strahom pred neznanim. Ta je glavni sovražnik in glavna ovira pri sprejemanju novih znanj, novih navad – sploh pri starejših. Torej naša naloga ni toliko v kopičenju računalniškega znanja, temveč v premagovanju strahu. Od tam naprej pa bo vse lažje.
Kako se zadeve vseeno lotiti?
Seveda imate tudi tu več možnosti. Oglejmo si jih nekaj – od najbolj preprostih, do zahtevnejših.
1. Vsekakor je potrebno najprej opraviti nakup. Na ta način se boste soočili s finančnim zalogajem, a bo takoj odpadel del strahu: “Le kaj lahko vse uničim na računalniku, ki povrhu še ni moj …”. Tukaj vam predlagam pomoč domačih ali mlajšega prijatelja, ki mu je to področje bolj domače. A vedite: na začetku vsekakor ne potrebujete zelo zmogljivega računalnika ali celo novega.
2. Poprosite nekoga (še najbolje isto osebo, ki vam je pomagala pri nakupu), da vam pomaga pri začetkih. Opozorite ga, naj bo potrpežljiv in mu konkretno povejte, kaj želite doseči z njegovo pomočjo. Kljub takšnim opozorilom se lahko zgodi, da so bližnji odnosi včasih prezahtevni in taka pomoč ne deluje najbolj. Vam je znano? “Stokrat sem ti že povedal, kako to narediš, ti pa sploh ne poslušaš!”
3. Odločite se za računalniški tečaj za začetnike. Pri izbiri bodite pozorni, da bo tečaj primeren tudi za starejše in ne daljši od 30 – 40 ur, skupina pa naj bo čim manjša. Tu vam bo prav prišel nasvet kogar koli, ki bi vam znal koga priporočiti. Kasneje se lahko odločite tudi za naprednejše tečaje, a vam bolj priporočam in individualno pomoč.
4. Nekaj osnov ste pridobili, ostalo vam je še nekaj nerazčiščenih pojmov. Predvsem pa imate povsem svoje cilje, kaj želite početi z računalnikom pa vas tega zlepa ne bodo naučili na tečaju: poiskati kontakt sorodnika, zbrati informacije o nekem kraju, narediti predstavitev s fotografijami, … Morda ste v tem času že našli kakšno primerno osebo za individualno pomoč, sicer povprašajte v vašem društvu, klubu, v domačem kraju. Tu bodite pripravljeni odšteti več, a za to zahtevajte, da se učitelj posveti vašim željam.
5. Po opravljenih štirih točkah boste osnovni uporabnik računalnika. Od tu naprej ste sposobni sami nabirati dodatno znanje. Če vam brskanje in učenje preko spleta še vedno ni domače, zavijte v najbližjo knjižnico, kjer vam bodo predlagali več kot dovolj gradiva.
6. Vsekakor pa je najboljši način učenja z računalnikom samim. Skoraj vsi programi vsebujejo svoj center za pomoč. Na koncu pa boste na skoraj vsako vprašanje našli odgovor v »knjižnici vseh knjižnic« – na svetovnem spletu.
Zdaj pa se raziskovanja lotite zares in postopoma. Predvsem pa pogumno!
