Preberite si tudi drugi del prispevka Križarjenje po Londonu.
Prav tako je London, vsaj pred pričetkom krize, ki je močno prizadela prav Otok, veljal za tretji največji finančni center, takoj za New Yorkom in Tokiem. Velja, da je London mesto zabave in uspeha. Evropski New York.
Mesto je megalomansko in ne premore enotnega centra, vsaka četrt pa ima svoje posebnosti. Westminster s parlamentom in kraljevo rezidenco je kraj, kjer se odloča prihodnost. Greenwich na ničtem poldnevniku velja za miren, skoraj vaški kotiček mesta. Covent Garden je središče nakupovanja in zabave, zahvaljujoč mnogim pouličnim umetnikom pa tudi za gledališče na prostem. Soho, nekdaj središče prostitucije, je danes nasprotij polna četrt; urejenim ulicam z najboljšimi pubi sledijo zanemarjeni kotički, v Sohu imajo svoje središče geji in svojo četrt Kitajci. City of London, najstarejši del mesta, je danes tudi finančno središče z znamenito londonsko borzo in v nebo segajočimi zgradbami. In končno Camden Town, slikovito mestece znotraj mesta – središče alternativne kulture. Nič čudnega, da obiskovalce med obiskom Londona prevevajo tako mešani občutki. Različni, morda zmedeni, a lepi.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=eSKKFO2nQ0A[/youtube]
Že skoraj dve tisočletji
Na območju okoli Temze, nekaj deset kilometrov pred njenim estuarskim izlivom, so britska barbarska plemena svoje črede pasla že pred prihodom Rimljanov. Toda šele po latinski osvojitvi otoka in ustanovitvi province Britania je zrasla naselbina Londinium. Briti so se zavojevalcem upirali, kolikor so se s svojo neorganizirano vojsko pač mogli. A leta gospodovega 61, pičlih osemnajst let po nastanku Londiniuma, so mesto tako rekoč do tal porušili Iceni, britsko pleme, ki ga je vodila kraljica Boudica, ki so jo kasneje povzdignili v legendo, skorajda polbožanstvo. Med icenskim morilskim pohodom naj bi pobili od 70 do 80 tisoč ljudi. Srd icenske kraljice je razumljiv, rimska vojska namreč često ni bila nič manj barbarska, oblast pa zahrbtna. Prasutagus, Boudicin mož in kralj Icenov je po prihodu Rimljanov z oporoko ozemlje prepustil deloma hčeri, deloma pa rimskemu imperatorju in požigalcu Neronu. Oporoko so grdo prekršili: Boudico so prebičali, hčer pa posilili. Icenski vojaški pohod je bil torej prej maščevanje kot smiselna vojna proti sovražniku, ki je zavojeval skoraj cel do tedaj znani svet. Pa vendar je Britom skoraj uspelo pregnati obupane Rimljane, ki so se še zadnji čas rešili z zmago pri cesti Watling Street, še istega leta kot je bil porušen Londinium.
Kmalu so ga spet postavili na noge in na vrhuncu v 2. stoletju je imelo mesto kar 60 tisoč prebivalcev. Po propadu rimskega cesarstva so svojo naselbino, Lundenwic imenovano, osnovali Anglosasi. A dolga leta so se morali boriti proti vikinškim, deloma piratskim vpadom. Za nekaj časa so London zavojevali Danci, leta 1016 pa je mesto dokončno prišlo pod angleško oblast, dasiravno ga je leta 1066 po zmagi v bitki pri Hastingsu prevzel Norman. Zmagovalca bitke Viljema Osvajalca, normanskega vojvodo, so še istega leta v Westminstrski opatiji okronali za angleškega kralja.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=16ztSXkbquo[/youtube]
Neslutenega napredka, v začetku 14. stoletja je London štel sto tisoč duš, ni ustavila nobena vojna, kajti mesto je ostalo nedotaknjeno. Zato pa so ga prizadele tipične srednjeveške katastrofe: sredi 14. stoletja je kuga pomorila tretjino prebivalstva, vnovič pa je izbruhnila med leti 1665 in 1666. Še istega leta je izbruhnil veliki londonski požar – v štirih dneh je pogorelo osemdeset odstotkov mesta. Naslednja katastrofa je bila šele 2. svetovna vojna, ko je med neusmiljenim bombardiranjem nemške Luftwaffe pomrlo trideset tisoč nedolžnih.
Cirkus
V London nismo potovali z avtodomom, temveč po zraku, kar je z mojega stališča tudi najpametneje. Kakorkoli, če želite začutiti mestni utrip čim bolj silovito, izstopite s podzemnega vlaka na postaji Piccadily Circus. Kljub vrvežu na letališčih me je po vožnji z vlakom, ko smo se povzpeli na ulico, zadelo kot lahko zadene le nekoga, ki je pričakoval veliko in dobil še več. Promet je gost, kot da bi ne bilo potrebno plačati cestnine, naglica pešcev pa daje vtis, kot da bi jih polovica izginjala pod zemljo, druga polovica pa iz podhodov prikolovratila na plano. Mestni hrup je v primerjavi z Ljubljano podeseterjen, morda postoterjen, a vendar ne moteč, izpade kot obvezna kulisa, brez katere bi bil London dolgočasen. In seveda – svetlobni reklamni napisi, zaščitni znak Piccadily Circusa. Verjetno najbolj obremenjeno londonsko križišče z najpomembnejšo postajo podzemne železnice danes menda bolj ali manj zasedajo turisti, ki počivajo na fontani, posvečeni Anterosu, bistveno manj znanemu Erosovemu dvojčku.
Na severu je Soho. Pivo teče v potokih, a le do polnoči, ko goste iz pubov neusmiljeno zapodijo na cesto. Nekoliko me je presenetilo število pijancev, tudi smeti je bilo po tleh v nočnem času skoraj toliko, kot v Neaplju. Seveda ob vrečah, ki jih Londončani tako ali tako puščajo zvečer na pločnikih, da jih »snaga« navsezgodaj zjutraj pobere kar z navadnim tovornjakom.
Najstarejši parlament (za islandskim)
Če bi se s Picadilly Circusa odpravili na drugo stran, bi prispeli do Parka sv. Jamesa (St. James Park). Pod krošnjami dreves, vzdolž podolgovatega ribnika smo ujeli pogled vse do Buckinghamske palače in Viktorijinega spomenika, ki stoji pred njo. Zahodneje, ob Temzi, pa na nabrežju stoji ogromna Westminstrska palača, ki ji je v 11. stoletju temelje začrtal že Viljem II., po uničujočem požaru leta 1834 pa so jo prenovili v slogu nove gotike. Danes so za njenimi zidovi prostori obeh domov angleškega parlamenta. Palača vključuje tudi več stolpov, najbolj znan je seveda Big Ben z značilnim zvonjenjem. Prav letos praznuje 150-letnico. Visok jubilej, če vemo, da je bil tudi tarča nemških bombnih napadov. Poškodovali so dve strani ure, a porušiti ga nemški bombniki niso uspeli.
Ogromna gotska Westminstrska opatija nasproti, ki se s parlamentom sklada, kot da bi bila eno, je še ena od zgradb z osnovo, ki sega daleč v 11. stoletje. Od Viljema Osvajalca dalje so vse angleške monarhe kronali prav v cerkvi sv. Petra. Na drugi strani Temze pa stoji County Hall, kjer je danes eden od največjih akvarijev na svetu. Tako rekoč na pomolu pred akvarijem se od leta 2000 vrti razgledno kolo, znameniti London Eye. Ker leži London na ravnini, prvo nižjo vzpetino boste našli šele v Greenwichu, je to edina možnost, da si London ogledate s ptičje perspektive (vkolikor seveda niste prileteli). Cena je sicer še kar zasoljena, a polurna vožnja in razgled s 135 metrov višine je menda nepozaben. Ogled pa je v stoje, zato utegne biti za najmlajše otroke prenaporno in dolgočasno.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=9Uh4tsdAagg[/youtube]
Tuba
Londonski sistem javnega prevoza je med najkompleksnejšimi na svetu in čeprav ga Londončani često preklinjajo, je izredno praktičen - hiter, točen in dobro razvejan. Meščani pa so vendarle ponosni predvsem na podzemno železnico, ki jo spričo cevastih predorov ljubkovalno imenujejo kar Tube. London Underground ima na 11 progah oziroma 400 kilometrih kar 271 postaj, med delovnimi dnevi pa vlaki prepeljejo skoraj polčetrti milijon potnikov. Dejstvo je, da vam bodo brez uporabe javnega prevoza odpadle noge, zato si je vsekakor dobro kupiti Oyster card (ostriževa kartica), vozovnico, ki velja še za vse ostale oblike javnega prevoza: tramvaje, nekatere proge nadzemne železnice, mestne avtobuse in nekatere rečne ladijske linije. Zaradi številnih inačic kartice velja pred nakupom dobro razmisliti, kaj se najbolj splača. www.tfl.gov.uk
Preberite si tudi drugi del prispevka Križarjenje po Londonu.
Naročite se na revijo Potepanja s potopisi iz Slovenije in Evrope.
