Preberite si tudi prvi del prispevka Križarjenje po Londonu.
Sprehod skozi parke
Downing Street z rezidenco britanskega premierja je zastražena skoraj kot zapor v Guantanamu, tako da številke 10 ne boste videli. Le malo naprej pa stoji Horse Guards, nekdanji štab s pisarnami britanskih vojnih generalov. Danes privlači zaradi konjske straže oziroma menjav straž, ki si jih lahko na dvorišču za palačo ogledate ob desetih dopoldne in štirih popoldne.
Še več firbcev pa pritegne menjava straže pri Buckinghamski palači, a mi za ta teater nismo imeli živcev. Zato o tej znamenitosti le nekaj kratkih besed: leta 1703 so jo kot veliko mestno hišo postavili za vojvodo Buckinghamskega, v naslednjih letih, ko so si jo angleški vladarji izbrali za eno od rezidenc, pa so jo precej povečali. Uradna kraljeva palača je postala po nastopu vladavine kraljice Viktorije. Posebnega vtisa palača name ni napravila, morda preprosto zato, ker sem nekoč že videl Versailles. Bolj mirnemu vzdušju v okolici je prav gotovo botrovala zgodnejša ura, ko še ni bilo turistov, a predel je tudi sicer precej miren, kraljevski. Vzrok leži tudi v umeščenosti med prostrane parke – z ene strani skriva palačo že omenjeni Park sv. Jamesa, s severa in zahoda pa Green Park in vrtovi palače. Oba parka se pravzaprav nadaljujeta v največji londonski Hyde Park, ki je skorajda pravokotne oblike. Med vikendi je nabito poln, največ radovednežev pa se zbere na govorniškem voglu – Speaker’s Corner, kjer lahko vsakdo, večinoma so to ekscentriki, pove kar mu leži na duši. Največ jih je seveda v nedeljo dopoldan.
Največji vtis mi je zapustil Regent’s Park, ki leži nekoliko bolj severno. V živalskem vrtu na severu parka nismo bili, saj ni menda nič posebnega. Park sam pa je, za razliko od odprtega travnika v Hyde Parku, ves poraščen z grmičevjem in cvetlicami. Poleg Regent’s Parka je četrt Camden Town, ki je že več desetletij zbirališče različnih subkultur, med katerimi seveda prednjačijo pankerji. Londončane v Camden Town privlačijo različni koncerti, turiste pa predvsem camdenska tržnica, kjer dobite tako rekoč vse. Velja, da bolj, ko so želje bizarne, bolj verjetno si jih lahko uresničite. Nujno bodite lačni, saj na tržnici mrgoli stojnic s hrano z vsega sveta – s Filipinov, Kitajske, Bližnjega vzhoda, različnih delov Afrike, če naštejem le najbolj eksotične. Ogleda vredne so še zapornice Camden Lock ob tržnici. Z njimi že od leta 1820 uravnavajo raven vode v kanalu Regent’s Canal.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=OPNJV-SK–k[/youtube]
Končno križarjenje
Temza se v Londonu razliva po precej široki strugi, ki omogoča gost rečni promet. Toplo priporočam plovbo do Greenwicha, kar se mene tiče, je bil to najlepši del izleta. Na voljo je kar precej ponudnikov, nam je seveda uspelo izbrati najpočasnejšega in najbolj zanikrnega. Na poti smo se peljali mimo starega parnika, enega od tistih, ki nosi ime Queen Mary. Tedaj je, zasidran v predelu Embankment, služil kot restavracija in bar, zdaj pa so ga menda že prepeljali na suho, v Francijo. Šele ko smo pripluli okoli ovinka, pa sem bil nemalo presenečen ob pogledu na ogromno vojaško ladjo, tako zelo veliko, da skoraj zasenči znameniti dvižni most Tower Bridge. H.M.S. Belfast je odigrala pomembno vlogo v 2. svetovni vojni, danes pa je preurejena v muzej. Tower Bridge, morda celo najbolj znan dvižni most na svetu – naslednji dan smo imeli priložnost videti, kako se dvigne – povezuje moderno mestno hišo čeladaste oblike na desnem in utrdbo Tower of London na levem bregu reke. Danes menda celo najbolj obiskano londonsko znamenitost s precej mračno zgodovino je dal leta 1066 kot utrdbo postaviti Viljem Osvajalec. Kasneje so bili tu zapori, mučilnice, kraji za usmrtitve in podobno. Ogledali smo si jo samo z zunanje strani, kajti gneča pri vhodu je bila prehuda. Danes obiskovalce priteguje predvsem bogata zbirka draguljev. Smo se pa sprehodili okoli trdnjave, toliko, da sem si ogledal Izdajalska vrata. To je bil rečni vhod v trdnjavo, skozi katerega so po kanalu pripeljali v zapor na smrt obsojene zločince.
Nadvse zanimivo je nadaljevanje poti po četrti Docklands. Nabrežja tod niso prav lepa na pogled, kar ni nenavadno, saj so bila nekdaj del londonskega pristanišča, ki je bilo nekoč celo največje na svetu. Pristanišče je bilo organizirano tako, da je imela vsaka branža svoj pristan, v skladišča ob njih pa so spravljali les, železo, pšenico, karkoli pač. Vzdolž obale smo tako opazovali pristane, od katerih so nekatere že prav lepo obnovili, kot kaže, so se nekateri prekvalificirali v stanovanjske objekte. Spet drugi ostajajo zanemarjeni, a tudi to ima svoj čar.
Grinič
Končna postaja plovbe, Greenwhich kot se napiše, Grinič se izgovori. Nekoč najhitrejše tovorne jadrnice na svetu Cutty Sark žal nismo videli, saj so na njej opravljali restavratorska dela. Kasneje pa je celo zagorela! Tako smo bili obsojeni zgolj na pohajkovanje po mirnih ulicah in ugotovili, da Greenwhich izgleda kot nekakšna večja vas, seveda polna pubov. Greenwhich Park je celo edini, ki leži na nižji vzpetini, prav vrh nje stoji Kraljevi observatorij, prek katerega poteka poldnevnik 0°. Z vzpetine pa se nudi prelep razgled na trato, ki observatorij ločuje od Stare kraljeve pomorske univerze, precej velike palače, kjer so mornariške častnike vežbali še nedolgo nazaj.
Nadvse priljubljen je tudi sprehod pod reko. Predor so v začetku prejšnjega stoletja zgradili, da bi olajšali pot delavcem, ki so živeli na južnem bregu in so bili do tedaj obsojeni na nezanesljivo in drago trajektno službo. Tunel je dolg 370 metrov in je izkopan približno 15 metrov globoko pod rečnim dnom. Glede na obliko in ploščice, ki ga obdajajo, na moč spominja na rove podzemne železnice. Na severnem izhodu obratuje tudi dvigalo, ogromna reč, ki sprejme več deset potnikov.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=rFz5yn9rqE4[/youtube]
Vonj po denarju
Zadišalo je že takoj, ko sem izstopil na pločnike Piccadilly Circusa. Vozni park v mestu je fenomenalen, Londončanke in Londončani oblečeni po zadnji modi, dasiravno obstajajo tudi taki, ki živijo še nekaj desetletij v preteklosti. Dejansko je bil London eno od najdražjih mest, no, med dražjimi ostaja tudi zdaj, ko je Veliko Britanijo prizadela gospodarska kriza bolj kot ostale države. Tudi zaradi padca tečaja funta je letos skok v London oziroma Veliko Britanijo kar dobra priložnost. Vzrok, da se je gospodarska kriza v angleški prestolnici pokazala bolj kot drugod po svetu, gre iskati tudi v tem, da je mesto tudi evropska finančna prestolnica, zato so bili trgi še toliko bolj napihnjeni kot drugod. In to se je vonjalo na vsakem koraku. Ali denar smrdi ali diši, je seveda odvisno od posameznikovega prepričanja, ampak glede na videno bi rekel, da ga je vendarle dobro imeti.
Iz Greenwhicha smo se vračali skozi Canary Wharf, povsem obnovljen pristan, ki je danes eno od najpomembnejših poslovnih središč v Londonu. Moderne zgradbe segajo v nebo, prav lepo se ta poslovni kompleks vidi tudi iz Greenwhich Parka. Drugi takšen center, kjer se kar tare japijev, pa je seveda The City of London. Zgodovinsko jedro mesta je danes predvsem finančni center z vsemi najpomembnejšimi bankami in seveda z borzo. Ponedeljkov jutranji vrvež je najbolj prikazal maso ljudi, ki vsak dan hitijo na delo, nekatere od njih iz cenejših in bolj oddaljenih predmestij Londona do službe loči celo več kot dve uri dolga vožnja, najprej z avtobusom do železniške postaje, pa z vlakom do podzemne železnice in nato do službe. Da bi se v mesto vozili z avtomobili, jim seveda še na misel ne pride. Predrago, prepočasi, preveč neudobno.
London ima le eno težavo: nemogoče si ga je vsaj približno podrobno ogledati. Enostavno prevelik je. Štirje dnevi vsekakor niso bili dovolj, je pa bolje kot nič.
Londonska cestnina
Da bi razbremenili promet in napolnili mestno blagajno, so v Londonu že pred časom uvedli plačevanje cestnine za vse tiste, ki z vozili vstopajo v ožje središče mesta. Cestnino se plačuje v najbolj obremenjenih terminih, torej med tednom med 7. in 18. uro. Sistem plačevanje je povsem sodoben: prek interneta, sms sporočil, telefona, lahko pa seveda tudi v nekaterih trgovinah in na poštah. Pozabite na goljufanje! London slovi kot mesto z največjim številom kamer in prav z njimi preverjajo voznike, ali so predhodno plačali cestnino. Kakorkoli, turistom nikakor ne priporočam, da bi v mestno središče vstopali z lastnimi vozili, kaj šele z avtodomi. Zmeda je pač prevelika in imeli boste same težave. Cestnina sicer znaša 8 GBP oziroma dobrih 7 evrov. Več na spletni strani www.tfl.gov.uk.
Preberite si tudi prvi del prispevka Križarjenje po Londonu.
Naročite se na revijo Potepanja s potopisi iz Slovenije in Evrope.
