A Ura ni zgolj parabola, je tudi ganljiva pripoved o očetu (Valič) in sinu (Čušin), ki na meji med življenjem in smrtjo spoznavata, da sta si najbrž bližje, kot sta kdaj mislila, čeprav zmanjka časa, da bi to izrekla.
[vimeo]http://vimeo.com/4328925[/vimeo]
Ura (David Sipoš, 2008)
Ura je odbila tretjo popoldan, ko sem se sprehajal po ptujski knjižnici in kar tako malce stikal po knjižnih policah. Počutil sem se, kot da se sprehajam po knjižnjici človeške domišljije in upal, da me kakšen košček te ogromne zbirke zamika, da ga sam primem v roke in delim s svojo domišljijo. V roke mi je prišla tanka rdeča knjižica Pripovedovalec, zbirka kratkih zgodb meni še neznanega avtorja Eda Torkarja. Kratka zgodba Ura je takoj postala moj favorit za filmsko upodobitev.
Do dejanskega snemanja, ki se je zvrstilo konec avgusta 2008, se je pripetilo še mnogo kratkih zgodb, ki se tičejo same odločitve in priprave na snemanje. Kmalu po zaljubitvi v Torkarjevo zgodbo sem po parih dnevih izkoriščanja vez dobil pisateljevo telefonsko številko in ga poklical.
Presenečen sem bil, da sem se z njim lahko tako preprosto dogovoril za dovoljenje snemanja kratkega filma po njegovi zgodbi, prav tako pa so me presenetile njegove besede, da je na zgodbo že skoraj pozabil, ko ga je ravno pred nekaj dnevi nanjo spomnil prijatelj, ki jo je prevedel v srbski jezik in je na nekem literarnem natečaju v Srbiji tudi dobila nagrado.
Ker je zgodba narekovala igro odraslih igralcev (za vlogo očeta še prav posebej malce starejšega moža) sem se sprva malce ustrašil, kako bom takšne igralce pravzaprav pridobil. Vendar naloga se konec koncev ni izkazala za tako težko, saj sta prijazna Gregor Čušin in Dare Valič pokazala prav vso pripravljenost odigrati kratki vlogi v mojem filmu. A tako kot ima vsaka mama po težkem porodu pred očmi le srčkanega otroka in je na porodne bolečine že čisto pozabila, tako je tudi nastanek Ure zajemal svoje bolečine, ki pa sem jih kaj hitro pozabil po zadnjem dnevu snemanja.
Tako je najboljše, da sploh ne govorim, da sem celotno filmsko ekipo zgubil teden dni pred začetkom snemanja in da sem s pomočjo prijateljev in filmskega foruma http://www.filmar.si zbral novo ekipo v zadnjih dneh, da lokacije za snemanje sobice v stanovanju nisem našel do dveh dni pred snemanjem in da so mi tudi lokacijo bolnice odpovedali na vse preveč mestih, ko sem že imel vse dogovorjeno. Vendar, kot pravim, tudi film se rojeva in zdaj je ves ta stres daleč pozabljen.
Prepisovanje proze v scenaristično obliko vsebuje prav tako kreativni postopek napenjanja domišljije in vizualiziranja vseh napisanih besed. Tako kot ste najbrž že mnogi vajeni, se filmska različica po navadi dokaj razlikuje od knjižne oblike in mnogokateremu to ni povšeči. Obstajajo elementi, ki se ne dajo preliti v filmski jezik in prav tako obstajajo v filmski obliki pristopi, katerih si v pisani besedi ni mogoče predstavljati. Pisanje scenarija in nato snemanje filma po literarni predlogi zato predstavlja svojevrsten kompromis med stvarmi, ki so filmu bolj pisane na kožo in tistimi, ki žal izostanejo zaradi edinstvene moči v pisani besedi in včasih skoraj nemogočemu prelitju na filmsko platno.
Pri vizualizaciji filma pred snemanjem – risanju storyboarda (potek zaporedja kadrov), ki je eden izmed ključnih postopkov pri nastajanju filma, me je pri Uri navdihovalo več stvari. Ker sem veliko časa tisto poletje preživel sam z mislimi na prihajajoče snemanje, sem si domišljijo spodbujal z glasbo (v tistem času predvsem s filmsko glasbo filma Away from her), s filmi (kot je recimo The Weather Man) in rednim kolesarjenjem po Ljubljani, ko sem spotoma iskal lokacije za zunanje scene filma. Čeprav sem originalno zgodbo, ki se dogaja pozimi, prestavil v poletni čas, so me vsa občutja ob stvareh, ki sem jih počel, spravljala v vzdušje, ki ga doživlja tudi film. Ob nastajanju filma režiser enostavno mora živeti film in ne biti z njim dvoje.
Film je zmes domišljije, osebnih doživetij in čustev, ki jih iz različnih življenjskih situacij režiser spravi v občutje, ki ga predstavlja film. Ura ni film, ki bi čustva žalosti in razočaranja najbolje zaobjel, je pa poskus gledalcu postaviti ogledalo, kako to čustvo vidim jaz in skozi tak način predstaviti svojevrstno tolažbo tistim, ki jim vsebina filma predstavlja dejansko življensko situacijo.
Spletno stran Davida Sipoša lahko najdete na http://www.siposh.com. Filmska ekipa Ure: David Sipoš (režija), David Burk (direktor fotografije), Dominik Mencej (kamera), Marko Grobler (glasba), Luka Klavž in Gabrijela Qualizza kot desni roki ter mnogi ostali.
