Gre za stereotip, ki ima izvor v ne tako daljni zgodovini.
Bojan Dolenc, priznani akvarist, je na Forumu Mavrica 12. marca 2009 o tem zapisal sledeče:
»Na svetovnih forumih se je bil podan v debati o tem , od kje pravzaprav izvira zloraba bučke za zlate ribe, s strani japonskega akvarista zanimiv podatek o tem. Gojitelji zlatih rib so že v 19. stoletju dajali med obiskom evropskih gostov ali kupcev izbrane primerke zlate ribe v bučko, da so si jih gostje lahko pobližje ogledali. Vendar so bile ribe tam največ nekaj ur, v času obiska, nato so jih normalno izpustili nazaj v gojitvene ribnike.
Seveda niso azijski gojitelji ob vsej prijaznosti in vljudnosti do gostov v poslu izdali nobene svojih številnih skrivnosti gojenja zlatih rib, vključno s tem, kako jih predstaviti in prodati. Evropejci pa so bili tisti, ki so si vse to napačno razlagali in dobili napačen vtis. Že takrat so se na “Zahodu” pojavili številni spretni poslovneži, ki so hitro ugotovili, da se zlate ribe lažje in bolje prodajajo v kombinaciji z bučko, kot pa z ustrezno velikim akvarijem ali drugačno posodo. Začeli so premišljeno propagirati lažno podobo “bučke z zlato ribo” preko medijev in ta podoba je postala tako rekoč “pop ikona” zahodne kulture. Spomnimo se samo risank Walta Disneya in številnih drugih risank in filmov, kjer nastopa zlata ribica v bučki kot pozitivna in nedolžna figura, ki je tako rekoč sestavni del slehernega stanovanja. (spomnimo se najavne špice za nedeljsko oddajo “Spet doma”z Mariom, kjer je bila prisotna zlata ribica – kot obvezni del slehernega varnega in toplega slovenskega doma).«
Hvala, gospod Bojan, da ste en od redkih, ki ozaveščate ljudi in s tem – plavate proti toku.
Od takrat je bila ta pop ikona uporabljena v različnih reklamah, uvodnih špicah oddaj, pogosti so prizori v zabavnih oddajah, v katerih je bučka z zlato ribico, zraven pa sedi muca, ki namoči tačko v vodo in jo poliže. Ah, kako ljubko.
Takšne podobe medijev se v naše možgane zažirajo bolj kot se zavedamo. Ena takšna podoba je močnejša od tisoč razumnih besed …
Normalna se nam zdi tudi podoba, da ribe, ki jih bomo imeli doma, ali jih prejmemo v dar, nesemo v plastični vrečki. Pred leti smo spremljali predsedniška kandidata, ki sta dobila v dar vsak svojo zlato ribico v plastični vrečki. O tem, kaj se je zgodilo z njima, so mediji molčali. Naša največja in najbolj nekvalitetna trgovina za živali pa meni, da so ribice primerno darilo za odličnjake ob koncu šolskega leta. Ni pomembno, če jih prejmejo ljudje, ki nimajo ne znanja ne interesa, da bi zanje ustrezno poskrbeli. Hvaležni za darilo trgovca potem kupijo še bučko, ker jo je lažje nesti, pa še kakšen droben predmetek za v bučko. Ali kar majhen plastični grad … Vse skupaj bo izgledalo lepše, trgovec pa bo zaslužil več …
Tako vse prevečkrat vidimo prizor, kako iz trgovine za živali odhaja družina. Akvarij ali bučko nesejo posebej, ribe pa so v plastičnih vrečkah. Huda napaka. Vedeti moramo, da je akvarij še kako živ ekosistem, ki seveda potrebuje svoj čas, da se vzpostavi. Zato moramo najprej urediti akvarij, z vodo in peskom, nato dodajati ustrezne rastline in šele čez kakšen mesec vanj dodamo tudi ribe. Koliko ljudi to vé in upošteva?
Pred kakšnim letom sem brala prispevek o nekakšnih inovativnih kozmetičnih salonih v tujini, ki strankam ponujajo »pedikuro z zlatimi ribicami«. Gre za to, da namesto strgal svoje delo opravijo ribice, ki obgrizejo trdo kožo na stopalih. Prikladno, koristno in srčkano povrh … V resnici so te ribice v nekakšnih čudnih posodah, ki akvarijem niti podobne niso, ter bivajo v zanje hudo pretopli vodi, človeško kožo pa so v resnici sposobne grizljati le, če so hudo sestradane in ni druge hrane na voljo. Bi šli na takšno pedikuro?
Zlate ribice so po zaslugi mitov in predsodkov, ki se zasidrajo v trde glave ljudi, ene najbolj zlorabljenih živali. Ni težava le v tem, kako se ravna z njimi, izvorna težava je v tem, kako ljudje te živali zaznavajo. Ribice naj bi bile neumne, naj bi imele le 3-sekundni spomin. To je še en nevaren in trdovraten mit, ki niti približno ne ustreza resnici.
V resnici se v dobrih pogojih navežejo na lastnika, se mu pustijo pobožati, zapomnijo si marsikaj, a se najpogosteje stres pri njih nalaga vse dokler ne zbolijo in poginejo. Imajo smolo, da so včasih trpežne in nevzdržne razmere prenašajo tudi po nekaj let. Krivda je v nas, ki njihovega trpljenja ne znamo in nočemo čutiti. V svojih omejenih predstavah smo zmožni trpljenje povezovati le z glasnimi kriki, cviljenjem in curki krvi. Če tega ni, po našem mnenju trpljenje ne obstaja.
Včasih je lahko mučenje tudi drugačno. Očem nevidno, ušesom neslišno, tiho, estetsko, in zato še posebej prefinjeno in kruto.
Navedla bom le nekaj osnovnih podatkov za kvalitetno oskrbo ribic. Bučke so seveda neprimerne za katerokoli vrsto rib. Riba v bučki je kot pretepen pes na metrski verigi. V bolj razvitih državah od naše, denimo v Švici, so tudi prepovedane. V bučki ni ustrezne filtracije, v vodi se nabira amoniak. Ribice se zato dušijo v vodi, zato plavajo pod gladino, skačejo iz vode, nazadnje poginejo. Ovalna oblika bučke jih sili v nenaravno plavanje v krogu, kjer večno iščejo izhod iz nje. Tudi v naravi ne vidimo rib, ki bi plavale v krogu, kajne? Dodaten stres jim povzroča popačena slika, ki jo vidijo skozi ukrivljeno steklo. Bistvo akvarija in del kvalitetne oskrbe je to, da so predmeti vidni v naravni obliki in velikosti, kar v bučki ni mogoče.
V bučki zlate ribice zrastejo le nekaj centimetrov in dočakajo kakšno leto ali dve, nekatere pa zaradi prehudega stresa umrejo že po nekaj dneh. V ustreznih pogojih takšne ribice zrastejo čez 20 cm in dočakajo tudi 30 let. Podatek ni pomota.
Pogosta napaka je tudi to, da so same. Kako bi bilo nam, če bi bili vse življenje sami, brez družbe drugih ljudi? Zlata ribica je srečna je edino med vrstnicami, zato bi morale biti vedno skupaj najmanj tri, še bolje je, če jih je več.
Takšne ribice potrebujejo vsaj 300-litrski akvarij (za tri ribe), ki si ga doma morda že zaradi prostora težko privoščimo, v vsakem primeru je zanje najbolje, če živijo v ribniku. Če pa želite manjši akvarij, pa imejte zanj primerne ribe, vendar računajte s tem, da vsaka riba potrebuje prostor.
Ribnik je za zlate ribe primernejši ne le zaradi prostora, temveč tudi zaradi temperature vode, ki je v akvarijih pogosto pretopla, zanje pa je najprimernejša voda, ki ima največ 22 stopinj Celzija. Voda mora biti primerna, kar pomeni, da ne bezamo s prsti po njej in ribicah, kar je pogosta napaka navdušenih lastnikov ribic. S tem kvarimo kvaliteto vode in spravljamo po nepotrebnem ribice v stres. Božajmo ribice le v ribnikih, a ne pogosto. Tam je količina vode večja in ne bomo povzročili takšne škode.
Navedla sem le nekaj osnovnih dejstev o oskrbi zlatih ribic. Zlate ribice sem izpostavila zato, ker so najbolj izpostavljene v raznih mitih in ker so zelo pogoste v slovenskih domovih. Menim pa, da se iz mojega članka da razbrati, da kvalitetno oskrbo, ki nikakor ni ne preprosta ne poceni, potrebujejo vse živali, seveda tudi vse, ki živijo v akvarijih.
Vsaka drugačno, zato ne posplošujmo potreb ene vrste rib za drugo vrsto. Kombinacija ustreznih živali, rastlin ter ustrezna podlaga za akvarij je hudo zahtevna zadeva, zato prosimo za pomoč izkušene akvariste, ne trgovcev. Vsak urejen akvarij zahteva veliko odgovornosti in znanja. V ta namen imamo nekaj kvalitetnih forumov, akvaristov, revij, tam boste našli tudi imena podjetij, kjer lahko kupite kakovostno akvaristično opremo,eno takšnih podjetij ima prav gospod, ki sem ga citirala, katerega nasvete lahko najdemo na več forumih.
Upam, da bo ta članek v pomoč pri vsaj kakšni ribici , ki bo tako zaživela lepše življenje. Če poznate koga, ki slabo skrbi za svoj vodni svet, ga poučite o tem. Vedite, da ste v nasprotnem primeru, če ne reagirate, za to mučenje soodgovorni. Neme naj bodo le ribice, vi pa bodite živalim dober glas.
