Škoda, da smo se izneverili lepemu slovenskemu imenu in ko danes povem, da se odpravljam na Solnograško, me vsi le debelo gledajo.
Preberite tudi drugi del zgodbe o Salzburgu.
V bližini Salzburga leži pokrajina Salzkammergut, kjer so že dve tisočletji pred Kristusom pridobivali kameno sol. Kot kažejo najdbe, je bila okolica današnjega Salzburga naseljena že bistveno prej, v časih neolitika, prvi omembe vredni zaselki pa so nastali za časa Keltov. Pravi razvoj se je, kot tudi drugod po Evropi, pričel v obdobju Rimskega imperija, ko se je mesto imenovalo Juvavum. Od nekdanje prestolnice province Noricum so po propadu cesarstva ostale le ruševine, dokler Theodor Bavarski za škofa ni imenoval današnjega svetnika Ruperta. Ta si je za kraj svoje bazilike izbral Juvavum. Zakaj torej Solni Grad? V osmem stoletju so po reki Salzach skozi Salzburg s splavi tovorili sol, pridobljeno v že omenjenih rudnikih Salzkammergut. V mestu je bila tedaj mitnica, kjer so pobirali davek na to najpomembnejšo začimbo.
Salzburg je bil ob svojem nastanku v oblasti Bavarske, odcepil pa se je šele v 14. stoletju, torej kar tri stoletja po tistem, ko je nadškof Gebhard von Helfenstein leta 1077 zgradil trdnjavo Hohensalzburg. Ta je bila tedaj zelo preprosta utrdba z lesenimi zidovi, namenjena zgolj obrambi. Šele kasneje so jo politično močni solnograški škofje razširili in se s svojim obzidjem prvič uspešno zavarovali pred kmečkim uporom leta 1525, kasneje pa še pred Napoleonovim obleganjem. Tako je utrdba, arhitekturni zaščitni znak Salzburga, danes eden od največjih evropskih gradov in odlična razgledna točka, udobno dosegljiva z mestno vzpenjačo.
Kakorkoli, velik del zgodovine so v Salzburgu zaznamovali škofje, ki so jo s svojo močjo radi zagodli tudi samemu papežu rimskokatoliške cerkve. Nič resnega sicer, vseeno pa papež nekaj časa menda ni dobro spal. So pa svojo moč pokazali protestantom, saj so jih v 18. stoletju neusmiljeno izgnali iz mesta. Le teden dni časa so jim dali, da so pobrali šila in kopita, pobegnili pa so vse do Anglije in celo v obljubljeno deželo na drugi strani Atlantika. No, večina si je vendarle izbrala Prusijo, ki jim je bila bliže tako po razdalji, kot tudi kulturno in jezikovno. Salzburško nadškofijo je uspel sekularizirati šele Napoleon, ki je mesto predal v oblast toskanskemu kralju. Toda kmalu je bil Salzburg priključen Avstriji, dobro stoletje kasneje pa je z anšlusom prešel pod nemško oblast. Bombardiranje med 2. svetovno vojno k sreči ni uničilo arhitekturnih spomenikov, zato je Salzburg še danes eno od najlepše ohranjenih baročnih mest in kot tako od leta 1997 pod Unescovo zaščito svetovne kulturne dediščine.
Mozartovo mesto
Množica ljudi v starem delu mesta še najbolj spominja na frekventna mediteranska mesta, a le dokler se ne ozremo naokoli. Na primer po najbolj znani salzburški ulici Getreidegasse, ki je nabito polna ne samo zaradi množice sprehajalcev, ampak predvsem zato, ker je precej ozka. Polna je trgovinic, ki ponujajo zlatnino in vse vrste oblek – od tradicionalnih salzburških, pa do najmodernejših. Značilnost ulice so številni kovinski izveski, saj drugačnih ne dovolijo. Celo McDonald’s je moral izjemoma obesiti, sicer še vedno značilen, a vendarle kovinski »M«.
Na Getreidegasse, v hiši s številko 9, se je leta 1756 rodil eden od največjih skladateljev na svetu, Wolfgang Amadeus Mozart. Klavirskih tipk se je prvič dotaknil prav v rumeni hiši nasproti trga Hagenauer in se tam pod očetovim mentorstvom formiral kot čudežni deček, ki je že za časa otroštva svoje neverjetne vrline dokazoval na dvorih po vsej Evropi. Do sedemnajstega leta je, ko seveda ni bil na poti, živel na Getreidegasse, potem pa je pri takratnem Salzburškem vladarju Hieronimu von Colloredu služboval kot dvorni skladatelj. Skupaj z družino se je preselil na drugo stran reke, na današnji Makartplatz 8. Prav dolgo pa muhavi Mozart ni vzdržal pri prav tako muhavem vladarju, ki se je jezil predvsem zaradi skladateljevih nenadnih izginotij. Tako je že po štirih letih zapustil rodno mesto, se preselil v Pariz in kasneje na Dunaj, kjer je, navsezadnje osamljen in pozabljen od vseh, po bolezni nesrečno preminil leta 1791, star komaj 35 let.
Salzburžani so se na velikega skladatelja spomnili šele po njegovi smrti. Kako je njegova usoda podobna usodi slovenskega največjega pesnika! In tako kot je Prešernov trg danes srce Ljubljane, je tudi Mozartov trg srce Salzburga. Stoji dobrih dvesto metrov od skladateljeve rojstne hiše. Podobno kot naš Prešernov, je tudi Mozartov zaznamovan s kipom, ki so ga 51 let po njegovi smrti odkrili v navzočnosti sinov. Kot se spodobi, stoji na trgu za nekatere največjega skladatelja vseh časov tudi salzburški univerzitetni inštitut za glasbo.
Mozartov muzej je danes nastanjen kar v njegovi rojstni hiši, na ogled pa je med drugim njegova prva violina, na katero je igral še kot otrok, nekatera izmed 232 pisem, ki jih je napisal kasneje v svoji rezidenci, pa še številni portreti in slikarije, nastale med njegovim igranjem.
Škofovsko mesto
Kot že rečeno, so dobršen del salzburške zgodovine krojili škofje. Brez motenj, ki bi jih povzročali necerkveni vladarji, so lahko skozi stoletja dograjevali številne sakralne objekte, ki dajejo danes mestu značilno veduto. Redkokje lahko na tako majhnem območju s pogledom zajamete toliko cerkvenih zvonikov. Najznamenitejša je Salzburška katedrala. Kot v mnogih drugih primerih, je prva salzburška cerkev konec 8. stoletja nastala na prostoru, ki je bil že za časa Keltov namenjen religioznemu žrtvovanju, kasneje pa so ga imeli za sveto mesto tudi stari Rimljani. Cerkev so kasneje večkrat obnovili, tudi ko jo je prizadel požar, dokler je niso dokončno predelali v romaneskno baziliko, ki pa je bila kasneje tako poškodovana, da jo je takratni škof Wolf Dietrich odločil porušiti. Kot patron in podpornik tedaj moderne italijanske baročne arhitekture, je za načrtovanje nove katedrale najel italijanskega arhitekta. Očitno je bilo načrtovanje počasno že v tistem času, saj je škof umrl še pred začetkom gradnje. Po njegovi smrti so tudi povsem spremenili načrte in današnja Salzburg Dom, kot jo imenujejo domačini, je bila zgrajena v pičlih 15 letih, kar je za tisto obdobje častitljivo kratek čas.
Rezidenca škofov je od ustanovitve mesta stala nasproti cerkve, ki jo danes imenujemo Salzburška katedrala, svojo današnjo baročno obliko pa je dobila v 16. stoletju. Že v preteklosti je bila, tako kot še danes, namenjena sprejemom visokih gostov, v njej pa je koncertiral tudi mladi Mozart. Danes med svojimi zidovi gosti tudi pravno fakulteto.
Le streljaj od katedrale je Samostan Svetega Petra, ki ga je leta 700 osnoval frankovski misijonar Rupert. Požar ga je čez dobra štiri stoletja uničil, toda opat Balderich je dal takoj zgraditi novo cerkev. Njenemu romanesknemu slogu se je kasneje pridružila gotska kapela Svetega Veitsa, ki je danes najstarejša še stoječa gotska zgradba v mestu. Kasneje so stavbe samostana dobile še rokoko elemente in danes so značilni predvsem okrancljani cerkveni oltarji. Samostan je skozi zgodovino ustvaril več pomembnih osebnosti, predvsem izobraževalnega kadra, za njegovimi zidovi pa je za opata mašo skomponiral tudi Mozart, in to pri pičlih trinajstih letih, ko je čudežni deček že postajal mladenič. Ob samostanu stoji eno od najstarejših pokopališč, Pokopališče Svetega Petra. Na njem so pokopani številni znani Salzburžani, oziroma ljudje, ki so k mestu prispevali s svojim delom, zato da je lahko danes eden od nosilcev kulturnega dogajanja v Avstriji. Še starejše od pokopališča pa so Katakombe, ki so jih zgodnji Kristijani izdolbli v nad samostanom dvigajočo se vzpetino Mönschberg.
Na drugi, vzhodni strani griča pa stoji še ena opatija, imenovana Nonnberg. Kar neverjetno je, kaj vse jim je uspelo zgraditi okrog leta 700, saj tudi zametki te zgradbe segajo v to obdobje. Benediktinski samostan, najstarejši germanski, namenjen ženskam, je dal postaviti Sveti Rupert, prva opatinja pa je bila kar njegova nečakinja, Sveta Erentruda.
