Preberite tudi drugi del teksta Sterilizacija in kastracija.
Ko vidimo živalskega otroka v njej, se zavedajmo, da bo ta otrok še prekmalu lahko tudi sam imel otroke, kar pa ne bo ne njemu ne nam v korist. Še najmanj pa tem otrokom samim.
Zato je nujno, da čim prej pomislimo na sterilizacijo in kastracijo našega ljubljenčka. Za vsak slučaj – steriliziramo samice, kastriramo pa samce, saj včasih slišim, da ljudje zamenjujejo ta dva pojma.
Če posvojimo živali iz katerega od kvalitetnih zavetišč, dobimo že sterilizirano ali kastrirano žival. Ob tem naj pripomnim, da žal v Sloveniji nekatera zavetišča ne kastrirajo pasjih samcev, saj zanje ne prejmejo občinskih sredstev, osebje v teh zavetiščih pa žal nima dovolj etike, da bi to vseeno storilo, saj sam poseg ni tako drag, sredstev v ta namen pa dobijo dovolj. Potem je pomembno, da to čim prej storimo sami.
Pomembno je, da ukrepamo prej kot bo »ukrepala« naša živalca. Za oba posega se lahko odločimo že pri mladičih, mačka denimo mora tehtati vsaj 500 gramov. Nekateri imajo sicer pomisleke, vendar je edini možni problem, ki pa to pri izkušenih veterinarjih ni, anestezija, in ne sam poseg. Vsekakor pa je pomembno, da poseg opravimo pred spolno zrelostjo živali, če je le mogoče.
Vsak lastnik je ne le moralno, temveč tudi zakonsko dolžan poskrbeti za dobrobit svoje živali. Ne le za ustrezno hranjenje, gibanje, vzgojo, tudi za odsotnost rojevanja neželenih mladičev. Ne le moralno, tudi po zakonu. 11. člen Zakona o zaščiti živali se glasi: ”Skrbnik hišnih živali mora z zagotovitvijo osamitve, kontracepcije, sterilizacije ali kastracije živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali.”
Vedimo, da je kontracepcija ne preprečuje nagona, prav tako tudi osamitev ne, kljub temu bo žival storila vse, da bo prišla do partnerja. Obenem se morate zavedati, da vso čudno vedenje vaše živali, zavijanje in tuljenje, ki vam bo kratilo spanec, ni vredno, da varčujete in se za poseg ne odločite. Pogled na gonečo žival ni ravno prijeten in človek z vsaj malo čuta začuti njeno trpljenje. Ste pripravljeni to preživljati vsaj dvakrat letno, deset do petnajst in več let?
Ne gre za užitek, gre za nujo, s tem, ko ji dejanje preprečujemo, ji povzročamo stres. S sterilizacijo in kastracijo pa se nagon izniči in žival stresa ne doživlja več. Ni več spolnega nagona, zato tudi ne materinskega nagona. Mi pa imamo mir pred snubci, kar je tudi zagotovo nekaj vredno, kajne?
Sterilizacija in kastracija ne preprečujeta le vedno novih rojevanj mladičev, temveč tudi številne bolezni, ki bi jih s parjenjem in morebitnim pretepanjem pri parjenju te živali lahko dobile. Obenem se tako preprečuje nekatere vrste raka. Okrevanje po posegu je hitro, živali lahko za silo normalno funkcionirajo že, ko se prebudijo iz narkoze, najkasneje naslednji dan pa že funkcionirajo povsem normalno.
Glede obeh posegov pa imajo ljudje še vedno številne predsodke, ki so trdno zakoreninjeni v predstavah ljudi. Kot kadarkoli v zgodovini, ko so si ljudje z domišljijo razlagali vse, česar um ni znal.
Naj naštejemo najpogostejše predsodke, ki jih tisti, ki se ukvarjamo z živalmi, tudi dandanes slišimo na terenu, žal pa tudi v našem okolju, med znanci in sosedi:
– »Debel/a bo.« Sterilizirane in kastrirane živali se izredno redko zredijo zaradi posega. Povečini bi se zredile tudi, če ne bi bile sterilizirane in kastrirane. Vsaka žival se zredi, če se ne giblje dovolj in pri vsaki moramo paziti na kvalitetno hrano. Tudi če bi bil ta predsodek resničen – ali je zunanji videz res tako pomemben, da zanj žrtvujemo psihično počutje živali ter nešteto mladičev, ki bodo brezdomni ali mrtvi, le zato, ker imamo predsodke in ne prenesemo (namišljene?) debelosti?
– »Značaj se spremeni«, »ne bo več dober čuvaj/ne bo več lovil/a miši«. Tudi to v veliki večini primerov ne drži. Nekatere živali zaradi pomanjkanja spolnih hormonov lahko postanejo še bolj igrive. V glavnem pa se značaj ne spremeni – žival, ki bi se potepala, se bo v veliki večini primerov potepala še naprej. Značaj ostane isti. To, da postanejo živali lene, ne drži, tudi če ne bi opravili tovrstnega posega, bi ista žival bila lena, seveda razen v obdobju parjenja. Le spolnega nagona ni več, vse ostalo ostane isto. Na vedenje živali vplivajo prirojene lastnosti ter vzgoja, ne zmanjšanje spolnih hormonov.
– »To je preveč radikalen poseg za žival/to je nenaraven poseg«. Sogovorniki pa mi ne znajo pojasniti, zakaj. Ne znajo pojasniti, kako »radikalni« se jim zdijo boji med samci zaradi samic, umiranje zaradi bolezni, ki jih žival najbrž ne bi dobila, če bi bila sterilizirana ali kastrirana, denimo mačji aids? Kako radikalno je umiranje za takšno boleznijo? Da »radikalnosti« pobijanja mladičev ne omenjam posebej … Kaj pa kupiranje repov in ušes? Tako nenaravni/radikalni so, da so tudi povečini zakonsko prepovedani, sterilizacija in kastracija pa sta celo priporočeni. Najbrž ne brez razloga. Če smo v takšnem razmišljanju dosledni, potem je brez smisla, da žival sploh peljemo k veterinarju zaradi česarkoli, saj tudi cepivo ni naravno, kaj šele operacija … Takšne razloge povečini navajajo ljudje, ki se hitro zapletejo v nedoslednost zaradi lastne (ne)naravnosti.
– »Pohabljena bo!« A res? Ali ločite sterilizirano mačko od nesterilizirane? Ne. Obe se vedeta normalno, hodita, skačeta še naprej enako … V ta namen v razvitejših državah prostoživečim mačkam odrežejo konico levega ušesa, saj drugače ni mogoče ločiti steriliziranih od nesteriliziranih. Pri samcih je zadeva sicer vidna le kot zmanjšanje dela moškega bogastva.
– »Smili se mi«. Čemu? Kako to, da se vam ne smili med gonitvijo ali ko išče mladiče, ki ste jih pobili ali oddali? Tudi žival je dobra mama, ki želi in mora skrbeti za svoj naraščaj.
– »Pustimo ji veselje/naj uživa«. Poudariti je treba, da živali v spolnosti ne uživajo, da gre za izrazito nagonsko dejanje zaradi samoohranitve. Ni pošteno, da svoje vrednote projiciramo na živali.
– »Sterilizacija in kastracija sta draga posega«. Strošek res ni majhen. A če gledamo stroške za veterinarja zaradi poškodb samcev med boji zaradi samic, ali za bolezni, ki jih žival ne bi imela, če bi bila sterilizirana, in še vse, ne le veterinarske stroške, ki jih imamo s kvalitetno oskrbo breje in doječe živali ter mladičev, ki jim je prav tako potrebno odpravljati zajedalce, jih cepiti, hraniti, ter vse to pomnožiti z več legli (zakonsko dovoljeno je le eno letno!), potem se poseg zagotovo tudi ekonomsko splača.
Omenjena posega se zdita draga predvsem tistim, ki veliko denarja zapravijo za druge, žal pogosto povsem nekoristne zadeve. Naj si bralci sami odgovorijo, če je dobesedno petdeseti par čevljev, ali vsako leto gora zapravljenega denarja za sveče na grobovih in veliko količino slabo izbranih novoletnih daril, ter štiristoti listek za loto res nujni izdatek, zaradi katerega se je vredno odpovedati obema posegoma? Drugi razlogi bodo opisani v drugem delu članka.
– »Psica/mačka mora pred sterilizacijo imeti vsaj eno leglo«. Gre za zastarelo, že zdavnaj preživeto prepričanje, ki pa ga žal negujejo tudi nekateri veterinarji, predvsem tisti, ki delujejo v kmečkem okolju in nimajo stika z napredkom v veterinarski stroki. Pred tridesetimi leti je bilo res takšno prepričanje splošno sprejeto, a zaradi sodobnejših spoznanj in napredka stroke ni več tako.
– »Mačka/psica postane možača«. Ta predsodek postavljam na prvo mesto – najbolj duhovitih predsodkov glede česarkoli. Seveda ni zaradi tega nič bolj resničen, zanj velja isto kot sem opisala že pod drugo alinejo. Ker takšnih mačk ni, si jih pač z veseljem predstavljam v domišljiji.
– »Le samice je treba sterilizirati, samcev ni treba kastrirati, saj ne kotijo«. Najbrž ni odveč pripomniti, da imajo takšen predsodek predvsem moški. Ah, le ugibamo lahko, zakaj … Spet velja ta predsodek, da na žival prenašamo svoje počutje, svoje lastnosti in predsodke. Tudi lastniki samcev so soodgovorni za neželena legla, saj tudi sosedova psička ne bi pridelala novega legla brez morda ravno našega samca. Treba je razumeti, da sam poseg za žival ni boleč, hitro okreva. Kastracija je še bolj preprosta od sterilizacije. Treba je razumeti, da lahko naš samec zavoha samico tudi nekaj kilometrov (!) daleč. Predstavljajte si, kakšna razdalja je to in kakšen vpliv ima to na našega samca. Slep in gluh bo za vse, sledil bo le svojemu cilju, izkoristil prvo priložnost in pobegnil. Koliko avtomobilov, jeznih ljudi, ki ne marajo živali, bo srečal, preden pride do samice? S kolikimi samci se bo stepel? Seveda se lahko upravičeno vprašamo, če ga bomo še kdaj sploh videli.
Menim, da velja pomisliti tudi na to – gre za hišne živali, ne divje. Divje živali lažje nagonsko uravnavajo število mladičev, na primer, da se v času lakote ne parijo, in podobno. Del teh sposobnosti mačke še vedno imajo, a so se skozi stoletja toliko navezale na človeka, da je ta čut okrnjen in ga nič ne more obuditi. Kar je človek udomačil, za to je dolžan poskrbeti.
Živali v Sloveniji je preveč. Vsa zavetišča ter vsi, ki nudijo začasen dom živalskim brezdomcem, so polno zasedeni. Vsi že sedaj ne morejo dobiti doma, kaj šele dobrega doma, zato razmislite, če s svojimi legli želite biti soodgovorni za ta problem. Ne prispevajmo še svojega deleža, ker ga ne potrebuje nihče, in bodimo odgovorni do njih. Bolje, da jih je manj, in da tisti, ki so, živijo kakovostno. Isto kot pri ljudeh …
Nad obema posegoma ni navdušen nihče, a boljšega načina zaenkrat ni. Sta nujno zlo, s katerima preprečimo veliko hujše zlo. Skrbimo lepo za njih, le tako si bomo lahko vzajemno dali ljubezen, ki je nikoli ni preveč.
Svoja vprašanja in mnenja mi lahko pošljete na e-naslov barbara@roka-roki.si.
