Uršlja gora

Napovedana je sončna sobota in ker me Uršlja gora že dolgo vabi v svoj objem, se mu z veseljem predam. Zgodnje jutranje sonce me kar samo vrže iz prijetne topline postelje.

V nahrbtniku imam vedno vse pripravljeno za klic gora in dodam le še termovko s čajem, sadje in nekaj za malico. In se odpeljem proti Ravnam.

Ker sem doma iz Dravske doline, me že po poti spremlja pogled na Uršljo in Peco in pri srcu čutim prijetno toplino in neverjetno željo, da sem čim prej v osrčju gora. Tokrat se odločim za pot iz Naravskih ledin. Iz Raven se podam proti Kotljam in nato mimo Smučarske koče do koče na Naravskih ledinah. Pot je še precej zasnežena in ker je bilo še zgodnje jutro tudi precej poledenela. Prosila sem stvarstvo naj mi pomaga, da varno pridem do cilja in da na tej ozki poti ne srečam vozila. Takih srečanj se kar malo bojim. Pa je šlo vse kot po maslu. Varno in srečno sem prispela na parkirišče.

Za vsak slučaj sem dodala v nahrbtnik še dereze in se odpravila proti gori. Kakšna idila! Povsod kamor pogledaš sama belina. Pred mano je bilo malo pohodnikov, ker je bila pot še skoraj »deviška«. Prvi koraki so bili težki , stopinje so bile kar globoke in razdalja med njimi malo predolga za moje noge. Verjetno je bil pred mano moški.

Ampak pot je bila čudovita, pogledi v dolino, v pomlad, pa naravnost veličastni. To ti lahko nudi le narava. Ustavila sem se in s pogledom pozdravila Ravne, Prevalje in si predstavljala ljudi, ki se ravno prebujajo in morda v srcu nosijo žalost, obup, ne vidijo izhoda iz krize, ki se jih je dotaknila. Ko bi le vedeli, da je zdravilo tukaj, v naravi, v tišini, med pticami, ki te ne zapustijo. Njihovo petje te spremlja in ti prinaša radost, veselje in novo upanje.

Že sem na prvem travniku in le stopinje so tiste, ki so razbile celoto, belino. Pogled mi objame zasnežena drevesa, ki s svojimi vejami pričarajo pravljično naravo. Tam daleč se vsa v soncu blešči Peca, pa Raduha, pa Kamniško Savinjsko gorovje. Joj, kako ljubim ta pogled in najraje bi kar poletela. Počutim se kot bi lebdela in vsak korak mi da moč in prijetno zadovoljstvo.

Pijem svežino jutra, se kopam v sončnih žarkih in sem neskončno hvaležna, da vse to zmorem, da vidim, da lahko hodim in preprosto, da sem! Sama, tukaj v zasneženi naravi, med mogočnimi drevesi in samo ptičje petje spremlja tišino, ki me kar malo zaziblje v prijetne sanje.

Stopam naprej in občudujem zamete, ki jih je napravil veter. Pravo umetniško delo. Danes je mirno, niti sapica ne zmoti idile. Izbrala sem res primeren dan. Pa saj sem si zaslužila. Ko sem bila tukaj pred slabim mesecem je tako snežilo in brilo, da sem videla samo nekaj korakov pred sabo. Pa sem kljub temu nadaljevala pot in osvojila vrh , tudi ta izkušnja je bila zanimiva in narava čarobno skrivnostna.

Počasi hodim naprej, vsak korak in pogled vsrkam vase in si ga vtisnem v spomin za dni, ko bom potrebovala navdih. Pot se vije skozi gozd, strmo navzgor, pa kljub temu skozi vejevje vidiš v dolino in na sosednje gore. Vmes fotografiram in občudujem vse kar mi pride pred oči. Vsak zamet je drugačen, vsako drevo lepše in kmalu sem na zadnji planjavi pred vstopom na zadnji del poti.

Klopi, ki so pripravljene za utrujenega pohodnika so skrite pod kupi snega in le budno oko zazna, da so tam in čakajo na pomlad in na prve obiskovalce. Zdaj so drevesa že vedno bolj redka in sonce že prijetno greje, temperatura pa je še vedno pod lediščem in prav je tako. Še nekaj časa bomo lahko oboževali zasnežena drevesa, ki res pričarajo krasne poglede.

Zdaj šele srečam prvega pohodnika, ki se vrača v dolino. Uršlja gora je raj za prebivalce, ki so pod njo. Kar nekaj je stalnih pohodnikov, ki za konec tedna še v temi pohitijo na vrh in občudujejo sončni vzhod. Redno se videvamo in prisrčno pozdravimo. Planinski raj mi je všeč tudi zato, ker so ljudje tako srčni, topli, ljubeznivi in vsakim spregovoriš kako besedo.

Zdaj sem pa že na zadnji strmini proti vrhu in počasi že vidim nekaj planincev, ki gledajo z vrha v dolino. Pogled je res vreden truda in napora, ki ga porabiš, da prideš na vrh.

Vidiš na vse strani neba: v Celovec in celo kotlino, Svinjska planina, Koralpe, peca, Raduha, Kamniško-Savinjske, Šoštanj s svojimi dimniki, Velenje z jezerom, Kope, Ribniško pohorje, Raduho, Kobansko, Ravne, Prevalje, Slovenj Gradec, pa v Mežiško dolino …

Danes je bil pogled res enkraten. Sonce je zdaj že postajalo močnejše in pri koči je že teklo od strehe.

Ali ste vedeli, da je na Uršlji gori najvišje ležeča cerkev in po navadi se zleknem na klopco pred njo, opazujem v dolino in si privoščim najboljše kar sledi, ko osvojiš cilj: malica, njam!

Pot nazaj pa je nekaj adrenalinskega. Sama sebi se smejim, ko grem kar po brezpotju, po celem snegu, ki se mi vdira do pasu in kar nekajkrat sem cela snežena in komaj se poberem. Pa si mislim, da sem morda prestara za take norčije ampak kar hitro te misli predam ptičkam, naj jih odnesejo daleč vstran od mene in se veselo odkotalim v dolino.

Krasen dan! Šele ko sem v avtu začutim utrujenost in bolečine v mišicah. Vozim se proti dolini in vidim, kako se narava tukaj že prebuja. Prvi zvončki se smejijo, pa telohi kukajo izpod snežnih krp, ki so še ostale in spominjajo na dolgo zimo, ki se počasi poslavlja.

Kot vedno, ko se vračam domov s planin, sem neverjetno pomirjena, srečna in še z enim pogledom nazaj zaobjamem Uršljo goro in se ji zahvalim, da me je tako lepo sprejela.